Marjan Mateta: »Zakon o podnebnih spremembah je le dodatno obremenjevanje gospodarstva.«



Marjan Mateta je predsednik uprave Mitol-a in podpredsednik Gospodarske zbornice Slovenije za področje razvoja. Na Eko konferenci je slikovito predstavil številne težave s katerimi se zaradi okoljskih ukrepov in prehoda v nizkoogljično družbo ter precejšnje togosti države na okoljskem področju sooča slovensko gospodarstvo, ki je zaradi tega tudi vedno manj konkurenčno.


Ste direktor podjetja Mitol, ki je v širši javnosti najbolj prepoznavno po proizvodnji lepil, tako za industrijo kot široko potrošnjo. Veljate tudi za poznavalca energetike, saj se večkrat izpostavljate z zelo kritičnimi pripombami na slabo izvajanje ukrepov učinkovite rabe energije.
Vsi se zavedamo, da bo cena energije rasla in če upoštevamo vse napovedi zelene davčne reforme s katero bi se povečevale dajatve za porabo energije, je skupni strošek vedno višji. Zato se je potrebno temu strošku posvetiti tako iz ekonomskega kot ekološkega vidika, zaradi česar sem se začel s tem intenzivneje ukvarjati. Vzpodbudil me je pristop Ministrstva za okolje in prostor (MOP), ki je z Uredbo o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida (leta 2005), naredil zelo zapleten sistem, s katerim je bil pripravljen v petih letih povrniti del takse CO2, če se podjetje odloči, da bo podpisalo prostovoljni sporazum in se obveže, da bo zmanjšalo specifične energije CO2 vsaj za 2,5%. Predlog pogodbe je izgledal tako, da je naložil podjetju obvezne in neobvezne ukrepe s katerimi bi dokazovalo, da res izvaja aktivnosti za zniževanje emisij CO2. Po razmisleku o pristopu MOP-a k razreševanju te problematike sem dobil vtis, da tak pristop ne odraža glavnega interesa, da bi se veliko podjetij angažiralo in čim bolj zmanjšalo emisije CO2 , temveč, da se podpiše malo pogodb in da se vrne čim manj takse. ki je sicer proračunski prihodek. Ko smo prejeli Pogodbo o zmanjševanju onesnaževanja zraka z emisijo ogljikovega dioksida smo dobili tudi dopis v katerem je pisalo: »V primeru, da se z vsebino pogodbe ne strinjate, svoje pripombe posredujte z dopisom na naslovni organ, ki bo vaše pripombe proučil in vam popravljeno pogodbo ponovno posredoval v podpis.« Na tej osnovi smo predlagali spremembo pogodbe tako, da se črtajo vsi obvezni in neobvezni ukrepi ter da se zasleduje samo specifično zmanjševanje emisij CO2 in na tej osnovi naredi progresivno lestvico za vračilo takse. Seveda se je odgovor glasil, da so splošna določila pogodbe usklajena z določili uredbe za vse zavezance za plačilo okoljske dajatve in ne morejo biti predmet individualnih pogajanj. In tako smo pogodbo podpisali.

Kateri so največje zmote in napake, ki smo jih glede okolja in energetske politike vpeljali v Sloveniji ?
Prostovoljno pogodbo o zmanjševanju CO2 za obdobje 2005-2009 je podpisalo samo 196 podjetij. Leta 2006 je bilo, po podatkih AJPESa, v Sloveniji registriranih 45.333 gospodarskih družb. Zaradi zapletenosti pri izpolnjevanju administrativnih obveznosti je do konca pogodbenega obdobja petih let vzdržalo še manj podjetij od že sicer majhnega deleža prijavljenih. Takrat sem si rekel, da bom sledil problematiki zmanjševanja emisij CO2 in da se bomo preko GZS pravočasno vključili z zahtevo po novi shemi vračila CO2, ki naj bi veljala od 01.01.2010 naprej. Slovenija je med prvimi uvedla takso za izpuste CO2 in je na ta račun zbrala več kot 400 milijonov evrov. Država je tistim, ki so zmanjševali emisije CO2 in seveda vložili veliko sredstev, vrnila za ta namen zelo malo denarja. V našem podjetju smo zmanjšali specifične emisije CO2 za 21,9 odstotkov. Seveda smo za te namene investirali okrog milijon evrov.


MM_notri


Država pa vam je na račun velike zmanjšanja emisij CO2 menda vrnila le 8000 evrov?
To je bilo res v našem primeru. MOP bi moral pripraviti do konca leta 2009 predlog nove sheme za oprostitve plačila okoljske dajatve za obremenjevanje zraka z emisijo CO2 in s tem povezane predloge ukrepov, ki jih morajo zavezanci izvesti, da lahko uveljavljajo oprostitev plačila omenjene dajatve. Če bi se na MOP-u kaj naučili iz obdobja 2005-2009, bi to naredili tako, da bi bila shema res učinkovitejša. Vendar nasprotno, do danes sploh še ni strokovnih podlag za novo shemo. Danes pa je že mesec maj 2011. Na letošnji energetski konferenci v Portorožu, ki je bila na temo učinkovite rabe energije, je g. Frank van Bussel predstavil primer dobre prakse Nizozemske v zadnjih dvajsetih letih. S prostovoljnimi sporazumi so sistematično in množično motivirali podjetja, da so postala bolj konkurenčna, država pa je na ta račun dosegla cilje za prehod v nizkoogljično družbo (zmanjševanje emisij CO2). Pri nas smo le pobirali takse. V Sloveniji so bile recimo leta 2006 okoljske obdavčitve višje kot v EU, saj so znašale 3.3 odstotka BDP, povprečje EU pa je bilo 2.6 odstotka BDP. Slovenija je v istem letu za ukrepe s področja varstva okolja in varčevanja z energijo namenila le 3.2 odstotka sredstev iz pobranih okoljskih obdavčitev, v EU pa kar 28 odstotkov. Največji delež so za ukrepe prispevale Švedska (88 odstotkov pobranih sredstev) , Nizozemska (65 odstotkov), Nemčija in Danska (47 odstotkov) ter Finska (40 odstotkov). Te države so z »zelenimi politikami« svoje gospodarstvo, razvojno in ekološko, pripeljale na takšen nivo, da jim je bilo lažje prebroditi gospodarsko krizo. Visoke slovenske dajatve pa tudi pomenijo nekonkurenčnost slovenskega gospodarstva.

Pobrani denar na račun okoljskih taks pa potem v Sloveniji konča za krpanje najrazličnejših proračunskih lukenj…
Nemčija je pri svoji zeleni davčni reformi postopoma večala davke na energente. Prvotni cilj reforme je bil povečati rabo alternativnih virov in spodbuditi učinkovito rabo energije, kar naj bi se odražalo pri zmanjšanju emisij CO2 do 2005. Konec 2008 je nemški okoljski minister objavil prve rezultate reforme, kjer je navedel, da prihodek od trošarin znaša letno 18 milijard evrov. Z njimi pa so uspeli znižati prispevke za pokojnino za 1.7 odstotka. S tem so pobrali sredstva na račun energentov in na drugi strani razbremenili stroške dela. Slovenija, ki ima 40-krat manj prebivalcev kot Nemčija, je v letu 2009 pobrala za milijardo evrov trošarin, vendar zato ni nič znižala pokojninskega prispevka. Potrebno je le najti prave poti za prehod v nizkoogljično družbo na trajnosten način. V Sloveniji pa hitimo s sprejemanjem zakona o podnebnih spremembah, ki je namenjen le dodatnemu obremenjevanju slovenska gospodarstva. V kolikor naša konkurenca v tujini dobi vrnjena določena sredstva za vlaganja v tehnologijo, mi pa nič, smo v primerjavi z njimi nekonkurenčni.

Ali so razmere delovanje v Sloveniji res tako težke v primerjavi z drugimi državami?
Nikakor ni v redu, če se vlada odzove šele, ko nastanejo problemi, tako, kot je sedaj v primeru črnomaljskega Secopa. Potrebno je gledati na celotno gospodarstvo, saj danes odhaja Secop, čez čas bo odšlo kakšno drugo podjetje. Ob tem jih bo propadlo nekaj sto in gospodarstvo je vedno manjše. Od začetka krize 2008 do danes je brezposelnost v gospodarstvu narasla za 55.000 ljudi.

Za novi podnebni zakon, ki ga tudi želi sprejeti sedanja vlada, ste dejali, da ni nič drugega kot popisan papir…
Slovenija si je že v času predsedovanja EU med prioritetami zadala nalogo sprejeti podnebno energetski paket. Vendar je to le na papirju s papirnatimi strategijami in dokumenti. Najprej bi morali pogledati, kaj smo že naredili v praksi in kaj je potrebno spremeniti. Tako pa med prvimi sprejemamo podnebni zakon po katerem se bomo obvezali, da bomo do 2050 zmanjšali toliko in toliko emisij CO2. Na GZS smo bili odločno proti predlogu te zakonodaje, ker že imamo Nacionalni akcijski program za učinkovito rabo energije 2008 – 2016 in Operativni program za zmanjšanje emisij CO2, ki pa ju ne uresničujemo. Najprej bi morali udejaniti oba programa in dobiti rezultate, z novim podnebnim zakonom pa bi lahko še nekaj časa počakali. V Sloveniji imamo že več kot 500 okoljskih predpisov in z novim podnebnim zakonom bi samo še dodatno obremenjevali gospodarstvo. V kolikor bomo med prvimi sprejeli podnebni zakon, bomo med prvimi plačevali dodatne takse in izračunavali odtise CO2 in s tem še bolj skrčili gospodarstvo, ki že tako ali tako ne more preživeti te države.

V kolikor bi Slovenija med prvimi sprejela podnebni zakon, bi bila deležna velikega odobravanja, hvalnice bi godile politikom, dodatne takse pa bi polnile proračunsko vrečo brez dna.
Na GZS ne nasprotujemo prehodu v nizkoogljično družbo, vendar v konkurenčno nizkoogljično družbo. Zgolj nove dodatne dajatve vodijo samo k kazanju lepega obraza v EU in manjšanju konkurenčnosti gospodarstva.

Podobno kot do novega podnebnega zakona ste skeptični tudi do novega nacionalnega energetskega programa (NEP), saj ste dejali, da gre za seznam želja, ki jih ni mogoče uresničiti. EU zahteva četrtino elektrike iz obnovljivih virov. Na drugi strani pa bo sedaj največje slovensko energetsko podjetje HSE vsa svoja sredstva investiralo v TEŠ 6, ki seveda ne sodi med obnovljive vire.
Na GZS imamo strateški svet za energetsko politiko in podnebne spremembe, kjer je vključena večina slovenske energetske stroke in velik del ostale stroke. Na ministrstvo za gospodarstvo smo večkrat naslovili željo, naj se osnove novega energetskega programa obravnava na tem širšem strokovnem svetu, tako v energetskem kot ekološkem in ekonomskem smislu. Vendar nismo dobili nobenega odziva, zadeva se pripravlja v zelo ozkem strokovnem krogu na Inštitutu Jožef Štefan. Novi NEP me zelo spominja na RE-NEP iz 2004, kjer so bili tudi navedeni ukrepi za učinkovito rabo energije, vendar so se realizirali manj kot 10 odstotno. Zakaj pišemo nove in nove programe, ki jih potem kar 90-odstotno ne uresničujemo? Nekdo bi moral zato odgovarjati, ker je sprejel neresen dokument.

Ste tudi podpredsednik Gospodarske zbornice, kjer ste zadolženi področje povezovanja znanstveno raziskovalne sfere z gospodarstvom. Prav (ne)sodelovanje akademske sfere z gospodarstvom v zadnjih 20 letih je ena pomanjkljivosti Slovenije, saj ni prišlo do medsebojnih simpatij, ki bi najbrž lahko pomagale gospodarstvu in obratno?
V preteklosti so slovenski javni znanstveno raziskovalni zavodi zelo malo delali na projektih obnovljive energije in učinkovite rabe energije, ker jih država ni spoznala za prioritetne. Vsi kritizirajo ZDA, kako noče nič narediti na področju nizkoogljične družbe. ZDA so vlagale velika sredstva v raziskave, vendar hkrati niso bili tako netaktni, da bi sami sebi postavljali velike zahteve. Skrbeli so za konkurenčnost svojega gospodarstva, hkrati pa so se pripravljali na prehod v nizkoogljično družbo. Podobno so velik napredek na tem področju naredili Kitajci. Uspešne so tiste države, ki so na prostovoljni bazi naredile velike korake naprej in so sedaj veliko let pred nami. Mi pa mislimo, da se lahko nekaj naredi le s prisilo in s pisanjem novih in novih strateških dokumentov. ZDA, denimo, ne razmišljajo, kako bi se rešili odvisnosti od premoga, temveč kako bi zmanjšali porabo nafte, ki jo morajo uvažati iz arabskih držav. Na premogu pa delajo na t.i. BAT tehnologijah. V Sloveniji mora priti do spremembe miselnosti in država mora postati precej bolj vitka. Ne sme razmišljati samo, kako napolniti proračun. Vrtimo se v začaranem krogu in če ne bo konkurenčnega gospodarstva bo proračunskih prihodkov vedno manj. S povečevanjem dajatev položaj samo slabšamo. Z zakonom o podnebnih spremembah bi samo še dodatno obremenili gospodarstvo. Britanci so res že sprejeli takšen zakon, toda svoje gospodarstvo so na to dobro pripravljali deset let. Podobno so ravnali Nemci, Nizozemci, Danci. Nujna sprememba pri nas mora iti tudi v smer manj dokumentov, vendar boljšo implementacijo. To, kar smo na GZS želeli, gre v tej smeri.