najnižja točka
Vem, da vprašanje o doseganju dna bistveno pogosteje postavljajo ekonomisti, ko se pogovarjajo o gospodarski krizi, ki ji v naši državi kar ni videti konca. Ker pa je bila sedanja gospodarska kriza po mnenju avtorja samo en obraz krize vrednot, ki je eskalirala v zadnjem desetletju, je vprašanje vendarle na mestu tudi glede politike.
Da je slovenska politika v zelo resni krizi – morda še bistveno globlji, kot je gospodarstvo – se lahko prepriča vsak, ki samo bežno preleti javnomnenjske ankete. Pri rezultatih anket pa ni najbolj indikativno dejstvo, da vlada še komaj kje najde koga, ki bi njeno politiko podpiral, ampak predvsem strm padec ugleda in odstotka volilnih preferenc prav vsem političnim strankam. Morda bi lahko potegnili še eno vzporednico z gospodarstvom. Če bi take padce doživljali na svetovnih borzah, bi lahko upravičeno razglasili borzni zlom in bankrot večine podjetij, ki na njih kotirajo.
In čeprav Slovenija ni Islandija, ki je dodobra raziskala odgovornost za bankrot države preden se je lotila sanacijskih ukrepov tamkajšnjih bank, lahko poskusimo vsaj od daleč pomagati in pobrskati po možnih razlogih za ta njihov popoln bankrot. Če poskušamo biti čim bolj racionalni in vsaj deloma odmisliti posledice slabih odločitev na naša življenja, jih je mogoče vsaj nekaj identificirati.
Vzroke za moralni propad in bankrot kreda slovenske politike gre po mojem mnenju iskati v nekaj zelo očitnih dejstvih.
Politika in moč, ki jo ta (na videz ali pa zares) prinaša deležnikom, je zelo podobna drogi. Drznem si zapisati, da lahko ta droga celo spreminja značaj posameznikov in njihovo dojemanje okolice ter sveta, v katerem živijo. Spremembe značaja pa najbrž niso dovolj za tako mizerno stanje ugleda politike, kot ga doživljamo zadnje mesece. Za to so najmanj potrebne še (ponavljajoče se) zgrešene odločitve.

Številni politiki v naši državi so se obdali z ljudmi, katerih osnovna naloga je, da jim prikimavajo. In vsakodnevno prikimavanje lahko povzroči tudi, da mnogi politiki sploh ne znajo več ločiti realnega sveta od fikcije, ki so si jo ustvarili o državi. Njihova težava navadno nastopi šele, ko jim volivke in volivci dokaj brutalno sporočijo, da jih ne želijo več. Ali so javnomnenjske ankete dovolj, da bi slovenski politiki to težavo zaznali, bomo videli v prihodnjih mesecih.

Zasvojenost z oblastjo ter obdajanje s kimavci pa imata še eno logično posledico. Tisti, ki oblast dojemajo tako, bodo seveda naredili prav vse, da jo obdržijo. Pripravljeni so lagati. Takih „napak“ smo lahko v zadnjih letih videli veliko. In če temu dodamo še zadostno mero arogance, ki nekaterim tudi ni tuja, smo le še korak do »zaračunavanja« svojih „storitev“ najboljšemu ponudniku in nagrajevanja najbolj zvestih političnih sopotnikov z dobrimi službami, posli z državnimi institucijami ali podjetji pod vplivom države. Nekaj primerov korupcije smo v Sloveniji že imeli. Torej so nepredstavljiva materialna bogatenja svetovnih diktatorjev najbrž v tem kontekstu povsem logična eskalacija tega sindroma.

Pripravljeni so tudi ubijati. Mislim sicer, da le simbolično. Domala vse politične kampanje zadnjega desetletja so temeljile na »ubijanju« političnih nasprotnikov in uničevanju kredibilnosti nasprotnikov, če je bilo le mogoče. Svoj delež k »uspehom« tovrstnih kampanj pa so prispevali tudi mediji, za katere iskreno mislim, da večinoma glede političnih zgodb niso dovolj selektivni. Recikliranje zgodb ter recikliranje miselnih vzorcev prinese tudi recikliranje obrazov in v Sloveniji jih večinoma gledamo že vsaj dve desetletji. Javnomnenjske ankete pa politikom jasno sporočajo, da so s takim pristopom storili kolektivni »samomor«.

Nekaj prebliskov v obliki drugačnih poskusov komunikacije smo sicer v zadnjih mesecih doživeli. Kakšnega od strank vladne koalicije, zadnjega pa v teh dneh od največje opozicijske stranke. A po teh nekaj sramežljivih lastovkah je težko ocenjevati, ali se bo slovenska politika streznila in »pristala na trdnejših tleh«. Dejstvo, da 70 odstotkov državljank in državljanov pravzaprav noče več niti slišati za nobeno od sedanjih političnih strank, strankarski ratingi pa so se praktično vsem najmanj razpolovili, mora verjetno znotraj strankarskih ustrojev delovati kot šok. Če seveda imajo dovolj poguma opraviti resno analizo dosedanjih napačnih strategij.

Če bodo informacije volivk in volivcev dojemali racionalno, bodo na podlagi rezultatov anket morda celo začeli razmišljati, da je potrebno nekaj v delovanju strank spremeniti. Če pa bodo spet iskali medijske zarote in se zatekali k očitkom o prirejanju zdaj enih zdaj drugih anket, pa bo po mojem mnenju udeležba na naslednjih volitvah omejena na politike in njihove družine, strankarske vojačke ter tiste, ki imajo od ene ali druge politične opcije neposredno materialno korist.

Ali smo politično dno že dosegli, ali bo potrebno še počakati, bo torej odvisno predvsem od samoohranitvenega nagona politikov. Če zaključimo, kot smo začeli – s primerjavo z gospodarstvom.

Krepka revitalizacija političnega trga bi bila vsekakor zelo dobrodošla vsaj leta 2012, če ne že prej. Ne samo z novimi obrazi. Tudi s povsem drugačnim pristopom opravljanja javnih služb. Politike namreč plačujejo davkoplačevalci zato, da bi čim bolj racionalno in v skupno korist upravljali javno dobro. Morda pa bodo morali slovenski politiki z »dokapitalizacijo« iz bankrota pomagati navadni državljani in državljanke, davkoplačevalci. Vsaj ti pa bodo zelo racionalno ocenjevali, ali se splača vlagati v revitalizacije starih blagovnih znamk ali je bolj racionalno začeti z razvijanjem novih.


Vili Grdadolnik

Komentirajte!

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.