Kranjski trg znanja na parketu dveh gimnazij

šola


Da je v znanju moč, je učil že znan latinski pregovor, ki smo ga mnogi ob dodanem: »Uči se, da ti ne bo treba delati,« skozi eno uho slišali in skozi drugega preslišali. Šolanje je bilo vse do zaključene gimnazije del vsakdana, naša vdanost v usodo, nekaj, kar smo pač morali početi (tako kot jesti, piti in hoditi spat). Po zaključeni gimnaziji smo seveda eden za drugim nehumano butnili na realna tla slovenske prestolnice in vsaj za odtenek okusili pravo življenje. A tokrat ne bom analizirala pričakovanj o vseživljenjski odločitvi, ki jo od nas zahtevajo na petini življenjske poti, saj si za to tematiko list papirja zasluži svoje črke.

Znanje, moč in njuna povezava sta tisti, ki me bosta – vsaj posredno – tokrat zanesli v moje razmišljanje. Čeprav se morda zdajle nasmihate in si zlobno mislite: »Poglej jo, naivnico, še vedno misli, da znanje šteje,« naj vas takoj prizemljim, da mi je ob trenutnem svetovnem in lokalnem gospodarskem stanju kristalno jasno, da se moč skriva drugje. A tudi tej tematiki ne nameravam posvečati – vsaj tokrat ne – zapisanih vrstic.

K pisanju me je namreč spodbudila zanimiva situacija, ki je trenutno precej aktualna v Prešernovem mestu. Na trg ponudbe je v Kranju namreč prodrla prodaja znanja.

V gorenjski prestolnici s svojo več kot stoletno tradicijo trg najkakovostnejšega znanja in odpiranja vrat na prav vse fakultete obvladuje znamenita Gimnazija Kranj, ki sem jo tudi sama obiskovala (in v stari muzejski stavbi z dušo preživela čudovita leta). Čeprav se je t. i. »stara garda« profesorjev že umaknila iz gimnazijskih soban – z izjemo znamenite profesor Kopačeve – se gimnazija še vedno lahko pohvali z dobrimi rezultati maturitetnih preizkusov. Nekaj zaslug nedvomno lahko pripišemo učiteljem in profesorjem, nikakor pa ne gre zanemariti ambicij in želja dijakov. Verjetno nam je vsem jasno, da nekdo, ki si želi študirati medicino, farmacijo ali fizioterapijo, bo zadnji mesec pred maturo nedvomno izpustil kakšno popoldansko kavico in svojo pozornost namenil odvodom, Cankarju ali pa študiranju encimov v človeškem telesu.

Kakor koli že, kranjska gimnazija je vrsto let monopolistično obvladovala trg in se zavedala, da iz več kot 15 osnovnih šol, ki jih beležijo v kranjski občini, brez kakršnega koli vloženega truda nedvomno dobi dovolj ambicioznih dijakov, ki si želijo splošnega gimnazijskega znanja, za napolnitev svojih osmih oddelkov.

Ustaljena praksa je tekla in z dijaki polnila učilnice stare »kremšnite« (o.p. pogovorni izraz za Gimnazijo Kranj). A stvari se spreminjajo in miselnost napredne družbe se seli tudi na polje izobraževanja. Kar je na področju visokega šolstva že povsem običajno, se je v Kranju preselilo tudi v srednješolske klopi. Iz šolskega centra ESIC se je namreč osamosvojila enota Gimnazija ESIC in postala nov zavod Gimnazija Franceta Prešerna. V Kranju imamo zdaj dve splošni gimnaziji.

Če se nekateri zgražajo in napovedujejo obračanje največjega slovenskega pesnika v grobu, moram jaz tokrat, kljub večni zvestobi Gimnaziji Kranj, čestitati vodstvu ESIC. Izjemna poteza, ki ne pomeni nič drugega, kot še več znanja, še večja borba za boljši uspeh na maturi, še več vloženega truda v znanje mladih.

Kljub očitkom, da omenjena gimnazija zaradi slabih uspehov na maturi stavi na materialne prednosti – šola je namreč popolnoma nova in ima precej moderno tehnologijo – si na tem mestu ne bi zatiskala oči in ozkogledo opazovala nastalo situacijo. Če smo popolnoma iskreni, so na ESIC do sedaj maturo opravili zgolj maturantje Ekonomske gimnazije. In glede na to, da se jih je večina vpisala na fakultete, ki ne pogojujejo visokega števila točk za vpis, kar pomeni, da je njihova motivacija za boljši uspeh nižja, ob naveden dejstvu ne bi podcenjevala konkurence. Če se bodo na Gimnazijo Franceta Prešerna vpisovali ambiciozni dijaki, z željo po težje dosegljivih fakultetah, bo uspeh zagotovljeno precej boljši kot do sedaj. Zato bi očitke o uspehu na maturi prihranila do leta 2017.

In da ne bom preveč dolgovezila, bom svoje misli zaključila s povzetkom nastalih razmer. Tako kot drugje se tudi v šolstvu stvari spreminjajo. Povpraševanje in prodaja sta vedno bolj intenzivna na parketu institucij znanja, zato bodo vodilni vedno bolj morali znati ubrati prave marketinške poteze in motivirati tako svoj kader kot dijake. Kot pravi zlato pravilo konkurence: gre za medsebojno tekmovanje med proizvajalci, medtem ko je trg prostor, kjer merijo svojo moč. In na koncu se obdržijo le najboljši.

Neja Sever


Foto: FreeDigitalPhotos.net