Janez Dovč: »Vrhunskih glasbenikov in vrhunske glasbe je v Sloveniji nenavadno veliko.«

Simpatičen in zgovoren harmonikaš, ki je v življenju preizkusil različne stvari, med drugim tudi resno službo zamenjal za »manj resno« in se prepustil glasbenim stopinjam. Ker med delavnikom in hobijem oz. življenjem ne obstaja črta ločnica, pravi, da pravzaprav dela po 18 ur na dan. Občudovanja vreden, romantično zasanjan, pogumen, predvsem pa glasbenik po duši in srcu. Janez Dovč.

2011Ana-janez

Začniva pri aktualni temi. Glede na to, da je december, ali je za vas glasbenike december drugačen mesec od ostalih oziroma ali velja za naporen mesec v svetu glasbe?
Odvisno, kako definiramo napornost, ampak bom poizkusil podati lep odgovor. December je mesec, ki je izrazito performativne narave. V življenju glasbenika je tako, da v enem delu pripravljaš stvari, si v studijih in vadiš. Drugi del je sestavljen iz tega, da se prodaš, delaš PR in si v bistvu podjetje v malem. Bistveni del pa so naši nastopi in december je takšen mesec, ko je teh nastopov malo več, predvsem tistih za zaključene družbe. Morda je ta čas malce bolj naporen v tem smislu, da je delo neenakomerno porazdeljeno med zgoraj omenjena področja, ker najbolj harmonično delaš, če imaš dovolj časa za vsako od teh panog, tako za sebe, kot za vadenje, pripravljanje, nastopanje in za posel. V decembru je časa za pripravljanje malo manj, saj se več časa posveti nastopom. So pa časi zelo nenavadni, zato sem lahko vesel, da nastope sploh imam. (smeh)
Kako izgleda povprečen dan glasbenika? Lahko se osredotočiš tudi na december. Ali imate rahlo drugačen bioritem od »običajnih« smrtnikov?
Moj povprečen dan je sestavljen iz delčkov vsega, kar v življenju počnem. Veliko pozornost vsakdana ima Celinka, glasbeno ustvarjalno polje, ki se zelo lepo širi in v okviru katere nastajajo zelo lepe stvari. Navadil sem se kar zgodaj vstajati, zjutraj do enajstih imam malo več miru, ko telefoni še ne zvonijo in imam čas za elektronsko pošto in sprotno delo. Vse preveč časa vzamejo telefonski pogovori, le upamo lahko, da mobiteli niso preveč škodljiva reč. Dogovoriti se je potrebno veliko stvari, tehničnih, podrobnosti vsakega koncerta, kašno bo ozvočenje, repertoar, oglaševanje, nastop, skleniti pogodbo. Tu mi kar nekaj časa prihrani Celinkin glasbeni servis. Popoldnevi in večeri so ponavadi namenjeni nastopu, ali kakemu drugemu ustvarjanju. Trenutno pripravljam aranžmaje za veliko gledališko-glasbeno predstavo na Ptuju, dela je veliko, ampak bo super.
To se potem lahko kar zavleče?
Odvisno od toka dogodkov, če si pri stvari, včasih pozabiš na uro, sploh v studiu. Če si še bolj pri stvari, pozabiš tudi piti. (smeh) Moji nastopi sicer niso nočnega tipa, koncert se ponavadi odvije do 22te ali 23te ure. Nekateri kolegi z drugih glasbenih žanrov pa včasih podaljšajo tudi do jutranjih ur.
Ali ti to bolj paše, da si takšen tip do zmerne ure? Ali si bil tudi ti kdaj tisti drug tip?
V življenju sem preizkusil različne glasbene žanre. Ko sem bil še čisto majhen, sem v osnovni šoli imel tudi narodnozabavni bend. To je bil pravi tipičen, harmonikarski avsenikov stil, v obdobju igranja pri FS Tine Rožanc smo veliko žurali, tudi na harmoniko igrali rock’n’roll, včasih preskočili kako noč. Potem pa se življenje malo umiri, okus postane bolj izbran, občutki se izostrijo. Uživam, ko imam priložnost in pozornost, da lahko s svojim igranjem oblikujem neko misel, ustvarim neko razpoloženje. Uživam igrati z nastopati z glasbeniki, ki obvladajo svoj instrument, prav tako pa obladajo tudi oder, recimo Boštjan Gombač ali pa sopranistka Irena Preda. Uživam v situacijah in trenutkih, ko glasba uglasi prostor, ko poslušalcem zastane dih in se glasbenikom poglobi navdih. Ko trenutki trajajo.

dovc1

Od kdaj do kdaj je tvoj delovnik?
V bistvu niti ne ločujem med svojim delovnikom in svojim hobijem oziroma življenjem. To, kar počnem je moj delovnik in to sem jaz, to pa traja od zjutraj, ko se zbudiš in dokler ne greš spat. Ko uspem, si z veseljem vzamem prosto popoldne, dan, vikend. Vendar pa je trenutno obdobje, ko sem se odločil, da bom nekaj let delal bolj na polno in videl, kaj se zgodi.
Kako si se glasbeno razvijal? Nekaj časa si igral tudi saksofon, ne?
Tudi v glasbenem izobraževanju je zelo pomemben začetek, starši so zelo ključni pri tem, ali se bo nekdo z glasbo ukvarjal v življenju ali ne. Osebno sem imel srečo, da so me zelo vzpodbujali. Veliko smo peli, imel sem soliden sintisajzer, do katerega je bilo v moji mladosti kar težko priti, že pri štirih letih pa sem zabeležil tudi prvi nastop, za kolektiv zdravniških sester v ZD Domžalah. Z osmimi leti sem začel obiskovati glasbeno šolo in se učiti harmoniko. Po devetih letih učenja harmonike, sem presedlal na saksofon, ker se mi je zdel frajerski, obenem sem obiskoval tudi pouk klavirja. Vendar takrat glasbe nisem jemal kot možne zaposlitve, bila je moj hobi, igral sem tudi v harmonikarskem orkestru, vodil glasbeni orkester Folklorne skupine Tine Rožanc, s katerimi smo prepotovali kar lep kos sveta. V tistem času pa sem bil tudi velik oboževalec skupine Terrafolk. Nekega dne sem obiskal manjši interni koncert v ljubljanskem Saks pubu, za katerega se je izkazalo, da je tudi jam session. Hitro sem skočil po harmoniko. Zdelo se mi je, da imam občutek za glasbo, improvizacijo, da imam posluh in rekel sem si: »Pa dajmo malo igrati s temi »frajeri«.« Naslednji dan so me povabili zraven na turnejo. To je bil ključni trenutek v mojem življenju, ki je posledično obrnil vse, kar sem do takrat počel. V enem mesecu sem se moral odločiti, ali se bom profesionalno ukvarjal z glasbo ali ne. To je pomenilo zapustiti znanstveno podjetje Cosylab, katerega soustanovitelj sem bil, in je takrat štelo deset zaposlenih; danes jih ima že preko štirideset. Za kar nekaj let sem odložil dokončanje študija fizike, saj če greš za en mesec na turnejo, ni drugega, kot pustiti vse in iti. Kljub temu, da ni bila lahka odločitev, sem danes zelo srečen, da sem takrat sledil izzivu in ljubezni do glasbe. Našel sem svojo os, delo, ki mi je dajalo potrditev in krepilo samozavest. Intuicija se zlije z realnostjo in ti da pospešek v življenju. Življenje od takrat drvi in ogromno se mi dogaja. Če se vrnem na vprašanje glasbenega izobraževanje.Veliko sem se naučil tudi sam. Internet nam je v veliki meri spremenil koncept izobraževanja, imamo dostop do skoraj vsega, zvočnih in video posnetkov, knjig, razmišljanj itd, učno gradivo najboljših učiteljev. Omeniti moram še velikega italijanskega harmonikaša Simone Zanchinija, s katerim sva se naključno in ključno srečala na projektu Izidorja Leitingerja Full Cool Jazz Orchestra, kjer sva bila oba solista. Odkar sva se takorekoč na odru spoznala, sva skupaj veliko igrala in veliko sem se naučil. Zdaj sva prijatelja in skupaj odkrivava, kako lahko harmonika še bolj harmonizira. Ogromno sem se naučil od glasbenih kolegov. V glasbenem kolektivu, skupini, gre za velik pretok energij, izkušenj in znanja. Poslušal sem tudi veliko glasbe. V glasbenem izobraževanju je ključno, da se ti odprejo ušesa in da začneš poslušati, raziskovati. To veselje bi morali znati vzbuditi glasbeni učitelji.
Ali ti je študij fizike pomagal v glasbi? Ali se to kakorkoli povezuje?
Fizika in glasba sta v svojem jedru zelo sorodni. Osnovna celica obeh je nihanje, ferkvenca. Ton, zvok sta skupek frekvenc. Marsikaj lahko pojasniš s pomočjo fizikalnih terminov, kot so resonanca, utripanje, nihanje, harmoniki, lastna frekvenca itd. Glasba v resnici zazveni, ko se dogaja sinergija, resonanca, ko več različnih virov nihanja, različnih inštrumentov, najde skupno frekvenco, se uglasi. Fizika mi pomaga razumeti glasbo in obratno, zaradi glasbe bolje razumem fiziko. Fizika mi je dala široko naravoslovno izobrazbo, način razmišljanja, način reševanja problemov, sistematičnost in občutek za pomembne stvari in stvari, ki jih lahko zanemariš, ker ne vplivajo bistveno na končni rezultat.
Torej fizika je življenje, fizika je glasba?
Lahko na vse pogledamo iz istega zornega kota. Tudi življenje je nihanje, odnose med ljudmi lahko vzporejamo z odnosti med toni, akordi, ferkvencami, resonancami. Harmonijami in kontrapunkti, hrupom in kakofonijo.
Če se vrneva k tvoji družini, ali se še kdo ukvarja z glasbo?
V resnici vsi, profesionalno samo jaz. Očetu je njegova harmonika veliko veselje, meditacija, moment in time in sprostitve. Tudi vsi moji bratje in sestre so hodili v glasbeno šolo in igrajo kakšen inštrument. V zelo redkih in posebnih priložnostih obstaja tudi Dovč family band, ko skupaj zaigramo. Bolj intenzivno se s harmoniko ukvarja moj brat Klemen, ki je sicer zdravnik. Miha mi pomaga pri Celinki, Ana je igrala flavto in čelo, Eva klavir in bobne, trenutno pa živi na Kitajskem. Mati obiskuje koncerte, spremlja kaj počnemo in je ves čas zanesljiva opora. Imamo srečo, da smo zgodaj priši v stik z glasbo na lep in plemenit način. V stiku z glasbo se znamo sprostiti in se imeti fajn. Je tudi zelo lep medij za duhovno rast.

dovc2

Zdaj pa nekaj besed o Celinki. Ali lahko razložiš kaj je agencija Celinka? Našla sem veliko znanih imen, tudi takšnih ki se pojavljajo v svetu pop glasbe. Ali lahko poveš kaj je namen Celinke? Ali se znotraj nje lansirajo nova imena?
Celinka je glasbena zadruga, platforma. Gre za umetniško ustvarjalno polje, kjer se trudimo odpirati in podpirati možnosti za izvajanje, ustvarjanje ter poslušanje glasbe. Nastala je iz potrebe glasbenikov po infrastrukturi, servisu, administrativno pomoč. Po drugi strani pa nas je nagradila s poljem, kjer gre za veliko izmenjavo idej, izkušenj, za srečevanja, skupna muziciranja. Od glasbe živeti je luksuz, ki pa ga je v našem kulturnem prostoru težko doseči, še težje vzdrževati. Sploh v teh čudnih časih, ko neumnost, neobčutljivost in pohlep posameznikov ustvarjajo gorje množicam. Verjamem, da je tudi kultura tista, ki bo pomagala najti nove poti, kako preseči krizo, zato je zelo pomembno, da se z njo ukvarjamo, kljub temu, da se v praksi zaradi čudnih okoliščin včasih vprašamo o smiselnosti tega početja.
Ali se ti zdi, da slovenski medijski prostor nudi dovolj širok nabor slovenskih glasbenikov oziroma da ponudi možnost, da se mladi uspešni glasbeniki lahko predstavijo javnosti? Kakšno je tvoje mnenje in kaj misliš o tem?
Vrhunskih glasbenikov in vrhunske glasbe je v Sloveniji nenavadno veliko. Imamo svojo specifičnost, naložili smo si, kot pravi Andrej Rozman-Roza, veliko breme svojega lastnega jezika v majhnem okolju. Tako za glasbenika kot tudi za ostale kulturne ustvarjalce, je ustvarjati v slovenskem jeziku velika specifika – za primer si zamislimo ustvarjalca, ki dela recimo v Nemškem jeziku. Druga problematična okoliščina, da smo v časih, ko hrup civilizacije pokriva oziroma zelo duši iskrice ustvarjalnosti, odmev presežne ustvarjalnosti. Živimo v času pomanjkanje tišine. Glasba se vedno rodi iz tišine. Povsod je glasba, ko greš k frizerju, v mesnico, v avtomobilu, ko zvoni telefon, ko se sprehajaš po stari Ljubljani… povsod je glasba, okolje je prenasičeno z njo. S tem pa je izginila želja po tem, da bi poslušalec glasbi prisluhnil, se ji posvetil. Pri tej zgodbi imajo mediji s svojo glasbeno ponudbo veliko odgovornost. Nasploh je vpliv medijev na naše celotno življenje, politiko, gospodarstvo, prehranjevanje, razpoloženje, naravnost zastrašujoč. In tako imaš nekaj ljudi, ki so profesionalci, imajo občutek in svoje delo opravljajo v službi svoje vesti, in take, ki to delajo v službi kapitala in slednjih je vse preveč.
Pa reciva še nekaj besed o Jararaji. To je tvoja skupina, ki jo sestavljate štirje člani?
Jararaja je moja prva resna skupina, ki pa še vedno ustvarja. Naslednje leto bomo praznovali desetletnico. Iz Jararaje, skupine prijateljev, ki smo se našli v glasbi, se je na nek način rodila tudi Celinka. Počasi pripravljamo nov avtorski projekt, ki bo izšel naslednjo jesen. Sicer se ukvarjamo z ljudsko glasbo, ki je nasploh pomembno področje v mojem glasbenem ustvarjanju, v multimedijskem projektu Sound of Slovenia ali pa Sozvočja Slovenije, kjer smo se z ekipo v začetku letošnjega leta 3 mesece vozili po Sloveniji in zamejstvu ter beležili zgodbe in godbe ljudskih pevcev, pevk, glasbenikov in glasbenic, njihove viže, besede, smeh. Ljudska glasba je odmev prostora, ki v sebi nosi raznolikost pokrajin, ljudi in narečij. Zelo pomembno je spoštovanje te raznolikosti, ne samo v kulturno glasbenem, ampak tudi v gospodarsko političnem smislu. S tem se ukvarja tako Jararaja kot tudi Sounds of Slovenia, ki je ansambel vrhunskih glasbenikov, ki so se že prekalili v različnih priznanih zasedbah. V sklopu Celinke želim omeniti še festival Godibodi, teden odprtih ušes, ki se bo v 2012 odvijal že peto leto, kjer se rojevajo in predstavljajo nove glasbene zgodbe, se dogaja povezovanje s slikarji in fotografi.
Glede na to da igrate ljudske skladbe, me zanima kakšen je odziv občinstva, ali ljudje še poznajo te skladbe?
Z ljudsko glasbo se ukvarjamo s spoštovanjem časovne in vsebinske dimenzije ter jo poizkušamo uglaševati z današnjim prostorom in časom. V tem smo iskreni, iskrenost pa je tisto, kar publika želi in sprejme, pride do ušes in do srca, starejših in mlajših poslušalcev. Tudi ljudsko glasbo je nekdo ustvaril, nato pa se je preko ušes in rok raznoraznih mojstrov kalila in prenašala skozi čas. Tudi današnji hiti, uspešnice in lepe skladbe bodo nekoč morda ponarodele.


Jararaja2009-Bojan_Stepancic-trubar

Naslednje vprašanje je vezano na Terafolk. Kot si povedal sam, je sodelovanje prišlo preko noči. Z njimi ste veliko potovali na okoli. Ali se ti je kaj posebnega vtisnilo v spomin in te zaznamovalo? Ali si si posebej zapomnil kakšno mesto, državo, kraje ali ljudi?
Terrafolk je bila moja prva profesionalna glasbena izkušnja. V tej skupini sem bil dve leti, v času ko je bila po mojem mnenju skupina na vrhuncu mednarodne kariere. Ogromno stvari je za povedati v zvezi s tem. Predvsem je bil to intenziven vstop v glasbeni svet. Spoznal sem ogromno neverjetnih glasbenikov v Sloveniji in tudi tujini. Imel sem možnost igrati z velikimi legendami svetovne glasbe, kot je na primer Eliades Ochoa iz Buena Vista Social Club. Ta pretok, te priložnosti, da recimo nastopaš pred 10000 ljudmi na festivalu v Španiji, ni tako enostavno imeti v življenju. Je blazno velika izkušnja, za katero sem zelo hvaležen. Ljudje in kraji, potovanja in glasba, skozi katero dobiš ogromno informacij o samem prostoru.

Koncert pred desettisoč glavo množico? A je bilo kaj treme?
To je bil naš prvi koncert v Španiji, na festivalu na severu Španije. Težko opisljiv in zelo poseben občutek, morda celo stanje duha. Axis mundi, pretok, velika pozornost in posledično odgovornost, ki zahteva, da znaš to energijo in pozornosti spoštovati in jo primerno usmerjati in kanalizirati nazaj v ustvarjalnost in življenje.
Ekološko obnašanje je vedno bolj pomembno. Vi večinoma nastopate akustično?
V bistvu sem pristaš tega, da je čim več glasbe akustične, ker ozvočenje ni popolno in naredi malo nerealno situacijo in nerealno izkušnjo in ker obenem nerad prispevam k zvočni onesnaženosti. Seveda pa velikokrat brez ozvočenja nastopa ni možno opraviti. Sicer je zvrst glasbe, v kateri sem trenutno najbolj aktiven, bolj akustična in ne potrebuje največje podpore elektrike.

Akustično preigravanje naj bi bilo okolju bolj prijazno, bolj ekološko, ker ne gre za električno osnaževanje. Zanima me, pristaš česa si ti?
Odvisno je od odra, kje si. Realnost je takšna, da je prostorov in okoliščin za akustično izvajanje glasbe malo. Potrebna je tišina, primerne akustične lastnosti prostora, pozornost publike. So pa to najlepše situacije in jih imam kot izvajalec najraje.

Kaj pa ti osebno? Ali si okoljevarstvenik? Ali ločuješ odpadke? Ali varčuješ z elektriko in vodo?
Zdi se mi, da mi gre to kar dobro od rok, trudim se. Rad uživam zdravo in domačo hrano, izogibam se emulgatorjem, obožujem tržnico. Raje kupim kvalitetnejšo obleko, ki jo bom imel dalj časa. Živim v centru mesta, kjer ločujemo odpadke. Predvsem pa želim čimbolj razumeti sporočila prostora, narave. Verjamem tudi v karmo in v dolgoročnost.
Kdo po tvojem mnenju ima največji vpliv na ljudi, da bi ravnali ekološko? Ali so to starši, država ali učitelji ali kdo drug?
Ključ vsega je izobraževanje in ozaveščanje. In to so po mojem mnenju vsi našteti dejavniki. Okolje, ki daje zgled. Tudi javne osebe imamo odgovornost izkoristiti pozornost za podajanje žlahtne vsebine. Žalostno je, da živimo v času, ko je duhovno izobraževanje zelo šibko, nepomembno. Velika je tudi odgovornost politike, ki ima velik vpliv na konkretnega človeka, konkretnega otroka in konkretno naravo. Narava nam že nekaj časa, vedno intenzivneje, sporoča, da določenih stvari ne znamo in ne delamo prav. Upam, da se bomo tega kolektivno čimprej zadevali in odločili, kaj je v življenju zares pomembno. Biti srečen in zdrav, živeti, zavedati se življenja in dihati, ne samo izdihovati, ampak tudi zavestno vdihovati.

Žana Leskovar, december 2011
Foto: Bojan Stepančič, Ajda Tomazin, Ana T. Kus