Mojih 125 evrov za novo dokapitalizacijo NLB kar pozabite!

denar


Današnje sporočilo vsem politikantom in priskledniškim japijem, ki kljub prazni državni blagajni še vedno razmišljajo in iščejo načine, kje najti državni ali paradržavni denar, da bi obdržali vpliv v največjem slovenskem bančnem mastodontu, je zelo preprosto in zapisano kar v naslovu.

Tako kot imamo številni Slovenke in Slovenci dovolj politikantskih iger in zahtevamo, da s predčasnimi volitvami presekamo sedanjo agonijo (zavedajoč se tveganja, da morda ne bodo prinesle kvalitativnih sprememb), tako nam je številnim dovolj zapravljanja davkoplačevalskega denarja v številnih institucijah in podjetjih pod vplivom države.

Pred časom je nek bralec v komentarju enega od mojih zapisov trdil, da smo bili vsi zadovoljni, ko je NLB nesla zlata jajca, zdaj pa kritiziramo. Morda to za nekatere res velja. Sam moram priznati, da so zlata jajca, ki bi jih naj nesla ta, po mojem mnenju, (trenutno) finančna vreča brez dna, očitno padala v kakšna druga gnezda. Še kot državljan (torej solastnik?), komitent sem vsakič znova ugotavljal, da so bile druge banke ugodnejše pri pogojih posojil in drugih poslih… sem pa vesel za vse, ki so bili deležni tistih zame domnevnih zlatih jajc.

In če nekateri trdijo, da država potrebuje vsaj eno finančno ustanovo z dovolj vpliva na trgu, da lahko podpre razvoj slovenskega gospodarstva, se je treba z njimi (v teoriji) seveda strinjati. Na žalost se pri NLB zapleta (kot vedno) pri praksi. In niti ne v skritih podrobnostih.

Če so v letih debelih krav izbrancem (kot pravijo naši južni sosedje) »kapom i šakom« delili slabo zavarovane kredite za managerske prevzeme in velikodušno dajali garancije velikim gradbincem, ki jih zdaj cestarski politikanti nočejo unovčevati, čeprav bi s tem poravnali račune obubožanim podizvajalcem, potem lahko zadnji dve leti v (nekaterih) primerih opazujemo poslovne odločitve, o katerih bi si zunanji opazovalci lahko mirno mislili, da gre za namerno izčrpavanje potencialno uspešnih (tudi še slovenskih!) podjetij. Seveda pa nič od preteklih prosulih poslov po mnenju avtorja ne bo razčiščenih, saj je tako ali drugače vanje vpletena domala vsa zdaj aktivna politika.

Najbolj v nebo vpijoč trenutni primer izčrpavanja družb je po mojem mnenju gotovo dogajanje v zvezi s finančno sanacijo Pivovarne Laško. Ker je NLB blokirala reorganizacijo skupine v koncern in zaradi nereprograma posojil, so Pivovarna Laško, Pivovarna Union, Radenska in Fructal danes še v slabšem finančnem položaju, kot so bile leto nazaj. S prestavljanjem zapadlosti glavnic posojil zgolj za par mesecev, medtem ko družbam ostajajo vrtoglave obveznosti iz obresti, se pač po mojem mnenju družbe namerno finančno izčrpavajo. In spomnimo se samo še dejstva, da so družbe skupine sposobne v normalnem poslovnem okolju dosegati zelo lepe dobičke in precej več kot 50 milijonov evrov prostih denarnih tokov letno!

Vse skupaj bi bilo skoraj smešno opazovati, če ne bi zgodba skrivala potencialno tragičnih posledic za nekaj tisoč zaposlenih, vezanih na pijačarsko industrijo. In isti slovenski politikanti ter paradržavni japiji, ki so v se v nekaterih podjetij zlahka dogovorili za še obširnejše reprograme pri slabših ekonomskih kazalcih taistih podjetij, zdaj lepo molče opazujejo padce vrednosti delnic pijačarske industrije. In pri tem jim očitno ni mar, da s tem izgublja tudi NLB kot največja lastnica (in upnica) teh podjetij. In če izgublja NLB to za avtorja teh razmišljanj preprosto pomeni, da (spet) »kapom i šakom« zapravljajo naš, davkoplačevalski denar.

Seveda bo od teh padcev delnic, finančnega izčrpavanja skupine in (verjetno) kasnejše razprodaje skupine po kosih, nekdo dobro zaslužil. Je pa dejstvo, da to (spet) ne bomo davkoplačevalci, kot zdajšnji (posredno preko NLB in paradržavnih skladov) največji lastniki skupine podjetij.

Morda bi Slovenija res potrebovala banko, ki bi bila v domači lasti in bila sposobna spodbujati ali pa vsaj slediti razvoju gospodarstva. A ne banko s tako lastniško strukturo in takim načinom upravljanja. NLB je (ne samo zaradi finančnih rezultatov) po mojem mnenju vsaj slaba, če že ne škodljiva banka.

Zato še enkrat ponavljam prošnjo guvernerju Kranjcu, da naj poskusi najti kakšno luknjo v zakonih in politiki prepove zapravljati davkoplačevalski denar za tako škodljive posle, kot je nova državna ali paradržavna dokapitalizacija NLB. Kot davkoplačevalec jim vsekakor odrekam pravico, da mojih 125 evrov porabijo za ta zgrešen posel.

Ko bodo politiki (in verjetno tega ne bo storil nihče od sedaj aktivnih) spremenili odnos do upravljanja premoženja državljank in državljanov, ko bodo razčistili kam in zakaj so poniknili milijoni ter kdo konkretno je za take posle odgovoren in ko bodo imenovali vodstvo banke, ki bo profesionalno, odgovorno in neodvisno upravljalo ta del premoženja državljank in državljanov Slovenije, si bom morda vzel nekaj časa za razmislek ali jim dovolim v mojem imenu in za moje dobro v banko investirati tistih 125 evrov. Dokler pa bodo slovenski politikanti in priskledniški japiji dojemali davkoplačevalski denar kot »mahanje s tujim po koprivah«, jim pravico razpolaganja z mojim deležem investicije zelo vehementno odrekam!


Jane Panič