Marko Hatlak: »Dobri metal kitaristi so podobni Paganiniju.«



Eden najboljših slovenskih harmonikarjev, ki podira mit o harmoniki in »goveji muski«, s svojimi dolgimi lasmi in prikupnim nasmehom prej spominja na romantičnega metalca kot na glasbenika na najbolj priljubljenem slovenskem glasbilu. Že nekaj let nastopa skupaj s skupino Terrafolk, s katero bodo v soboto, 22. oktobra, tresli oderske deske Cankarjevega doma.

Marko, začniva s sobotnim nastopom. Kaj pravzaprav lahko obiskovalci pričakujejo od prihajajočega konceta Terrafolka?
Vsak, ki pozna Terrafolk, ve, da tu ne gre samo za glasbo. Gre tudi za obnašanje glasbenikov na odru. Vsekakor se bomo potudili z neko virtuoznostjo in jim pihali na dušo. Se mi zdi, da živimo v času, ko rabimo nekaj zdravil za dušo. Sicer ne vem, kako bo to delovalo v taki dvorani, kot je Gallusova, ampak zakaj pa ne. Marsikatero vprašanje, ki se je zdelo nemogoče, smo s Terrafolkom premostili oz. povezali – od najbolj tradicionalnih melodij do heavy metalskih. Ko smo naredili predelavo komada »You are my sunshine« v metal verziji, je to takrat prav dobro izpadlo. Vedno je nekaj nekomu všeč, drugemu ne in potrudli se bomo, da bo vsakemu nekaj všeč.

Kako ste s skupino Terrafolk prišli skupaj?
Skupini sem se pridružil leta 2004, oni so pred tem igrali skupaj že nekaj let. Takrat sem ravno sestavljal skupino Funtango in sem iskal violinista. Neka plesalka tanga mi je svetovala, naj pokličem Cvetrežnika, saj bi on lahko bil pravi za v sklupino. Poklical sem ga in ga vprašal, če bi igral v bendu. Odvrnil je, da je bil ta klic najlepša stvar v njegovem dnevu in da se strinja z igranjem v bendu. Teden dni kasnje me je poklical in vprašal, če bi šel jaz z njimi igrat na kakšno turnejo v Anglijo ali Španijo. Nisem točno razumel, kaj je od mene želel. Do takrat še nikoli nisem igral takšne zvrsti glasbe. Imeli smo intenzivne vaje vse vikende in predelovali nove stvari. Skupini sem se priključil aprila leta 2004, poleti pa smo že odšli na festival v Edinburg in tri tedne igrali vsak dan. Glede na intenzivni vložek sem potem res padel noter. Fantje so bili fajn, pri igranju niso iskali napak, ampak jim je bilo bistveno uživati v glasbi in se predajati v veselje ljudem. To je bilo glavno sporočilo benda. Igrali smo skoraj v vseh evropskih državah. Kot sva že povedala, se sedaj pripravljamo na koncert v Gallusovi dvorani, ki bo 22. oktobra, kar bo tudi poseben projekt, saj bosta združena Terrafolk in Simbolični orkester. Bojan Cvetrežnik je idejni vodja Simobličnega orkestra, bomo pa tokrat bolj balkansko začinili cel repertoar, tako s tradicionalnimi kot avtorskimi glasbami. Dirigiral bo Izidor Leitinger. Na koncert se intenzivno pripravljamo. V novembru bomo isti repertoar zaigrali v Parizu. Vsega skupaj nas bo z orkestrom okoli trideset glasbenikov. Smo različni karakterji, vsak igra svojo glasbo, zato je izziv v tako kratkem času narediti nekaj skupnega.

Pa če se vrneva k tvojemu glasbilu. Ti je bilo kdaj žal, da si se odločil za igranje harmonike?
Harmoniko sem začel igrati s šestimi leti. Mati je prihajala iz vasi nad Idrijo in mislim, da harmonika po večini slovenskih vasi velja za simbol veselja, zabave, praznovanj… In ker je mati rada pela ljudske pesmi, je imela željo, da bi igral harmoniko. Mati mi je zmeraj pravila: »Odpovedala sem se svojemu krznenemu plašču, da bi ti lahko kupila harmoniko. Le glej, mulc, da jo boš sedaj »vežbu«. Odraščal sem v Idriji, ki je pankersko, rockersko mesto, kjer prevladuje underground scena, ki je bila drugačna od Dolenjske ali Gorenjske. Harmonika med mladimi takrat ni bila popularna. Menim, da je slika sedaj malo drugača. Če si mladi punci rekel, da igraš harmoniko, to ni bilo frajersko. Tako so me potem zanimali vsi drugi inštrumenti.


Marko_Hatlak01


Torej, si kdaj pomislil, da bi igral tudi kak drug inštrument?
Seveda, saj sem igral kitaro, bobne, klaviature. Preposlušal sem veliko pop glasbe. Rock glasba se mi je zdela uporniška. Skoznjo sem lahko sprostil svojo energijo z igranjem bobnov ali s petjem. Vesel sem, da sem poizkusil z igranjem drugih inštrumentov, saj sem si s tem razširil pogled. Ko sem v osnovni šoli hotel prenehati z igranjem harmonike, je oče želel, da do konca osnovne šole vztrajam in naj se potem odločim. Ampak na koncu osnovne šole sem vseeno vedel, da je glasba tista, s čemer bi se rad ukvarjal. To se bile moje otroške sanje. Vedel sem, da bi rad šel na srednjo glasbeno šolo. Vendar takrat še vedno nisem vedel, ali bi nadaljeval z igranjem harmonike, čeprav sem jo igral že osem let in sem že imel tudi prvi samostojni celovečerni koncert. Ko pa sem prišel na srednjo šolo, mi je profesor Dani pokazal Bachove note in od takrat naprej harmonike nisem več dojemal kot simbol narodno zabavne glasbe, ampak kot resen inštrument, ki ima neko filozofsko glasbeno globino, kot jo ima Johann Sebastian Bach. In ko na harmoniko igraš Bacha, se ti zdi, kot da igraš male orgle. Orgelska glasba je veličastna. Še vedno pa sem bil na koncu srednje šole prepričan, da bom igral bobne v rock bendu. Super se mi je zdelo imeti okoli sebe velik instrument, kot so bobni.

Zakaj si odšel na študij glasbe v Nemčijo?
Takrat pri nas še ni bilo akademije za harmoniko. Imel si možnost študirati muzikologijo ali oddelek za glasbo na Pedagoški Fakulteti. Šele eno leto deluje oddelek za harmoniko. Malce je čudno, da toliko časa ni bilo ustanovljenega tega oddelka, saj je Slovenija dežela harmonikašev. Razmišljal sem, da bi šel na Pedagoško fakulteto, ob tem pa igrati v bendu. Hotel sem začeti s pisanjem svojih pesmi. Harmoniko sem še vedno igral, vendar nisem bil prepričan, ali je to inštrument, skozi katerega bi se lahko izživel. Imel sem življenjsko srečo, da sem bil sprejet na glasbeno šolo za harmoniko v Weimarju. To je bil zame res velik premik, saj sem zapustil svojo deželo, družino, ljubezen in sem odšel v tujo državo, v novo kulturo z novim jezikom. Weimar je bila takrat kulturna prestolnica Evrope, saj je to Bachovo, Lisztovo, Goethejevo mesto in mi je bilo inspirativno opazovati nemški pogled na stvari. Zelo spoštujejo svojo kulturo. Weimar je bila tista prelomnica, ko sem začel na harmoniko drugač gledati.

Kako drugače? Skozi drugo zvrst glasbe?
Spoznal sem tango glasbo, ki mi je povečala ljubezen do harmonike. Tango se mi zdi kot rock glasba. Je strasten in skozenj se lahko izraziš. Imel sem zelo turbolentno otroštvo in mladost, kar vpliva, da imaš več za povedati skozi medij – glasbo ter inštrument, ki ga igraš. Skozi tango sem to lahko uresničil. V Nemčiji sem ostal deset let, odšel sem tudi v Wurzburg, k svojemu profesorju Stefanu Hussongu, ki mi je še danes velik vzor. O njem vedno povem nekaj besed, saj je neverjeten gospod, ki je posnel več kot štirideset plošč, je dober sogovornik, izredni interpret. Od njega sem se naučil tudi dostojanstva, spoštovanja ljudi in odnosa do učencev. Za kulturnika se mi zdi pomembno, da ima občutek za stvari in on je imel ta občutek. Tudi kavo je spil s posebnim občutkom, to je delal zelo naravno.


Marko_Hatlak-09


Kako si se soočil s tujino? Kako si se navadil?
Nemčija ima drugačno mentiliteto od naše in je polna ekstremov. Ko sem odšel, sem bil star 18 let in mi ni bilo ravno fino. Na srečo je z menoj odšel tudi prijatelj, tako da sem tam imel nekoga, s komer sem se pogovarjal v slovenščini. V Nemčiji se je vsak dan zgodilo nekaj, kar je bilo zame popolnoma novo. Predavanja so bila v nemškem jeziku in jezika nisem poznal, zato mi ni bilo nič jasno. Ampak na srečo sem imel za glavni predmet krasnega profesorja in sem vseeno tiste glavne zadeve, zaradi katerih sem bil tam, zastopil. In to je bil lep občutek. Kasneje pa so se tudi ostale stvari med seboj začele lepo povezovati. Dobil sem nove prijatelje, hodili smo na zabave, ki so bile tam drugačne. Vsak četrtek zvečer smo hodili na neverjetne funky žure. To je bilo super. Drugače pa je bilo veliko dela. Veliko je bilo treba vaditi. Najprej si nisem mogel predstavljati, da bom dva meseca in pol od doma, da si bom moral sam oprati posodo, sam hoditi po nakupih in kuhati, kar je bila pravzaprav velika stvar. Vendar so kasneje dnevi in tedni začeli leteti. To ni bila samo šola za harmoniko, ampak tudi šola za življenje. V nekaj tednih sem se spoznal z velikim delom Balkancev in smo postali klapa. Na šoli so bili učenci, ki so prihajali tudi iz Amerike, Japonske in drugih delov sveta. Po približno pol leta sem začel govoriti nemško. Nemščine sem se sicer učil v srednji šoli, vedar pri tem nisem bil najbolj priden in ni bila ravno moj najbolj priljubljen jezik.

Omenil si, da so bili na šoli tudi Japonci. So igrali harmoniko?
Niso. Bili so pianisti in pihalci. Vendar sem kasneje na fakulteti v Wurzburgu spoznal Japonca harmonikaša. Harmonika je kar kompleksen štrument. Imamo klaviaturo, registre, na drugi strani imamo 120 basov in tudi registre. Vmes imamo meh, ki ga je potrebno vleči. Če inštrument odpremo, je v njem ogromno majhnih delčkov. In če pogledamo Japonce skozi njihovo tehnologijo in skozi arhitekturo, natančnostjo in finostjo, ki je še veliko bolj podrobna od nemške, se mi zdi, da bi Japonec in harmonika lahko šla skupaj. Harmonika je neke vrste »sintesizer«, saj imamo različne zvoke, registre. Je prenosna in na njej lahko spremljamo orkestrske stvari. Je prvi »one man band« in mogoče so Japonci ta one man band razvijali skozi njihove »sintesizerje«. Japonci so izjemni interpreti, ne le na harmoniki. Tam je študentov veliko več in odnosi so še vedno bolj surovi oziroma bolj grobi. Sošolci iz Azije so mi pripovedovali različne zgodbe. Če npr. domov niso prinesli petice, so bile tepeni, itd. Oni imajo vcepljen perfektcionizem. Ta harmonikaš, ki sem ga omenil, je obvladal inštrument. Harmoniko velikokrat povezujemo le z alpskimi deželami, vendar je moj profesor Stefan Hussong, vsaj zame, presegel vse mejnike v koncertnem izvajanju harmonike. Tudi on je študiral na Japonskem, tam tudi nastopal in populariziral harmoniko v azijskem svetu. Ko on igra Bacha, te presune. In vse je igral na pamet. Po mojem je on zelo zaslužen za to, da so kasneje aziati začeli vse več igrati harmoniko. Ampak ena izmed aziatskih lastnosti je tudi ta, da obožujejo stvari iz Evrope in so obsedeni z evropsko kulturo.

Dejal si, da ti je precej blizu tango. Igraš tudi v skupini Funtango. Se ti zdi, da je v Sloveniji veliko zanimanja za tango? Prosim, najprej razloži za kakšen tango gre?
Tango sem prvič igral v osnovni šoli in mi je bil že takrat dober. V Weimarju sem s kolegi iz šole ustanovil skupino in smo začeli preigravati glasbo Astorja Piazzolle. S skupino smo veliko igrali v Sloveniji, Nemčiji in Franciji. Ko smo leta 2000 igrali v Sloveniji, pri nas še ni bilo nobenega tango benda in tango je bil še velika neznanka. Sedaj se je tango zelo razširil in tudi v Sloveniji bi lahko naštel vsaj pet skupin, ki igrajo Piazzollino glasbo. Glede na naš majhen prostor, je pet bendov definitivno preveč, da bi lahko redno nastopali. Po končani fakulteti sem v Sloveniji ustanovil nov band Funtango, s katerimi igramo. Ampak verjetno bi morali imeti menedžerja, da bi lahko igrali tudi izven Slovenije in se povezovali s tango klubi. V Sloveniji je veliko intersa za tango, predvsem je kot moda všeč ženskam, saj je zapeljiva, vendar ne preveč seksi. Pri tangu gre za nekakšno notranjo, prikrito energijo. Tudi če gledaš plesalca tanga – nikoli ne bosta prišla skupaj. In v tem pravijo,da je bistvo tanga, saj gre za neko spoštovanje in napetost med plesalcema. Moški vodi žensko na način, da se počuti kot kraljična.

Kako gledaš na trditev, da glasba onesnažuje okolje? Se s tem strinjaš?
S tem se delno strinjam, a se ne obremenjujem, ker mislim, da na to nimam veliko vpliva. Mislim, da živimo v času, kjer se ne išče vrhunske glasbne umetnosti. V povprečju se dela popularna glasba za velike mase. Sam tega ne poslušam. Doma nimam televizije, redko poslušam radio, kupim le cd-je, ki so mi všeč, vadim glasbo, ki mi je všeč, tako da veliko stika s to “sceno” nimam. Se pa strinjam, da je nadležno, če je glasba preglasna, ko si želim v kakšni restavraciji kaj dobrega pojesti. Podobno je, če greš v trgovino kupit obleko. Mislim sicer, da je vse povezano z višjimi cilji. Ko gre, na primer, punca v H&M in ji igra primerna glasba, je nekje psihološko sestavljena tako, da se vidi zvečer na zabavi, ko proba oblekco in se pogleda v ogledalu. Na ta način jo bo verjetno prej kupila. Rekel bi, da se manipulira z glasbo. Z glasbo manipiliramo čustva, odločitve in tukaj je sigurno veliko onesnaženja. Pred stotimi leti ni bilo radija ali DJ-a. Moral si nastopati v živo. Tam, kjer pa ni bilo glasbe, je bila tišina in mir. To bi si želel tudi dandanes. Da ne bi bila v vsakem lokalu glasba. Bolje bi bilo, da bi bilo manj posnetkov in več žive glasbe ali da bi šli ljudje, tako kot v strarih časih, na ples. Vendar je veliko lažje kupiti CD in zaradi tega ljudje danes manj cenijo glasbo. Ker ne vidijo, kako težko je dobro igrati glasbo. Glasba ni več namenjena sebi, kot je bila glasbena tradicija do pojava elektronske glasbe. Vem, da tega mladina danes ne pogreša, ker ne vedo. Verjetno bo v prihodnosti še več glasbenih stilov in upam da se bodo ljudje odločali za enega. Npr. da bodo v nekem lokalu igrali le jazz… to bi se mi zdelo bolj prav, kot da imajo v enem lokalu vse zvrsti.

Kako misliš, da glasba vpliva na rastline in živali?
Priznam, da nisem pristaš ezoterike. Ne vem ali je mleko od krav, ki poslušjo Mozartovo glasbo boljše. Ne sprašujem se pogosto o tem. Definitivno pa se strinjam, da te Mozart pomiri bolj kot neki ekstremni zvoki, če prideš zvečer domov utrujen. Zato verjamem, da pozitivno vpliva na živali in rastline.

Na metal koncertih, kjer je agresivna muzika, metalci zase pravijo, da so mirni, saj agresijo sprostijo skozi glasbo. Misliš, da glasba vpliva na to, da si agresiven?
Po mojem mnenju so v vsaki socialno zaključeni skupini primitivni ljudje in so tisti, ki niso. Se strinjam s tem. Zame je bil heavy metal krik tistega, česar ne moreš izživeti. Z besedami je to težko opisati. To je odvisno od človeka. Meni je bil heavy metal všeč ker je »free«. Ker si v pozitivnem smislu upajo veliko narediti na koncertih. Heavy metalci so bili virtuozi. Mislim, da danes nimamo več takšnega metala. Meni ni ta stil ni več toliko všeč. Metal mi je bil vedno všeč zaradi virtuoznosti. Solistični kitaristi so bili res dobri glasbeniki. Danes ne vidiš več kitarista, ki bi znal tako dobro igrati kitaro. To je podobno kot Paganini, le s to razliko, da imaš električno kitaro. Gre za veliko znanja, idej, igranja. Heavy metal je kompleksen in ta glasba mi je dala veliko samozavesti. Mislim, da rockerji delajo ene lepših balad. Zato pravim, da je rock podoben tangu. Tango ima »šus«, ima tudi nežnost in malo melanholije. Podobno je s heavy metalom. Mislim, da so heavy metalci fajn ljudje.

Je lažje nastopati solo ali v skupini?
Vse ima svoje plati. Včasih ni fino biti sam, a po drugi strani imaš stvari pod kontrolo. Toda, če ti gre slabo, si edini, ki ga bodo kamenjali. Če ti gre dobro, si sicer edini, ki bo dobil aplavz, vendar je težko narediti pester, zanimiv koncert. Še vedno mi je zanimivo imeti takšen koncert, vendar v manjših prostorih, brez ozvočenja. V skupinah je fino, ker imaš prijatelje in lahko v nekem trenutku nekaj skupaj naredite. To so lepi občutki. Več nas je, bolj se nas sliši in je drug zanos. Spoznavaš soigralčeve zgodbe, se od njega kaj naučiš. Več, kot če igraš sam. Jaz vedno pravim, da je potrebno delati različne stvari. Rad igram ekstremno sodobno glasbo, ki nekaterim sploh ni všeč, ampak že najti tone in izvesti te super težke prvine, ki jih zahtevajo sodobni avtorji, je dosežek. Je naporno poslušati, ampak če se v tem najdeš, potem odkrivaš nove svetove. Če hodiš po različnih poteh, svet dobi več barv. Meni je super iz sodobne glasbe priti na Terrafolk in iz tega nato preiti na Bacha, kjer moraš biti umirjen.

Kako smo Slovenci ekološko vzgojeni v primerjavi s tujino?
Mislim, da smo. Če gremo na jug, so bistveno manj osveščeni. Pa nočem slabo govoriti o njih. Gre za drugo mentaliteto, drugače živijo. So bolj sproščeni, predvsem pa se manj obremenjujejo. Severnjaki so zelo natančni in precizni, ampak ubijajo spontanost. Je pa tam bolj čisto. Mislim, da ima Slovenija nekaj od obeh. Definitivno pa se mi zdi, da je v zadnjih desetih letih bolj očiščena. Imamo vse več košev za ločevanje odpadkov. To je veliko težje izvesti v Pekingu, kjer imajo veliko več smeti. Smeti so res en velik problem prihodnosti, ker imamo toliko narejenih stvari, ki bodo enkrat zastarale.

Vidiš morda v čem večji problem?
Ja. V Slovenji ni všeč naša arhitekturna podoba podeželja in mest. Prav moteče se mi zdi , da na vasi vidiš hiše vijolčih, zelenih, rumenih barv. Barvno in arhitekturno onesnaževanje se mi zdi škodljivo tako za našo kulturo kot za samo zavest ljudi.


Žana Leskovar, oktober 2011