Kako ustrahovati tiste, ki ustrahujejo tiste, ki ustrahujejo mene?

strah

(o tem, kako izobraženci verjamemo blebetanju)

Vabljeni k branju devetnajstih vprašalnih stavkov.

K pisanju me je spodbudila debata med predstavnikom sindikatov javnega sektorja in ministrom.

Objektivni del:
Govorili smo o šolstvu in njegovem bistvenem pomenu za družbo, kar je dobro. Ter o varčevanju, kar je tudi dobro. Minister je napovedal grožnjo skorajšnjega mednarodnega obiska, ki bo, če ne bomo pridni, izvlekel palico in nam jih se dodatno naložil po nagi riti. Ob trditvi sindikalista, ki je zagovarjal dolgoročnejše reševanje problemov, da je to ustrahovanje, je kot dokaz, da to ne drži, minister povedal: finančni minister se je včeraj vrnil iz Kopenhagna in prinesel je čisto sveže informacije!

Izobraževanje ja, vendar ne tako, da bi te ‘grožnje’ iz tujine izobraženci lahko razumeli. Tudi toliko pametnih nimamo, da bi se sploh kdo potrudil razložiti, v čemu je grožnja? Zvišanje obresti za državne dolgove, bonitetne ocene, ali morda celo kaj konkretnega (tanki in odvzem pravice do lastne hrane)? Kaj vse to je? Koliko fakultet moram narediti, da bom grožnje razumel? Zakaj imajo gospodje z doktorati nasprotujoča mnenja? Ker so vse to le mnenja (predvidevanja). So to res strokovna ali morda politična vprašanja? Kdo je tisti, ki je ustrahoval ustrahovalca mojega ustrahovalca, da je ta ustrahoval njega in on mene, da ga ustrahujem jaz nazaj? In zaključimo krog… Kaj se zgodi s strokovnjaki, ko postanejo politiki, da se naenkrat razsvetlijo in razumejo grožnje, ki jih prej niso? Je kdo, ki snema in javno objavlja vse svoje komunikacije, emaile, sestanke, lobiranja… Ali bi mi, ki bi to gledali, tudi doživeli razsvetljenje? Ali bi pa morda videli, da so problemi drugje? Ali bi ugotovili, da so problemi večji, kot se zdijo? Ali pa nam sploh ne bi bilo nič več jasno? Razumeli bi, kako to, da so vse države zadolžene in zakaj ni mogoče medsebojnih dolgov matematično prečrtati? Bi vedeli, kaj se zgodi z državo, če dolgov ne poplača? Bi razumeli, kdo plačuje podeljevalce bonitetnih ocen? Etc…

Subjektivni del:
Nič mi ni jasno, verjamem, da je javno porabo treba prilagoditi prihodkom in menim, da je uspešen proces lahko le tako dolg, da se njegovi botri v času svojega mandata ne bodo mogli hvaliti z njim. Včerajšnji sestanki v Kopenhagnu so dober humorni vložek, saj se nekateri od srca nasmejimo podobnosti med otroško igro in igro odraslih.

Nazaj k izobraževanju. Torej – po 20 letih šolanja se od mene ne pričakuje, da bom na podlagi objektivnih informacij izoblikoval svoje mnenje, da bi prebral kak sporen člen predlogov, pa sploh ne. Saj se ne izobražujemo za to? Pričakuje se, da gledam na TV-ju dva igralca, enega ‘našega’ in enega ‘njihovega’ in da ugibam, kdo ne laže. Seveda laže ‘njihov’?

Obstaja tudi tretja pot od javnega in privatnega šolstva… Čaka me še veliko zabave, da to uspem tudi razumljivo zapisati:)


Mladen Starostin