Kaj bodo jutri delali slovenski diplomati?

os_trbovlje


Tako kot na marsikaterem področju, kriza identitete prežema tudi zunanjepolitično nastopanje Slovenije. Glede na težave, s katerimi se država spopada, je verjetno marsikomu malo mar za finančno požrešne bruseljske birokrate, lakoto v Darfurju, vrenja v Egiptu ali iranski jedrski program. A novo smer krvavo potrebujemo.

Nova strategija slovenske zunanje politike je domnevno v pripravi in razpravi a od že vse od leta 1999 mednarodno udejstvovanje države temelji na strategiji katere prvenstveni cilji so polnopravno članstvo v EU, vključitev v zavezništvo NATO, članstvo v Zahodnoevropski uniji in urejeni odnosi s sosednjimi državami. Slovenija si je prislužila članstvo v NATO in EU že skorajda desetletje tega, Zahodnoevropska unija ne obstaja več, sosedski odnosi pa so neurejeni a ne ravno kaotični. Za dosledno izpolnjevanje zadanega si slovenska diplomacija zasluži priznanje a pozornemu bralcu ne uide, da se dobrega desetletja nihče ni lotil temeljitega premisleka kam naprej. Morda tudi zato, ker nove usmeritve prinesejo reformistično naravnane poteze znotraj ustaljenih birokratskih zaključenih celot. Potrebujemo novo rdečo nit ali zunanjepolitično nišo. Tako, s katero bo Slovenija postala blagovna znamka na globalnem trgu.
Prva, ki pride na misel je tako imenovana okoljska diplomacija. Če za trenutek zamižimo na eno oko in spregledamo gradnjo TEŠ 6, bi Slovenija, s svojim raznovrstnim biotskim okoljem in širnimi gozdovi, prav lahko postala ena glasnejših zagovornic mednarodnega boja za omejitev izpustov toplogrednih plinov, ozaveščanja o okoljski politiki in splošno ohranitev uravnoteženega podnebja Zemlje. Usmeritev vsebuje tako prvine gospodarske diplomacije kot tudi komponento slovenske energetske varnosti, lahko jo uspešno dopolnjujemo z javno diplomacijo in promocijo turizma. Z ambicioznimi aktivnostmi v tej smeri je na ministrstvu za zunanje zadeve nekoč paradiral minister Samuel Žbogar, s prihodom Karla Erjavca, nekdaj ministra za okolje in prostor, pa so pobude kratkomalo potihnile.

Slovenija bi lahko postala močnejši regijski igralec. Balkanski regiji, na čelu z državami ki si srdito prizadevajo za vstop v EU in NATO, s katero nas hočeš nočeš druži nemalo kulturnih skupnih imenovalcev, lahko ponudimo vse od izkušenj in znanja do investicij. Geografska lega, izkustvo skupne države z našimi južnimi sosedi in izkušnje uspešnih integracijskih procesov v prej navedene mednarodne organizacije so neprecenljiv zaklad, s katerim pa pravzaprav ne vemo kaj bi počeli. S podporo prizadevanjem držav v regiji, pri približevanju evro-atlantskim integracijam ter pomočjo v reformnih procesih, bi si lahko zagotovili dolgoročna strateška partnerstva, ki prinašajo ugodne ekonomske vplive. Čemu ne bi naš paradni konj zunanjepolitičnih odnosov postal, na primer, Mednarodni sklad za razminiranje in pomoč žrtvam min, ki je bil sprva ustanovljen za pomoč Bosni in Hercegovini danes pa deluje že na štirih kontinentih?

Vsekakor gre ministrstvu za zunanje zadeve pri snovanju strateških usmeritev in v splošnem očitati pomanjkanje komunikacije z laično javnostjo. Diplomacija namreč že davno niso več le vljudni pogovori med v črne suknjiče odete gospode, daleč od oči in ušes nepoznavalcev. Strateška usmeritev mora prepoznati nove globalne premike in utreti pot implementaciji novih medijev in načinov komuniciranja.
Idej je na mizi nedvomno veliko, še več jih leti iz ust mnogoterih strokovnjakov za šankom. Jasno, radi bi rešili svet. A dejstvo je, da smo s svojo velikostjo in omejeno strateško močjo prisiljeni v specializacijo. Pa najsi bo izbira birokratov za slovenski zunanjepolitični uspeh okoljska, regijska ali kakšna druga diplomacija.


Kastelec