Kriminalna združba legalnih bogatašev

aret1

Med vsakodnevno migracijo, ki sem jo prisiljena doživljati zaradi pomanjkanja delovnih mest v nekoč precej gospodarsko močnem kraju blizu Ljubljane, srečam kopico ljudi. Največ zaslug temu dejstvu seveda lahko pripišem posledici javnega prevoza, ki ga uporabljam, saj se na Glavni avtobusni in železniški postaji v Ljubljani dnevno zamenja več deset tisoč ljudi. Med kopico zmedenih, raztresenih, razočaranih ali pa zgolj otopelih obrazov dnevno srečujem tudi prodajalca časopisa Kralji ulice.
Nekoč sem v omenjenem mesečnem mediju zasledila prispevek, ki je govoril o tem, da nekateri živijo na ulici po svoji preudarni odločitvi, ker naj bi jim takšno življenje ponujalo precej bolj razburljive in negotove dneve, živeli pa naj bi za trenutek, v slogu »carpe diem«. Boemsko. A vendar je takšnih ljudi v Sloveniji malo, morda bi se jih dalo prešteti na prste ene roke. Ostali, ki so pristali na ulici in so odvisni od tuje pomoči, imajo večinoma drugačne razloge.
Stopnja tveganja revščine je po podatkih časopisa Delo v lanskem letu dosegla 13,6 odstotka, kar pomeni, da je pod pragom revščine lani v Sloveniji živelo 273.000 ljudi. Pod oznako revni naj bi bili opredeljeni tisti, ki si ne morejo privoščiti načina življenja, običajnega za družbo, v kateri živijo, kar pa vodi v socialno izključenost.

Z zgoraj navedenimi podatki si končno lahko natočimo kozarec čistega vina in se nehamo mazohistično slepiti, da živimo v demokraciji in socialno-pravni državi. Nobenega od navedenih pridevnikov, ki so – očitno po krivem – zapisani v hierarhično najvišjem splošnem pravnem aktu, ne moremo več uporabljati. Družba se zaradi toka nesrečnih dogodkov ter nikakršnega primernega in učinkovitega ukrepanja, počasi spreminja v kriminalno združbo, ki omogoča izbranim s pomočjo finančnih špekulacij iz javnega denarja krasti gotovo neznanske, a trenutno še neugotovljene vsote denarja.
Obtožujoč prst lahko zadnje čase uperimo tudi v mednarodne bonitetne hiše, ki so s svojim skoraj vsakotedenskim šokantnim poročilom o spreminjanju (ali natančneje rečeno nižanju) bonitetnih ocen finančnim institucijam in državam, nedvomno priročna tarča kritik. Mnogim pa celo navdih za teorije zarote. Mnenja o njihovi sokrivdi so sicer deljena, saj se strokovnjaki postavljajo na različne bregove, a nedvomno je z nižanjem bonitetnih ocen povezano zvišanje obrestnih mer in z njim podražitev zadolževanja za vse, ki so jih deležni – tudi države, katerih prezadolženi proračuni se več ali manj napajajo iz zgolj denarja „navadnih“ davkoplačevalcev.

Finančne špekulacije peščice izbranih, bomo torej plačali vsi, saj se države (tudi Slovenija) v zadnjih letih dodatno zadolžujejo tudi da rešujejo iz težav zasebne banke, ki so konec koncev sprožile krizo, ko se je razpočil balon finančnih špekulacij. In seveda – s slabimi naložbami slovenskih bank in povečanjem javnega dolga, bo ponovno hlapel tudi naš denar. Slovenska politika je neverodostojna. Pa naj govorimo o prejšnjem ali sedanjem mandatu. Številni državljani zgolj še kimamo in si pritrjujemo: »Vsi so isti!« ter zategujemo pasove in plačujemo dolgove, s katerimi povečini nimamo prav nič.

In tako pravzaprav ne moremo mimo dejstva o (ne)spretni tatvini davkoplačevalskega denarja. Zastavice počasi padajo po različnih državah stare celine, saj so za finančno pomoč zaprosile že Grčija, Italija, Irska, Portugalska in Španija; nekateri posamezniki v slednji, so se v svojih akcijah in podvigih razočaranih državljanov, poleg Islandcev, izkazali tudi za najbolj drzne in pogumne. Stopnja brezposelnosti je v deželi flamenka in nogometa najvišja v Evropski uniji. Konservativna vlada, ki jo trenutno vodi Ljudska stranka, na krizo odgovarja s skrajnimi varčevalnimi ukrepi, ki pa na gospodarstvo očitno nimajo pozitivnih učinkov. Španski sindikalisti so tako – zgolj simbolično, a vseeno učinkovito, predvsem pa vseevropsko odmevno – izvedli rop dveh španskih veleblagovnic z namenom razdelitve dobrin med revne ter dokazovanja velike mednarodne finančne prevare. Velika mednarodna podjetja določajo namreč tudi odkupne cene kmetijskih in živinorejskih proizvodov, ki so po navedbah španskega župana, aktivista in upornika Juana Manuela Sáncheza Gordilla, ki je za spletni portal RTV Slovenije odgovoril na nekaj vprašanj, prenizke. Po njegovih trditvah naj bi kmetijstvo propadalo po vsej Evropi, ključni problem v Andaluziji, kjer živi in županuje Gordillo, pa je razlika med končno ceno proizvoda in zneskom, ki ga zanj dobi kmet ali živinorejec. Ta je lahko tudi 1500-odstotna.
Tako se zopet vrnemo v začaran krog neenakomerno razdeljenega dobička, ki si ga v žepe potiskajo tisti posamezniki, ki imajo že tako prepolne. Pa naj bodo trgovski velikani, bankirji, borzniki, tovarniški mogotci ali gradbeni prevaranti. Računi teh gigantov, so po njihovih trditvah, očitno vedno na pol prazni, zato vedno znova potrebujejo še več. Ko zmanjka zasebnega denarja, brez velikega sramu poberejo še tistega davkoplačevalskega.
A naj bo vsaj kozarec čistega vina, ki si ga bomo morali natočiti nič hudega sluteči navadni državljani, na pol poln. Za drastične spremembe bo namreč potrebno več kot le pisarije in teoretiziranje ekonomistov. V življenjskem ciklu je nenazadnje zapisano, da vse, kar se rodi, nekoč tudi pade oz. umre. Tako bo tudi s kapitalizmom, recesijo in goljufijo.

Neja Sever