Matevž Lenarčič: »Osamljenosti v zraku ni«



Diplomiran biolog, pilot ter profesionalni fotograf Matevž Lenarčič je te dni na izboru Flightglobal Achievement Awards prejel prestižen naziv Pilot leta. Gre za svetovni naziv, ki si ga je prislužil za prelet zemeljske oble, ko je šestkrat prečkal ekvator in preletel 80.000 kilometrov prek 60 držav. Na tej poti je srečal 120 narodnih parkov, tri oceane in pet najvišjih vrhov sveta, med temi tudi „prvo med enakimi“, Mt. Everest. Sicer na videz tih možakar, kaj hitro pritegne pozornost ko spregovori. Tedaj lahko prisluhnete zgodbi o bogati življenjski poti človeka ki je veliko v zraku, a večinoma na tleh.


lenarčič


Občutek, ki se mu težko izognem je, da te nebo vleče k sebi. Drži?
Človeka ponavadi vleče tja, kjer se dobro počuti, kjer se jasno zaveda življenja, kjer so prioritete znane in kjer se mu zdi, da ima vse skupaj smisel. Zame je takšen prostor gotovo v zraku.

Od tam rad pogleduješ proti našemu planetu in ga opazuješ kot svojega otroka – kako se razvija, spreminja? Kaj ti je pri zadnjem podvigu najbolj napolnilo predalnike spomina?
Kot svojega otroka lahko planet opazujejo zgolj tisti, ki se imajo za boga in ga zato skušajo obvladovati, spreminjati in kontrolirati. Teh problemov pri meni ni, ker mi je popolnoma jasno, da se nas planet bolje »počuti« brez nas. Z letenjem dobivam do veliko stvari tam doli eno zdravo distanco in jih lažje postavim v zame bolj realen red. Vpliva medijev tam ni, neumne izjave politikov se ne slišijo, vsi ljudje spodaj so enako pomembni ali enako nepomembni, političnih mej ni nikjer…. So pa opazne velike spremembe, ki jih povzroča človek s svojimi primitivnimi nagoni obvladovanja. Kljub propagandi, da živimo na najlepšem kosu planeta zemlja, pogled od zgoraj odkriva, da je na svetu zelo malo urbanistično tako uničenih predelov, kot je Slovenija. Nedvomno pa obstajajo naravni klimatski cikli, ki vplivajo na podobo zemlje. Spremembe so najbolj opazne v gorah, kjer ledeniki izjemno hitro izginjajo ter na Arktiki, kjer je okrog tečaja vsako leto večja luknja v ledu.

Na tvojih poteh sicer ne srečuješ toliko ljudi, kot običajni popotniki, pa vendar – se ljudje po tvojem mnenju enako hitro spreminjamo kot pogoji življenja na zemlji?
Ljudje smo ujeti v vzorce obnašanja, ki je posledica vzgoje in etičnih norm, zakonov okolja v katerem prebivamo. Zato se nam zdijo določene stvari normalne, čeprav so iz določene distance, skrajno problematične in nevredne človeka. Kot na primer lov, hranjenje z mesom, potrošništvo, socialno razslojevanje, tekmovanje in izrivanje, laganje, manipulacija… Te vzorce obnašanja, ki so v določeni družbi legalizirane, pravno ali etično, je zelo težko spremeniti, zato sem prepričan, da se človeštvo nikoli ne bo moglo dovolj hitro spremeniti v skladu s spremembami, ki jih bo zahtevalo okolje.

Ker spadaš bolj med preudarne govornike, ki manj govorijo, a veliko povedo, me zanima, ali si – ko si sam s seboj, med zemljo in nebom – tam zgoraj kaj bolj družaben do sebe? Prepevaš? Sploh potrebuješ šum, da te ne zadane osamljenost?
Z osamljenostjo zaenkrat nimam problemov, sploh na dolgih poletih ne, ker se nenehno ukvarjam s problemi, ki prihajajo pričakovano ali nepričakovano na pot. Življenje je zelo aktivno, intenzivno, zato tudi smiselno. Osamljenost se pojavi takrat, ko nam uhaja iz rok smisel življenja. Absolutno ne potrebujem družabnih dogodkov, da bi se dobro počutil, potrebujem pa prijatelje, ki imajo podoben pogled na življenje, podobne prioritete. Tudi podoben okus glasbe mi veliko pove o človeku. Glasba je vsaj pri meni dodatna dimenzija bivanja.

Glede slednjega me zanima, ali je osamljenost v zraku glasnejša ali nasprotno?
Je ni.

Predvidevam, da nisi klasičen turist: izbereš lokacijo, se pripraviš za pot, odpotuješ in potem si tam teden, dva. Imam prav?
Turist je bila zame vedno psovka, čeprav sem za večino ljudi, ki jih srečujem na poti, prav to. Skušam pa se izogibati masovnega turizma, zbirateljstva svetovnih lokacij in doživetij, ker mi je jasno, da lahko pride človek do zadovoljnega življenja tudi brez tega.

Ker govorimo o eko turizmu, me zanima tvoj pogled na to.
Turizem kot industrija je gospodarska panoga, ki najbolj obremenjuje okolje. Eko turizem je največkrat marketinška poteza, s katero privabljajo nove goste na iste destinacije na drugačen način. Obremenitev okolja, ter vpliv na družbeno socialno življenje lokalnega prebivalstva pa je največkrat še večji. Za ohranjanje okolja ne potrebujemo ekoturizma, vsekakor pa potrebujemo številčne omejitve. Naš Triglav je že primer, kjer bi nujno morali omejitvi število vzponov na vrh.

Tvoj odnos do našega planeta je gotovo drugačen od odnosa, ki ga do njega vzpostavljamo drugi. Kakšno sporočilo prenašaš po svetu?
Imamo samo en planet, na katerem lahko preživimo. Ta planet ima omejen prostor in omejene resurse. Če želimo ohraniti kvalitetne življenjske razmere tudi prihodnjim rodovom, moramo absolutno in takoj spremeniti naše ukoreninjene vzorce razmišljanja in bivanja. Ukinitev globalne trgovine, potrošništva, poiskati prave prioritete v življenju, stran od potratnosti, zmagovanja, prevladovanja in iskati zadovoljstvo v sodelovanju, in ravnotežju. Prenehajmo vendar že enkrat jesti meso, ker je popolnoma nepotrebno, povzroča pa vsakodnevna klanja, masakre živih bitij z občutki (kot jih imamo sami), ki velikokrat končajo na smeteh za blagovnimi centri. Torej majhno-lahko-zeleno, pa bo svet lepši.

Si kdaj zaželiš više? še više?
Nikoli.


Foto: http://www.gore-ljudje.net/novosti/93757/


Irena Mraz
september 2013, 147. pogovor