Koga bi kar naprej blefirala slovenska politika in Žiga Debeljak?

kraja


Včasih imam občutek, da slovenski politiki in od njih nastavljeni direktorji dejansko mislijo, da imamo državljanke in državljani spomin kot zlate ribice. V nekaj mesecih so sposobni popolnoma obrniti ploščo v svojih izjavah in pri tem v obeh primerih kokodakati, da branijo interese nacije ali države. In ko potem uporabijo še moč največjega med oglaševalci, lahko tudi brez velikih težav dosežejo, da jih nihče od »velikih« klasičnih medijev ne vpraša po zdravju, saj so dobesedno odvisni od dotoka denarja iz njihovih oglasov. Zato se raje pridružijo obračanju plošče.

Hudič pa je, da je tehnologija toliko napredovala, da v zadnjih letih ostaja več sledi, kot bi si jih prenekateri želeli in vsaj nekateri opazovalci po sposobnosti pomnjenja vendarle malenkost presegajo zlate ribice.

Pa si osvežimo spomin – konec marca letos so mediji poročali tole: »Ker v Laškem odločitev še ni padla, je uprava Mercatorja javno pozvala k večinski prodaji delnic. V pismu, ki ga je naslovila na lastnike, jim svetuje, naj z mednarodnim razpisom najdejo strateškega lastnika zanje. Rešitev pričakujejo do konca leta, za izvedbo postopka so že zadolžili francosko banko Societe generale.« (MMC RTV Slo)

Še avgusta letos je kmetijski minister Dejan Židan opozoril: “Prehrambeni sektor kreditira delovanje in širjenje trgovskih sistemov.” Poudaril je tudi, da so pogodbe med trgovci in dobavitelji izraz nemoči pogajalcev, saj v pogajanjih prevlada argument moči, ki je na strani trgovcev.« (Dnevnik)

In največji trgovec v Sloveniji je Mercator, ki ga, po besedah ministra, zaradi pogajalske nemoči financira prehrambeni sektor. Torej tako kmetje kot predelovalci hrane. Z drugimi besedami: Mercator (tako kot drugi) izčrpava slovensko prehrambeno verigo. Tako bi ministrovo izjavo razumeli tisti popolnoma navadne kmečke pameti.

Preden pa se spomnimo miselnih spinov in izjav, tako vodstva omenjenega podjetja, kot naših »vrlih« politikov v zadnjih mesecih, pa se spomnimo še nekaj dejstev.

Slovenci smo prislovično paranoični do tujih vlagateljev. Nekoč nekje so se prijele floskule, da bodo tuji investitorji odpeljali kapital in dobičke iz Slovenije, skrbeli bodo le za lastno bogatenje, za blaginjo državljank in državljanov pa jim ne bo mar. Ampak. Zmeraj je kak ampak – če naš spomin vsaj za malenkost presega tistega od zlate ribice, potem lahko ugotovimo, da so – glede na vsebine vseh afer v zadnjih letih – v naši domovini, z verjetno pomočjo politikov in lobistov, najbolj očitno kradli in skrbeli zgolj za lastno bogatenje prav naši “domači”, slovenceljski (kvazi)poslovneži. Pa saj menda ni treba omenjati konkretnih tajkunsko – bankirsko – političnih zgodb zadnjih let, da bi razumeli moje sporočilo.

In naj še dodam, da sem to svoje mnenje zapisal z velikim obžalovanjem.

No, pa poglejmo, kaj se trenutno dogaja s »prodajo« večinskega deleža trgovca. Kmetijski minister je v trenutku pozabil avgustovske besede in na veliko razlaga, kako je to podjetje pomembno za slovenske dobavitelje. In če pustimo ob strani dejstvo, da je še dva meseca nazaj govoril, kako trgovci izkoriščajo verigo dobaviteljev, sem se spomnil nekega komentarja te njegove izjave. »Če se dobavitelji v dvajsetih letih pač niso uspeli prestrukturirati tako, da bi bili vsaj približno konkurenčni, potem zanje tudi Mercator v domači lasti pomeni le nadaljevanje njihove agonije.«

Država pa ima številne možnosti regulativne okvirje (recimo okoljske in kmetijske) postaviti tako, da bodo trgovci stimulirani postavljati na police izdelke, ki nastajajo čim bližje njihovim policam. Spoštovani (še) minister (tekočih poslov), se vam zdi pomembneje državljankam in državljanom predvolilno blefirati in trositi populistične floskule, ali razmišljati o tem kaj lahko sami konkretno naredite na področju regulative, da bi pomagali ohraniti ali celo stimulirali lokalno proizvodnjo hrane?

Kmetijskemu ministru pa brž pritrdijo (skoraj) vsi slovenski politiki. Zanimiv je (recimo) Radovan Žerjav, ki se prav po slovenceljsko loti za delničarje daleč najugodnejšega ponudnika: “Očitno v ozadju potekajo močne aktivnosti za to, da bomo celo iz tujine uvozili tajkune, ki bodo kupili naše največje trgovsko podjetje brez denarja, kredit za kupnino pa bo plačeval Mercator«.

Oprostite gospod Žerjav, ampak po mojem vedenju, je v zadnjih dvajsetih letih, s pomočjo raznih »prijateljev iz ozadij«, v slovenskem gospodarstvu mešala drek samo slovenska politika.

Seveda je svoj piskrček populističnim izjavam pristavil tudi podmladek (trenutno) še največje (še) vladne stranke, ki je začel kričati, da ima Mercator posebno mesto v slovenskem gospodarstvu, saj predstavlja podjetje z največ zaposlenimi. Menda ni zgolj gospodarska družba, ampak je tudi nacionalni šampion. In po njihovo so nacionalni šampioni v moderni ekonomiji predvsem vlečni konji malega in srednjega gospodarstva. Največji banki, ki je v državni lasti, zagrozijo, da ne more upoštevati le svoje finančno-ekonomske interese, ampak mora slediti tudi interesom glavnega lastnika, v tem primeru Republike Slovenije.

Dragi člani podmladka. Ker je za politike značilno, da živijo v nekem svojem svetu, morda ne razumete, da pod izrazom »interesi Republike Slovenije«, večina navadnih državljank in državljanov že dolgo prepoznava zgolj interese lobijev, ki so nam v zadnjem desetletju menda ukradli državo, izčrpali najboljša podjetja in pokradli, kar se je pokrasti dalo. In ker naša največja banka v zadnjih letih ni upoštevala finančno ekonomskih interesov, ampak bolj ali manj odkrite grožnje politike (kot je ta od podmladka), je pač v takšni riti kakršni je, denar za pokrivanje svojih politikantskih igric pa (taisti politiki) spet pobirajo iz davkoplačevalskih žepov. Smo prav razumeli vaše osnovno sporočilo, (mladi) gospodje?

Konec koncev so državni skladi kot je KAD v tem času ostali praktično brez premoženja, pa čeprav so ga v privatizaciji dobili ogromno in bi morali z dobički iz upravljanja dodatno polniti pokojninsko blagajno. In raje ne omenjajmo raznih slovenceljskih tajkunsko bančnih zgodb (v katerih je bila (skoraj) vedno med najbolj vpletenimi naša največja banka), slabo zavarovanih kreditov, ki jih zdaj pokrivajo davkoplačevalci ter metanja denarja skozi okno z bagerji (lopata ni dovolj ilustrativen izraz) pri gradnji avtocestnega križa.

Pa se vrnimo k prodaji Mercatorja.

Kako ravna zdaj uprava Mercatorja, ko so delničarji pravzaprav upoštevali njen spomladanski nasvet in organizirali tako, da prodajajo večinski delež? Še spomladi si je namreč uprava baje želela stabilnega lastništva in je zato poslala tak nasvet lastnikom.

Po nedavnih poročilih medijev, so pogajanja o prodaji Mercatorja po sestanku v Parizu med finančnim svetovalcem Mercatorja Société Générale in finančnim svetovalcem Agrokorja, skupino JP Morgan, obstala na mrtvi točki. Uprava Mercatorja je namreč prek svojega svetovalca pred konzorcij kupcev oziroma družbo Agrokor postavila pet zahtev. O štirih sta se obe strani konstruktivno sporazumeli, peta pa je za kupca popolnoma nesprejemljiva. Mercator je namreč potencialnem prevzemniku postavil pogoj, da ima v združenem podjetju večinski delež. (Delo)

Takega pogoja seveda noben potencialni prevzemnik (pri zdravi pameti) ne more sprejeti. Konkretnega prevzemnika pa omejujejo tudi pravila zapisana v javnih listinah. Mercator in njegovi svetovalci naj bi po pisanju medijev za to pravilo natančno vedeli, torej so vede postavili za nasprotno stran nesprejemljive pogoje, kar seveda ruši kredibilnost celotnega posla in razgalja tudi spomladanski blef uprave Mercatorja.

Ko nekdo ponudi lastnikom za neko podjetje vsaj 100 milijonov evrov več kot drugi, se (verjetno) lahko zgodi le slovenceljnom, da začnejo razpredati in iskati razloge za neprimernost kupca. In to kljub zavezam, ki jih ponuja glede ohranitev blagovne znamke, delovnih mest, deležev slovenskih proizvodov (že ta zaveza pa razgalja tudi blef slovenske politike) in podobno… Enake nebuloze so se dogajale pri prodaji Fructala in podobno se je dogajalo v devetdesetih (recimo) v telekomunikacijah, ko je neka komisija iz »petnih žil« iskala kvazi argumente, da je koncesijo podelila enemu ponudniku, pa čeprav je drugi za isto koncesijo ponudil kar nekaj milijonov več.

Skratka. Vse skupaj bolj spominja na to, da je upravi trgovca pač zelo udobno »vladati« v sedanji zmedeni lastniški strukturi, da politika pač še vedno potrebuje podjetja v katerih se da s pomočjo lobijev še kaj pokasirati in da bodo tistih 100 milijonov evrov ali več, ki bi jih s prodajo dobila naša shirana največja banka, lepo tiho pokrili (spet) davkoplačevalci. Dejstvo, da lahko zaradi neprodaje in hkratnega izčrpavanja s strani bank, ki ne odobrijo dolgoročnega reprograma, shirajo tudi (vsaj) tri ne tako nepomembna podjetja, pa tako nikogar več ne zanima.

Še edini politik, ki je v tej zgodbi imel jajca povedati dejstva, je bil Zoran Janković, čeprav je v isti sapi poudaril, da prodaje aktualnemu ponudniku ne podpira.

V Sloveniji torej teče (skoraj) enotna medijska kampanja, da se tudi sedanji poskus prodaje Mercatorja ustavi. Očitno to ustreza vsem, ki so prisesani na to »naše« trgovsko korito, saj racionalni poslovni aspekti posla ne zanimajo prav nikogar. Mladi forum celo poziva banke in upravo Mercatorja (a je uprava prodajalec delnic???), naj preložijo odločitev o prodaji v čas, ko bo konstituirana nova slovenska vlada, ki bo lahko ocenila narodnogospodarske posledice prodaje enega najpomembnejših (po njihovem) nacionalnih šampionov.

Glede na to, da gre v tem poslu za številna podjetja (vsaj uradno) v zasebni lasti, avtorja teh vrstic prav zanima, ali bi naj ta poziv pomenil, da bi morda želela nova vlada dati lastnikom delnic boljšo prevzemno ponudbo za Mercator? Bi morda želela naročiti tisti (zaradi političnih igric) shirani največji banki, da kar sama prevzame trgovca? S čigavim denarjem bi torej spet želeli mahati po koprivah spufanega slovenskega gospodarstva? Kolikor spremljam medije tudi nisem imel občutka, da bi člani strankarskega podmladka bili pripravljeni v kakšen večji posel »nacionalnega pomena« vložiti svoj zasebni denar.

Vse te politikantske izjave lahko preprosto razumemo kot predvolilne blefe, ker je slovenceljski politiki uspelo tako stigmatizirati tuje vlagatelje, da so si »domači« lahko nemoteno privoščili pokrasti večino nekoč skupnega premoženja. Verjamem, da se je zato težko odpovedati starim praksam.

Res pa je, da smo tak razvoj dogodkov nekateri napovedovali že spomladi, ko je regulator, ki je po mojem mnenju približno tako neodvisen od politike kot stari narkoman od heroina, prepovedal Pivovarni Laško prodajo (za slabo finančno situacijo tega podjetja) rešilnega, manj kot četrtinskega deleža. In avtor tega zapisa (na žalost) tudi ne dvomi, da se bo ta slovenceljska kampanja nadaljevala in nadaljevala… interesov in želja po vlivu v tem, za slovenske razmere velikem podjetju, je preprosto preveč.

Da bi pa koga od pristojnih v tem poslu dejansko skrbel položaj navadnih ljudi v državi, pa se tako ni za bat.


Jane Panič

En komentar to “Koga bi kar naprej blefirala slovenska politika in Žiga Debeljak?”

  1. Komentiral/a livili dne 22. nov 2011

    v določenem delu se strinjame (politika naj skrbi za infrastrukturo delovanja pravne države, drugače pa se naj ne vmešava v posel), za posel, plemenitenje kapitala, nakupe, prodaje, zaščito interesov posameznih akterjev pa morajo skrbeti tisti, ki so za to bili imenovani v vodstva. je pa zanimivo, kako selektivno je avtor uporabil pisanje medijev, ker tole je takole malo čez palec povzeto oz. napisano.