Ko cariniki stavkajo…

promet

Pretekli vikend, ko se je večini vestnih in manj vestnih državljanov pisal podaljšan dopust, se je ob državni meji nabirala dolga kolona jeklenih konjičkov. Prijetno počitniško vzdušje je tako vedno bolj puhtelo v vroče ozračje, ko se je razburjenje zasluženih dopustnikov vedno bolj širilo. Cariniki so se namreč v sklopu svoje t. i. bele stavke odločili za podvig ustvarjanja kolon na mejnih prehodih. Verjamem, da so se zgledovali po svojih »evropskih« kolegih, saj naj bi bila tovrstna stavka ustaljena praksa pri stavkah vseh carinikov v Evropi, a vendar čas zares ni bil pravi. Kljub temu, da so, sicer bolj neuspešno, nenehno zatrjevali, da ne gre za stavko proti ljudstvu, ampak proti vladi, je vedno bolj izgledalo nasprotno. Tudi njihova obrazložitev, češ, da »zdravniki lahko stavkajo, pa so v igri življenja, zakaj ne bi še oni«, ni pila vode, saj zdravniki še nikoli niso obrnili hrbta pomoči potrebnemu, pa naj bo med delovnim časom, stavko ali na poležavanju na plaži – veže jih namreč Hipokratova zaprisega.

In čeprav je za opravljanje službe carinika obvezna opravljena srednješolska izobrazba, sem pretekli teden močno podvomila v slovenski šolski sistem.

Ker morajo med stavko, ki po Slovarju slovenskega knjižnega jezika sicer pomeni prenehanje dela za določen čas zaradi ekonomskih, političnih zahtev delavcev, opravljati zakonsko določene naloge, so se odločili, da bodo natančnejši kot običajno. Dragi cariniki, kaj pa ste običajno? Površni? Nas mora opravičeno skrbeti, kaj vse prehaja preko meje in gladko uide vašemu nadzoru? In drugič, dragi cariniki, katerega dela pomena stavke ne razumete?
Popolnoma razumem, da so zakonske določbe pravno obvezujoče, a žal potem v vašem poklicu enostavno ne morete stavkati. Oziroma ne na običajen način. Namreč vaša stavka ni dosegla prav nobenega učinka, razen na tisoče jeznih državljanov. Morda drži, da s(m)o državljani res vaši delodajalci, prav tako kot smo premierjevi, a vendar nismo krivi za razmere, kakršne se vam pišejo. Ne bi morda vlade bolj prizadeli, če bi potnike pregledovali površno? In s tem vladi napovedali, da bo morda zaradi vaše stavke kakšen tovornjak cigaret ali dragih uvoženih alkoholnih prišel preko državne meje brez plačanih dajatev? Na takšen način so se precej bolj uspešno znašli kolegi policisti, ki v času stavke pač niso pisali kazni. In tako puščali državno blagajno suho.
No, in če carinikom ni uspelo, nedvomno popolnoma slavi Janez Janša. Uspešno seje sovraštvo, ljubosumje in nevoščljivost na dva brega – javni in zasebni sektor. In ravno s tovrstno metodo še vedno nekako vozi med zastavicami svoje popularnosti.
A če pustim ob strani vse mogoče stavke in negodovanja, moram priznati, da me pri vsem tem najbolj skrbi odziv državljanov na ukinitev praznika – 2. maja. Ko je govora o plačah, regresu in porodniških nadomestilih, je to glavna debata vseh pogovorov. Pri ukinitvi dela prostega dneva, pravzaprav prazniku dela, ki nam je letos sicer še ostal, pa razburjenja ni bilo čutiti. Slišala sem celo strinjanja s tem predlogom, saj dela prost dan »državo veliko stane«.

Pa se sploh še zavedamo, kaj je neprecenljivo? Druženje s svojimi najbližjimi. Ni ga denarja, ki bi to nadomestil in ravno zaradi vedno napornejših, stresnih in vedno daljših delovnikih se še kako prileže dela prost dan. Ali pa dva.
Neja Sever