Luka Mesec bi z mojim po koprivah

luka mesec

Tako me v naslovu prepričujejo Finance. Moja prva misel je bila, priznam, nekoliko antineoliberalistično uporniška, saj sem najprej v sebi vzkliknil: “Pa kaj! Če so z mojim mahali po koprivah vsaj 25 let politiki vseh barv, državni bankirji, šefi paradržavnih skladov in institucij ter ob njihovi pomoči vsi kaznovani ter še več nekaznovanih tajkunov, zakaj potem tega počel še Luka Mesec”. Konec koncev je menda njegovo mahanje vsaj deloma usmerjeno v lajšanje stisk tistih, ki jim prihodki ne omogočajo plačevanja vseh stroškov. Pa sem dojel, da sem zgrešil bistvo naslova.


Kako Lukovo idejo izpeljati, je seveda lahko na več načinov težko, ali celo nemogoče spraviti v okvirje pravičnosti, a tudi ta misel zgreši bistvo naslova, ki ga je bil Mesec deležen s strani Financ. Prav nič emocionalen ni, po mojem skromnem mnenju. Kljub naslovu, ki naj bi nas spodbujal k besu nad takimi pregrešnimi idejami.


Ekonomska “doktrina”, katere primarni cilj je (prekomerno) zadolževanje posameznikov (in držav) je seveda znana že dolgo. Če nič drugega jo svet krepko občuti na koži tistih 99% Zemljanov v zadnjih nekaj desetletjih. Eni bi jo poimenovali tudi “New World Order”. Tri bistvene učinke lahko dosežemo z udejanjanjem te “doktrine”. Povečevanje potrošnje in s tem kopičenje dobičkov v rokah zelo omejene skupine ljudi, ekonomsko odvisnost posameznika (ali države) od upnikov ter s tem možnost za povečevanje dobičkov taiste omejene skupine ljudi ter skozi to dolžniško – upniško odvisnost vzpostavljanje kontrole nad množicami. Zelo dobro je imeti seveda dober piar, zato so današnji mediji ob asistenci “pravovernih” politikov, kot naročeni.


Spomnim se “debate” iz ZDA v kateri so (isti) nasprotniki trdili, da vsem dostopno zdravstveno zavarovanje pomeni potuho “lenuhom”. Najbrž trdijo, da popolnoma enako pomeni tudi predlagani odpis dolgov revnim.
Vladarji (pa s tem ne mislim politikov) si pač v nobenem primeru ne morejo privoščiti, da jim neka množica ljudi uide iz “nadzora”. V bistvu so v zadnjih desetletjih obudili staro idejo “delovnih taborišč”, v katerih delo “osvobaja”, ki jo menda zgodovina še vedno obsoja ter razširili na približno sedem milijard ljudi. Edina razlika, kot jo vidim sam, je da so pred nekaj desetletji “reševali židovsko vprašanje” v tistih institucijah z nekoliko bolj ekstremnimi in, če želite, z ekonomsko manj “učinkovitimi” metodami, saj so z zmanjševanjem populacije, zmanjševali tudi potencialno potrošnjo.


Torej. Če že nekaj desetletij mahajo z mojim po koprivah vsi, ki so dodobra poskrbeli za sistematično, pogosto z luknjičastimi zakoni legalizirano siromašenje javnega premoženja (ki naj bi bilo tudi moje) in pretakanje taistega v zasebne žepe, pa naj si privošči še Luka. Vsaj namen, če ga prav razumem, je menda pretočiti nekaj denarja tudi v žepe tistih, ki ga preprosto nimajo.


Jane Panič

Slika: facebook.com