Lana Mahnič Jekoš: »Psihično moraš biti pripravljen na vse.«

21-letna Miss Slovenije Lana Mahnič Jekoš je preprosta Grosupeljčanka, rojena v New Yorku. Na klepetu v kavarni si je naročila črni čaj, na katerega se je navadila med študijem v Londonu. Z Otoka se je vrnila v domovino, osvojila naziv najlepše Slovenke v letu 2011, čez dober mesec pa se vrača v London. V smehu je rahlo sramežljivo priznala, da ni vedela, da jo bomo tudi fotografirali. In izpadla je zares fantastično.
Si se na tekmovanje za miss prijavila predvsem zaradi lažjega povratka v manekenske vode?
Recimo. To ni ravno iztočnica za manekensko kariero, ampak zgolj iztočnica za neko kariero, ki si jo bom izbrala. V manekenskih vodah se sicer vidim še nekaj let, dokler lahko, a vendar puščam odprte možnosti tudi za druge stvari. Res se mi je odprlo kar nekaj vrat.
Kdaj si se začela ukvarjati z manekenstvom? Kaj te je spodbudilo k temu?
Pri 14 letih me je na Čopovi ulici v Ljubljani ustavila gospa, ki je delala za manekensko agencijo in takrat se je vse začelo. Šla sem na tečaj manekenske hoje, potem pa se od takrat naprej delala na modnih revijah, pozirala…
Pri katerih letih pa se ti zdi, da je najprimerneje začeti manekensko pot?
Če pogledamo mednarodni manekenski svet, vidimo, da so nekatere punce že pri 16-letih ogromno dosegle in delajo že na največjih modnih revijah tako v Milanu kot Parizu. Prezgodaj sicer nikoli ni dobro začeti, ker je modni svet poln nevarnosti. A vendar vsaka punca zase najbolj ve, kdaj je še najbolj zrela za to. Popolnoma ni nikoli. Tu gre predvsem za nekakšno psihično zrelost, za pripravljenost na najrazličnejše situacije. In pri 14 najbrž še niso prava leta.

lana1

Precej odmevno v medijih, tako s pozitivnimi kot negativnimi kritikami, je bilo poziranje 10-letne Thylane Loubry v francoski izdaji revije Vogue. Si videla fotografije? Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Fotografij sicer nisem videla, sem pa slišala. To nikakor ni primerno in res se mi zdi pretiravanje, saj je 10-letni otrok nedvomno še otrok in nikakor ni primeren za modni svet.
Prednosti lepotnih tekmovanj so precej splošne, večini znane. Nam morda lahko zaupaš, kje vidiš slabosti tovrstnih tekmovanj oz. celotnega manekenskega posla?
Zadeva je odvisna od posameznika in njegovo dojemanje določenih izkušenj. Težko izpostavim karkoli, ampak moraš biti psihično pripravljen na vse to. Vedno si medijsko izpostavljen, zato ne smeš biti preveč občutljiv. Nekateri, tudi nekateri mediji vedno iščejo kaj slabega v tebi, na tebi in te lahko strejo. Konkurenca je težka in s tem se moraš spoprijemati.
Z nazivom se je najbrž spremenil tudi tvoj urnik. Kako izgleda tvoj tipičen dan, torej tipičen dan misice?
Obveznosti je res ogromno. Nisem jih pričakovala toliko. Na poti sem večinoma vsak dan – včasih sem bila od jutra do večera v avtu in potovala iz enega kraja v drugega, predvsem zaradi obveznosti do sponzorjev. Po drugi strani pa je to bila enkratna priložnost za spoznanje celotne Slovenije.
Ko si bila izbrana za miss, si bila deležna kakšnega izobraževanja glede javnega nastopa?
Čisto iskreno – ne. Vržena sem bila v vodo, na milost in nemilost vprašanjem novinarjev. To je bilo še isti večer, zasuta sem bila z vprašanji in se je bilo treba znajti.

Kaj ti je najbolj ostalo v spominu v obdobju od prejetja krone pa do danes?
Veliko stvari je bilo, ampak mogoče lahko izpostavim čisto prvo fotografiranje, ki je bilo takoj naslednji dan. Bilo najbolj nepozabno, ker smo se imeli res zabavno in smo se nasmejali, obenem pa tudi naredili kar nekaj lepih fotografij.
Kako starši gledajo na to, da ima hčerka doma krono na polici?
Straši so seveda zelo veseli, niso pa imeli velikih pričakovanj. Tako so bili na koncu presenečeni ter obenem zelo srečni. Danes me podpirajo in mi pomagajo, tako, da nas je to precej zbližalo.
Kje vse ste živeli v tujini, glede na to, da sta starša diplomata?
Starša sta že pred menoj veliko potovala. Rodila sem se v New Yorku, nato smo se vrnili v Slovenijo, zopet odšli za nekaj let v Grčijo in se vrnili, nato v Egipt, kjer sem bila le dve leti, nato pa sem odšla sama v Anglijo. Potovanj ni bilo preveč, je bilo pravzaprav prijetno pestro.
Najbrž je to prineslo tudi poznavanje jezika?
Angleščino seveda res znam, saj sem jo uporabljala tudi v mednarodnih šolah, ki sem jih obiskovala. Nekaj malega sem se naučila grščine pa tudi arabščine, a ne dovolj. Ko se enkrat vrneš domov, se jezik kmalu izgubi, saj nimaš nikogar, s komer bi se pogovarjal in znanje obnavljal.
Slovenci imamo, recimo, neko fobijo, da se nenehno primerjamo s tujino, z življenjem v tujini. Kako ti gledaš na to?
Slovenci smo relativno majhni, imamo pa veliko sosedov in se mi zdi, da smo precej tekmovalni. Vedno gledamo, kaj ima sosed in da nimaš sam slučajno kaj manj. Po svoje je prav, da se zgledujemo po močnejših in večjih državah, a moramo biti tudi zadovoljni s tem, kar imamo tukaj. Po drugi strani pa je primerjanje dobro tudi za napredek.
Udeležuješ se tudi humanitarnih akcij.
Sveta sicer ne morem rešiti, še posebej ne sama, se pa res precej ukvarjam z dobrodelnimi akcijami. Ljudje, ki živimo neko običajno življenje, lahko pomagamo tistim, ki so v stiski.

Katere od teh akcij so ti najbolj pri srcu, s katerimi se najbolj poistovetiš?
Najbolj se vživim v ljudi, ki so v stiski, in ki so bili v situacijo potisnjeni zaradi nekih nepričakovanih dejstev. Najraje se ukvarjam z otroki, ki imajo še veliko pred sabo, saj lahko dobro vplivam nanje.
Pridružila si se tudi pobudi Lions kluba pri zbiranju starih korekcijskih očal. Kako to?
Zbiranje starih očal se mi zelo lepa gesta. Ogromno ljudi nosi očala in ko jih ne potrebujejo več, ne vedo, kaj z njimi. Zato se mi zdi, da zbiranje teh očal oziroma da jih ljudje dajo v dobrodelne namene ne predstavlja stroška, pomagamo pa lahko mnogim. Tudi sama nosim očala oz. leče in vem, da je življenje precej lažje z izboljšanim vidom.
Sodelovala pa si tudi pri okoljevarstvenih akcija, kot promotorka pri Teku za podnebne spremembe. Verjameš, da so podnebne spremembe posledica kapitalizma ali se postavljaš na stran trditve o Zemeljski evoluciji?
Vsekakor je narava gonilo sprememb, tudi sama Zemlja je šla že skozi različna obdobja. Nedvomno pa tudi verjamem dejstvu, da so nekaj malega pripomogli tudi ljudje in so odgovorni za spremembe oz. so pospešili te spremembe.
Kdo, meniš, da lahko najmočneje vpliva na ekološko zavest mladih? So to politiki in straši ali estradniki, zvezdniki? Zakaj?
Šola lahko najbolj vpliva na mlade, saj tam preživijo največ časa, tam se izobražujejo, tam se socializirajo, prav tako pa tudi informativne oddaje.
Kot manekenka, fotomodel ali zgolj ženska imaš verjetno doma precej oblačil. Kaj storiš z neuporabnimi?
No, toliko oblačil pa spet nimam. (smeh) Obleke, ki jih ne nosim, sicer vedno podarim in jih skoraj nikoli ne mečem stran.
Kakšne pa so tvoje želje/cilji v prihodnosti, kaj boš počela čez 10 let?
Predvsem se vidim kot srečno žensko, ki bo uspešna, tako v modnih vodah kot poslovnem svetu.
D. Na., oktober 2011

En komentar to “Lana Mahnič Jekoš: »Psihično moraš biti pripravljen na vse.«”

  1. Komentiral/a Peter dne 10. Oct 2011

    Iz Otoka? Sem slavist po poklicu. Samo to.