Kaj bodo prinesli globalni protesti?

demo

Če ne štejemo nekaj dovolj obskurnih ali eksotičnih držav tam nekje daleč, je kapitalizem v zadnjih dveh desetletjih dosegel globalni monopol. In kot vsi monopolisti, je tudi ta dve desetletji utrjeval položaj za vse tiste, ki jih je po definiciji zastopal – lastnike kapitala. Slovenija ni bila nobena izjema. Pravzaprav so se manjše razlike pokazale le v tranzicijskem pristopu kapitalizmu. V državi po propadu komunizma namreč ni bilo »spodobnih« kapitalistov (pri čemer mislim na količino materialnega bogastva), politika pa se je po osamosvojitvi odločila, da nekaterih sistemov ne bo razprodala tujcem, kot so to storile nekatere druge tranzicijske države. Nujna posledica tega je bila seveda divja privatizacija, ki je globalnemu napihovanju kreditnega balona, ki je povzročil pospešeno drsenje v recesijo, v Sloveniji dodala le še dodatni razlog za ogromne finančne luknje. Glavni generator slovenskih finančnih lukenj so bile zato (seveda) državne banke na čelu z NLB.

Reševanje prezadolženosti pa tudi v Sloveniji poteka po istem principu, kot drugod po svetu. Dolžniško krizo morajo reševati tisti, ki z vzrokom njenega nastanka nimajo (povečini) prav nobene zveze – navadne državljanke in državljani – davkoplačevalci. Simptomatično ob vsem tem je, da tisti (zdaj že zloglasni) »zgornji« odstotek ljudi, ki je ves ta čas kopičil bogastvo na račun drugih, globalne finančne krize (razen nekaj izjem) pravzaprav niti posebej ne občuti. Še manj pa, da bi čutil kakšne pravne posledice svojega neodgovornega ravnanja. Globalna finančna kriza torej kaže vse razpoke – ne samo delovanja kapitalizma, ampak tudi razgalja privid demokracije in pravnega reda. Kakorkoli je misel lahko žalostna, Slovenija v neučinkovitosti pravosodnega sistema, ki bi naj preganjal takšne megalomanske zlorabe, ni izjema, ampak pravilo. Konec koncev – kdo pa ima dovolj moči in poguma, da bo preganjal in terjal neposredno odgovornost tistih, ki so temelj (materialni in filozofski) nekega sistema.

V zadnjih mesecih je kriza – tako finančna kot tista vrednot – dosegla tak razmah, da ga očitno ni mogoče več gladiti s standardnimi marketinškimi prijemi, ki so v zadnjih desetletjih temeljili na enem samem sporočilu: »…namesto vas smo razmislili in ugotovili, da potrebujete natančno ta izdelek ali storitev, da si zagotovite srečo in udobno življenje…«. Torej – vaša sreča in kakovost življenja sta pogojena s kopičenjem materialnega. To je postala temeljna vrednota vseh »modernih« držav in vseh družbenih ureditev ob hkratnem ustvarjanju vtisa, da je praktično neomejeno kopičenje materialnega dostopno vsakomur. Sistemska logika je preprosta – ljudje morajo trošiti več kot imajo denarja, kapital jim dodatni denar posoja, s tem več trošijo in so še bolj odvisni od kapitala, ki jim omogoča delo in tekoče prihodke s katerimi dobijo vtis, da bodo lahko nekoč v prihodnosti brez dolgov. Hudič je pač v tem, ker takšna logika ne pozna »zgornje« meje in je moral balon slej kot prej počiti.
Zdaj lahko opazujemo proteste po vseh večjih svetovnih mestih – zanimivo je, da so se ljudje najprej »zbudili« v arabskih državah, kjer so ob pomanjkanju materialnega doživljali tudi dokaj očitne »nedemokratične« poteze svojih oblasti, a njihov motiv je bil nenazadnje tudi človeka dostojno življenje. Konec koncev pa je razlika med kopičenjem bogastva v rokah nekaj družin kronanih glav ali v tistem zgornjem »odstotku« kapitalistov, zgolj simbolična. Oba sistema sta vsaj v materialnem smislu popolnoma nedemokratična, simbolična razlika pa obstaja le v prividu soodločanja ob vsakokratnih volitvah politikov, ki bi naj zastopali interese državljank in državljanov. Seveda pa je izvolitev v veliki večini držav brez izdatne podpore kapitala povsem nemogoča, zato je povsem jasno, kdo je tisti, ki v državah »zahodne demokracije« narekuje kasnejše odločitve politikom.

V svojem bistvu so sedanji protesti (v primerjavi s preteklimi – tudi arabskimi – upori) dokaj benigni. Največ nekaj tisoč ljudi mirno tabori po svetovnih finančnih prestolnicah ter sporoča, da s sistemom niso zadovoljni, saj je do velike večine krivičen. Nič novega, bi lahko rekli. A protestov tudi dolga medijska ignoranca ni uspela ustaviti. In nove so reakcije privilegiranih, ki se kažejo skozi izjave, ki jih v medijih dokaj množično dajejo »nasprotniki« protestnikov. Te so nervozne, žaljive, pljuvaške. Slovenci bi rekli politikantske. Prav tako so indikativne tudi reakcije represivnih organov. To pa kaže na veliko nervozo tistih na katere protesti letijo.

Morda pa jih je strah, da se bodo protesti razvijali podobno kot tisti v arabskem svetu. To bi bila seveda zanimiva ironija, saj so prav tisti, ki so sedaj na »prangerju« protestnikov, vehementno spodbujali ljudi, da so rušili vladajoče v arabskem svetu. Ko so enkrat ugotovili katera stran ima več možnosti, seveda.

Protesti pa razgaljajo dve zagati. Najlažje rešljiva je tista o nepravični razdelitvi globalnega bogastva in virov. Kapital si lahko izračuna, da je zaradi pritiska ceneje nekaj več »kruha in iger« nameniti tistim 99%, ki se počutijo zapostavljeni. Morda bodo številni s tem zadovoljni. Druga, ki se skriva v vprašanju, ali za osebno srečo in kakovost življenja dejansko potrebujemo kopičenje materialnega, pa je že precej bolj kompleksna in povezana tudi z vprašanjem, kaj sploh je kakovost življenja. Ko se namreč enkrat zapletemo v to, da od drugih pričakujemo skrb za kakovost našega življenja, smo ne glede na vrsto sistema, nujno v spirali nove krize. Pa naj bo osebna ali globalna.

Josef Mazenauer