Most med vrtovi

mostovi


Daleč naokoli znana, že pregovorna slovenska lastnost vrtičkarstva, je s porastom recesije dobila nove razsežnosti. Presegla je meje nepriljubljene oznake značaja, in postala želja večine državljanov. Pa ne kot osebnostna lastnost, temveč kot fizična posest koščka zemlje. Tako nas je kriza pognala v gradnje mostov med tem, kar smo, in tem, česar si želimo. Slednje je sicer dobilo zagon v potrebi po obstoju – nagonu, zaradi katerega je naš planet tako zelo biotsko raznovrsten. Kar morda pomeni, da bo ta odslej še bogatejši.

In medtem ko je hrana donedavna veljala za najdražji del življenjske košarice, nas je nagon poslal v raziskovanje drugačnih možnosti. Zdaj iz dneva v dan dokazujemo, da je hrana lahko tudi cenejši potrošnik družinskega proračuna, iščemo še proste okenske police za vzgojo sadik, vrtovi izgubljajo travnate površine, iz njih počasi izginjajo okrasne cvetlice, izrivajo jih sadno drevje, grmičevje, vrtnine…

Medtem so se ponekod lokalne oblasti zavedle časa bližajočih se volitev in proučile možnosti povsem ali skoraj brezplačne oddaje občinskih nezazidljivih zemljišč občanom, ki bi želeli vzgajati vrtnine za lastno uporabo. Pohvalno – in namen te kolumne je prav razmislek tistim županom, ki tega še niso storili, naj s sodelavci raziščejo možnosti in jih ponudijo pomoči potrebnim občanom. Mostovi od nekdaj simbolizirajo povezanost, komuniciranje, trajanje. Vse sestavine dobre in uspešne kampanje, torej!


Maja Pajade