Masovni turizem na Kanarskih otokih



Hladni meseci, okrašeni s snežnimi kupi ob robu cest, me že nekaj let zapored odženejo v toplejše kraje. Ker sem ljubiteljica nežnih sončnih žarkov, si tako vsaj za dobrih sedem dni vsako leto skrajšam zimsko sezono. Da ne bo pomote – tudi pasja vročina pri meni potegne na plan najslabše lastnosti človeka: vse od hudega sitnarjenja do utrujenosti in brezvoljnosti. Sem pač povprečen človek, ki mu ekstremni življenjski pogoji ne ustrezajo ravno najbolje. Obožujem namreč pomlad in jesen. Ter seveda poletne večere.


kanarski2
Urejena okolica ob plažah


Letošnji februarski teden sem preživela na Kanarskih otokih. V neverjetno zabavnem tednu dni, ki sem ga preživela skupaj s svojim bratom, mamo in očetom, je bilo kaj malo naših dejavnosti okolju prijaznih. V tipični turistični ponudbi sem namreč v tednu dni prav ostro beležila naše aktivnosti in se na vse pretege trudila izbrskati vsaj delček ekološkega duha v naših dejavnostih. Zaman.

Če resno siciram naše potovanje, lahko pričnem že na letališču. Turistične agencije imajo namreč izjemno natančne podatke o številu potnikov, ki priletijo na letališče in potrebujejo transfer do hotela, a se kljub temu ne uspejo zorganizirati oziroma dogovoriti za skupni prevoz potnikov. Tako bi lahko napolnili avtobuse in izkoristili možnosti ekonomične vožnje. Kakorkoli, ko nas vseh 13 sedi na svojih sedežih, nas voznik avtobusa odpelje v hotel.

Na postanku si že naivno dovolim pomisliti, da bomo med pravim »mass tourism« potovanjem le malce skrbeli za prave navade in si privoščili tudi čisto običajne in predvsem zdravju prijazne navade. A 100 % naravni sok je bil le pesek v oči – gre za tipično turistično ponudbo, ki temelji na pravem obiranju turistov.


foto-sadje
100 % naravni sok


Prihod v mesto, obsijano z zadnjimi sončnimi žarki, ki so tik pred potopom za obzorje, mi vzbudi prijeten občutek pričetka dopusta in ustvari atmosfero sanjarjenja. Morje, palme, dolge obmorske poti, prijetne kavarnice, stojnice in trgovinice. Hotel, ki se sveti v soju luči, na daleč izgleda kot nebeško gnezdo razvajenih turistov. In to tudi je. Zunanji izgled rajskega kompleksa terja svoj električni davek, saj ima čisto vsaka soba z balkonom svojo luč, ki gori celo noč. Verjetno obstaja način, da žarnico lahko izklopiš, a žal sem v tednu dni s kotičkom očesa ujela zgolj nekaj sob z ugasnjeno lučjo in še za te ne vem, ali je morda le-ta pregorela.


foto-hotel
Hotelski raj


Celodnevno potovanje na meni pusti sledi izčrpanosti, zato se še toliko bolj razveselim kopalnice in tuširanja. Na pultu opazim obvestilo o pranju brisač in očitno mednarodnem sporazumevanju u želenem pranju – če jo pustiš na tleh, jo zamenjajo, v nasprotnem primeru pa ne. Ker je moja po enkratnem tuširanju še čista, jo zato obesim in se rahlo zadovoljna, da je vsaj kanček ekološke miselnosti v vodstvu tega hotela, odpravim spat.

Zjutraj se skupaj odpravimo na zajtrk, kjer nas pričakajo dobesedno nekajmetrski pulti, do zadnjega kotička obloženi s hrano. Od sadja do fižola in palačink. Ko se ozrem po jedilnici, na hitro ocenim število gostov – vsaj nekje 250 ljudi je ob istem času jedlo zajtrk. Krožniki obilnih turistov, ob katerih sem se zaradi hude opečenosti obraza spraševala, če so se nemara že kar preselili sem, so bili zvrhani. Prav tako pa so bili do vrha obloženi pladnji hrane, ki so jih natakarji odvažali. V smeti. Blazno ekološki masovni turizem.


foto-ulica
Ulica ob sončnem zatonu


Po zajtrku smo se šli v sobo pripraviti za krajši potep po otoku, kjer me je že čakalo prijetno-neprijetno presenečenje. Soba je bila že pospravljena in celo moja pižama je bila zložena v obliki srca. Ta del presenečenja je bil prijeten. Tista manj prijetna zadeva pa me je čakala v kopalnici. Brisači sta bili zamenjani, pa čeprav sem obe obesila in ne odložila na tla. Čemu torej obvestilo o pranju, če se zaposleni tega sploh ne držijo?

Hotel, v katerem smo predvsem le spali in jedli, zato ne morem reči bivali, velja za modernejšega in temu primerno naj bi bilo tudi varčevanje z elektriko. Vstop v sobo je bil mogoč s kartico, ki je prav tako aktivirala elektriko v sobi. Če si torej vzel kartico, naj bi s tem tudi onemogočil dotok elektrike. A zaradi moje malomarnosti sem izkusila nasprotno. Luči so se res ugasnile, ko si izvlekel kartico, medtem ko so ostale naprave normalno delovale: televizija, računalnik, polnilne naprave. S kartico, ki ni delovala po predpisih, so morda zavajali goste, ki so menili, da se poleg luči avtomatično izključijo tudi ostale naprave.


foto-plaža
Neskončno dolga plaža


Ob neskončno dolgih plažah, ki so bile že v tem letnem času napolnjene, smo se kljub temu lahko umaknili tudi v prelepo naravo, ki je ob živih barvah (začuda) polnila moje zadovljstvo bolj kot pa obalni pas. Sami smo se sicer zaradi precej obsežno začrtane poti na potep odpravili z najetim avtomobilom, zato sem še toliko bolj zadovoljno opazovala kolesarje, ki so nam prihajali nasproti. Namenili smo se namreč na drugo stran otoka, ki je zahtevala prečkanje preko gore. Med občudovanjem kolesarjev, ki so veselo drveli po klančini navzdol, smo jim mi, lenobe v avtomobilu, pripisovali neverjeten uspeh, saj so vendar sprva morali osvojiti vrh gore, da so se nato podali še navzdol. A razočaranje je sledilo po nekajminutni vožnji, ko smo srečali kombi. Poln ljudi in z velikim napisom o avanturističnem spustu z gore. Ha, turisti se s kombijem peljejo gor, nato pa se s kolesom spustijo dol. Verjetno bi bil napor za lenobne antišportnike res prehud.


foto-narava
Pisana narava


Lepota narave se je, za razliko od naših krajev, na višji nadmorski višini le še bolj izpolnjevala. Obalni pas je bil precej nezanimiv, saj poleg dolgočasne bež barve, rdečih senčnikov in modrega morja zares ni ponujala kakšnega presežka, medtem ko je bilo malce višje okolje precej bolj mavrično.


kanarski
Klif in čudovit razgled


Še vedno sicer vztrajam, da je ni čez Jadransko obalo, a vendar mi ta v februarskem času ne ponuja dovolj toplega ozračja. Pa mi je zato poletje toliko bolj pisano na kožo.


EkoŽana