Kdo mi je ukradel državo?

denar

Od začetka svetovne gospodarske krize mineva že tretje leto. Približno od takrat naprej ne mine dan, ko v poročilih ne bi poslušal ali bral novinarskih trditev, da so nam lobiji in razna omrežja ukradla državo. In če državo razumemo kot najmanjši skupni imenovalec interesov neke skupine ljudi, potem so tisti, ki so ukradli državo, za državljanke in državljane pravzaprav navadni ugrabitelji. Zavedam se, da v teh stavkih nisem povedal prav nič novega. Priznam pa, da me že lep čas muči, da bi vse, ki tako vehementno razlagajo da smo ugrabljeni, zelo rad povprašal po imenih ugrabiteljev. Ok. Ugrabitelji (tako večina njih) najbrž nosijo maske, ampak pri dveh milijonih prič ni hudič, da ne bi vsaj kdo (morda pri sosedu ali daljnem sorodniku) opazil, da se morda malo čudno obnaša, kar pomeni da gotovo skriva neke čudne rabote.
Ampak vedno znova se ustavim pri vprašanju, koga naj vprašam po imenih. Naj se podam po vasi in sprašujem od vrat do vrat, ali je kdo pri sosedih opazil znake čudnega vedenja? Najbrž posebej produktivna ta poteza ne bi bila. Naj se odpravim do novinarjev, ki praktično vsakodnevno poročajo o novih ugrabitvah in jih povprašam kdo za vraga so torej ugrabitelji? Pa saj ne morejo delati svojih prispevkov kar pavšalno, ne da bi dejansko vedeli za koga konkretno gre v ozadju. Verjamem pa, da bodo skoraj vsi odgovorili s tistim »kaj se delaš neumnega, saj tudi ti veš koga smo mislili, pa ne smemo povedati, ker nas lahko toži ali še kaj hujšega – recimo ustavi dotok denarja od reklam…«.

Hmm… morda bi kazalo vprašati slovenske registrirane lobiste? Konec koncev se lobiranje kot dejavnost že dolgo povezuje z nelegalnimi početji in bi bili tisti registrirani najbrž zainteresirani za sanacijo svojega ugleda tako, da bi jasno povedali kdo jim ga kvari. Pa se mi dozdeva, da bom naletel na zid »solidarnostnega« molka, ki ga bo prekinjala le trditev, da so se registrirali prav zato, da »urbi et orbi« pokažejo, da ta posel opravljajo legalno, tistih drugih pa niti približno ne poznajo.

In ker zadnje mesece o omrežjih govorijo tudi politiki, ki so tako ali tako (zdaj eni zdaj drugi) vedno znova na oblasti, bi najbrž lahko vprašal tudi njih? Recimo predsednika Državnega sveta, ki je dejal, da izstopa iz politične stranke prav zaradi omrežij. Potem mora gotovo poznati kako ime ali priimek. Ali pa šefa opozicije, ki je bil včasih šef vlade. Če trdi, da so omrežja kriva za propadle tajkunske zgodbe, se bo gotovo lahko spomnil ali pobrskal po arhivih kdo je bil (recimo) tisti, ki je dajal navodila vodstvu največje slovenske banke v večinski lasti davkoplačevalk in davkoplačevalcev, da je izbrancem omogočila toliko slabo zavarovanih kreditov. Res je, da bi to lahko vprašal tudi pravkar razrešenega predsednika vlade, ki bi moral načeloma imeti še relativno svež spomin na podobna ravnanja, a spet mislim, da bom od vseh treh dobil odgovor, da konkretnih imen ne poznajo, saj oni osebno prav gotovo niso imeli nič s tem. In – da naj glede imen pobaram kar njihove politične nasprotnike, ki so bili gotovo »zraven«. Da bi šel spraševati bivšo policijsko ministrico ali predsednika bivše druge največje koalicijske stranke, pa raje sploh ne pomislim, saj sta že nebrojkrat vehementno zanikala kakršnekoli povezave z ugrabiteljskimi omrežji. Še posebej takrat, ko so jima drugi politiki to očitali.

Slovenskih pravosodnih organov pa sploh ne bom spraševal. Najprej, ker je menda pravica slepa in potem, ker kot državljan te države pač moram verjeti, da bi bili ugrabitelji že zdavnaj za zapahi, če bi jih v pravosodju poznali.
Koga naj torej v tej naši nesrečni državi povprašam po naših ugrabitelji?
In da bom jasen. Ne načrtujem kakšnega posebej agresivnega dejanja. Želel bi si le stopiti do enega od ugrabiteljev in ga poprositi, da naj že enkrat sporoči za kakšno ceno so pripravljeni izpustiti talce. Konec koncev je motiv večine ugrabiteljev poslovni in prej kot nam bo vsem jasna cena ugrabitve, prej se bomo lahko pogajali o realni vsoti odkupa svobode za državljanke in državljane, davkoplačevalce. Nečesa bi se namreč morali tudi ugrabitelji zavedati. Če že sama ugrabitev finančno izčrpa njihovo tarčo, potem obstaja velika verjetnost, da ne bodo dobili pričakovane odkupnine.

Torej, pomagajte mi, prosim. Pozorno opazujte ljudi okoli sebe. Čim prej moramo najti kakšnega od ugrabiteljev. Od tam naprej bo pravzaprav vse skupaj zelo preprosta poslovna matematika.


Jane Panič