Kam je šel vonj po ljudstvu?

folk


Je že tako, da nas nekatere poklicna pot sili k spremljanju informativnih programov, a priznam, da mi zadnja leta to že pošteno preseda. Od tod tudi moja pobuda soprogu, da se izvoziva. V Novo Zelandijo na primer. Tam ni nič nenavadnega, da si predsednica vlade (zdaj že nekdanja) nadene oblačila vodičke in popotnikom ponosno razkazuje lepote svoje dežele. Vidi se, da je ponosna nanje. Pri nas se kaj takega lahko zgodi le med kakšno volilno kampanjo. Pa še tedaj se preoblači nekdanji predsednik vlade, ki mu je ljudstvo za njegovo delo ne dolgo nazaj izkazalo nezaupanje. Priznam sicer, da nisem preverjala, ali se je ta, eden izmed treh letošnjih kandidatov za predsednika Republike v svoji nenavadni kampanji sicer preizkusil tudi v tem poklicu, saj bistvo ni v tem.

Danes se izteka rok, do katerega se lahko javno izrekamo o treh gospodih, ki se potegujejo za mesto predsednika Slovenije in moj vtis o kampanji ni najboljši. Smo res izvedeli vse ali dovolj o njih, da se lahko trezno odločimo? Vprašanja na soočenjih največjih medijskih hiš so se ponavljala, presenečenj v odgovorih ni bilo. Medtem so vprašanja manjših “rib” (beri medijev) kot je na primer naša, „PR-ovci“ v štabih ponekod označili kot prezahtevna, naše sodelavce pa odpravili bolj ali manj zadirčno. Pa da ne skrenem preveč s poti, po kateri sem se danes odločila ponovno potovati. Moj prvi komentar po skoraj 25 letih zatišja. Zadnji je bil še za časa Milke Planinc. Še pomnite, tovariši?

Vtis, ki so ga medijske predstavitve kandidatov pustile, mi je dnevno porajal nova in nova vprašanja, na katera bom morala sama iskati odgovore. Pogosto se je namreč zdelo, da prav veliko časa za domače naloge, spraševalci niso porabili. Izhajali so predvsem iz dejanj aktualnega predsednika. Tako aktualnih kot seveda popularnih. Politično in medijsko popularnih, obenem pa za večino javnosti povsem postranskih ali celo nepomembnih. Je bil torej predsednik v slabšem položaju pred tekmecema? Je bil obravnavan kot eden izmed kandidatov ali kot predsednik na zagovoru?

Medtem ko smo lahko poslušali o tem, zakaj se je oseba A odločila za neko dejanje, smo na drugi strani poslušali o tem, kako bi se osebi B in C odločali na njegovem mestu. In to dobrih 20 minut od strogo odmerjenega časa za eno samo dejanje! Dejanje, ki me osebno ne zadeva in je povsem politično. Ali pa živim v zmoti in večino od nas res zanima, kdo je prvi vabil koga, kolikokrat sta se dva srečala in kje, zakaj je nekdo odrešil kazni fizično nedejavno osebo, čigava je bila dejansko neka pobuda… skratka 20 minut dramatizacije nekih vprašanj, ki so za državljane tako pomembna, kot dejstvo, da je nekje v ZDA pred tremi meseci pihal veter s hitrosto 45 kilometrov na uro. To nas ne bo osrečilo s še kako potrebnimi cekini, ne bo prineslo dela brezposelnim, ne bo naredilo vtisa na ogoljufane in izigrane delavce, ne bo grelo brezdomnih v zimi, ki prihaja. Nič od tega. In če so spraševalci po eni strani terjali od predsednika odgovore na vprašanja, ki ne bodo v ničemer vplivala na kvaliteto naše prihodnosti, so po drugi strani kazali svojo tako želeno oblast nad njimi. Če že so želeli s tem pokazati svoje veščine, bi si „kvazi“ odvetniško tuniko lahko nadeli na strani ljudstva in ne … koga že? Tistih nekaj prisklednikov, ki jih zanima, kdo od vladajočih ima daljšega?

Predlagam, da uvedemo monarhijo, ukinemo Državni svet (v katerem zdolgočaseno posedajo obtoženi bogatuni in služijo sejnine), prepovemo uporabo radarjev in dramatizacijo s strani medijev. Tudi o Državnem zboru bi morda kazalo razmisliti, ali ga sploh potrebujemo.

Medtem ko skozi okno opazim soseda, kako brezskrbno pripravlja vrt na zimo, se počasi izteka čas kampanje in sprašujem se, kaj res sledi. Bi lahko naredili več, če bi nas bolj zanimalo?

Maja Pajade


Foto: FreeDigitalPhotos.net