Več kot zgolj lepotica

Z našo najuspešnješo Miss Universe in pisateljico Tjašo Kokalj smo spregovorili nekaj besed o njeni karieri in tudi drugih interesih.

Tjaša, mineva tri leta odkar si predala lento Miss Universe svoji naslednici in se začela intenzivneje posvečati ostalim svojim interesom, med drugim tudi pisateljevanju. Lani je izšel tvoj detektivski roman Poljubi me, miss; si imela v času pisanja romana in iskanja založnika priložnost izkusiti tudi ‘poslovne vode’? Ti je bil ta svet všeč in v čem se razlikuje od sveta manekenstva in lepotnih tekmovanj?

Tjaša KokaljV bistvu je kar izziv pripraviti se na sestanke. Tudi v manekenstvu imaš castinge, ko se moraš klientu oz. naročniku najbolje predstaviti. Svoj izdelek, kar si v tistem primeru ti sam, dobro prodaš, da stranka pokaže zanimanje in tako moraš prodati tudi knjigo. Čeprav moj prvi kontakt z mojim založnikom, z Založbo Koščak, je bil kar intenziven, ker se nisva strinjala. Knjigo sem že napisala, od začetka do konca je trajalo slabi dve leti, in koncept je bil seveda dodobra izdelan, vendar so založniki mojstri in točno vedo kaj se prodaja in kaj ljudje kupujejo. Na začetku, ko sem imela svojo idejo, da bo ta knjiga cenovno ugodna žepnica, sem dobila odgovor ‘ne’ in to je bil zame kar šok, saj sem koncept pripravljala dve leti. Je kar panika, če tvojo idejo nekdo takoj zavrne! Potem mi je založnik predstavil svojo idejo in sva se odločila za lepo, drugačno izdajo, saj gre konec koncev za moj prvenec. Tako da; bilo je kar zanimivo! Na začetku smo se morali dobivati kar vsak dan ali pa vsak drugi dan, zato da je on prebral knjigo, jo lektoriral …

V teh dveh letih sem izkusila veliko različnih stvari, kar je za življenje samo plus. Treba se je znati pogajati, se znati usesti, pregledati predloge, urediti, organizirati in mislim, da mi je šlo kar dobro od rok. Tudi sem imela okrog sebe ljudi, ki so mi znali svetovati.

Kaj ti je pa bolj všeč: pisateljstvo ali modni svet?

V pisateljevanju res uživam, a uživam tudi na modni pisti. Druga stran je, da sem med pisanjem knjige to večkrat opustila, prav vrgla sem jo stran, ker je na začetku nisem pisala na računalnik ampak v zvezek. Včasih sem je imela dovolj, prav sovražila sem jo! V drugem trenutku pa sem jo oboževala in dobila nov navdih. Podobno je tudi v manekenstvu; včasih se prav ustavim in se vprašam: a ti je tega treba? Moraš biti vedno fit, lepo urejena? Včasih je vse skupaj malo utrujajoče – pisateljevanje in manekenstvo – ampak v tem uživam. Ravno zadnjič sem se peljala z nekega snemanja, vsa premražena, polita z vodo, utrujena, ampak vseeno se mi je na ustnicah risal nasmešek, se pravi da delam nekaj v redu…

… si bila zadovoljna z opravljenim delom.

Tako, ja.

Kaj pa meniš o slovenskem trgu; je odprt za pisatelja, ki je napisal svoj prvenec? Si imela težave pri iskanju založnika in sponzorjev? Si imela prednost, ker si že ‘znana osebnost’?

V vsaki stvari so plusi in minusi. Slovenski trg je odprt za nove knjige, a pri velikih založbah imajo že vnaprej sestavljen poslovni načrt, kdaj in katere knjige bodo izdajali. Pri nekaterih so me zavrnili, ker naj oni takih knjig ne bi izdajali, zato se v bistvu nisem niti posebno trudila priti v veliko založbo. Seveda so bile na začetku neke sanje, da me bodo kar vsi razgrabili, ampak sem se potem kmalu sprijaznila, da me načeloma nihče ne potrebuje. Da so vsi ‘v redu’ tudi brez mene. Potem sem si rekla, da če hočem sama diktirati tempo, se želim pogovarjati z dobrim založnikom, ki ima za sabo izdanih že veliko dobrih knjig, vendar sem mu kljub temu prva. Da imam kontakt s tisto pravo osebo in ne z nekom, ki je…

… asistentov asistent.

Točno.

Kaj pa prednost zaradi tvoje slave?

Pri nekaterih sponzorjih sem definitivno imela prednost, pri drugih spet ne, ker so rekli: »Zakaj bi jaz sponzoriral manekenko, ki je vsak teden v reviji Obrazi?« Ljudje mislijo, da sem zaradi ukvarjanja z manekenstvom – v Sloveniji, nenormalno bogata. To ni res, ker to je zgolj še eno študentsko delo. Če bi bila dobra natakarica, bi delala v strežbi, tako sem pa štorasta in se bolje znajdem npr. v manekenstvu. Bomo videli torej, kaj bo ob izidu. Imam medijsko podporo, predvsem revijalne hiše Delo revije, pa tudi drugih novinarjev, vendar se mi vseeno včasih zdi, da se misice zelo rad drži negativni prizvok. Poleg tega se za miss/pisateljico ne potrudijo. Ravno zadnjič sem brala nek svoj intervju o moji knjigi, za katerega mi je novinarka rekla, da mi bo vzel približno 5 min! Hej, meni je knjiga vzela dve leti! Bo to intervju ali hec? In tudi naslov intervjuja je bil potem čisto ‘rumen’. Saj potrebujem tudi ‘rumene’ naslove, ki so lahko plusi; tako bom bolj medijsko podprta in bo javnost moja knjiga bolj zanimala, lahko je pa tudi minus, saj dajo moji knjigi tako oznako kot npr. ‘saj misice navadno pojejo, sedaj pa še pišejo knjige, kaj pa naj drugega v življenju počnejo?’

Pa si kdaj razmišljala tudi o tem, da bi pela?

Niti slučajno ne! Iz dveh razlogov: ker nimam posluha, če bi ga pa imela, bi korenito premislila, ali bi se tega lotila, tudi če bi me to zelo zanimalo, ravno zaradi teh predsodkov, da vse misice pojejo. Če bi hotela postati pevka, ne bi šla na tekmovanje za Miss Universe, ampak bi poskušala ljudi prepričati s svojim glasom in nastopom. Jaz imam zelo rada glasbo in tudi pojem v avtu, ampak samo v avtu in ob prisotnosti ene same osebe (smeh).

Pevska kariera te torej ne zanima, kaj pa pisateljevanje? Nameravaš nadaljevati? Imaš že kakšne nove ideje?

Ja, imam ideje že za tri nove knjige, treh različnih žanrov. Ker sem pred nekaj meseci dobila svojega prvega hišnega ljubljenčka – prej sem imela samo ribe in hrčke – mi je po vstopu kužka v moje življenje prišla na misel knjiga za otroke, ki naj bi bila zanimiva, hecna, kratka zgodbica, ki bi obenem otroku povedala, da imeti psa – psa, mucko ali zajčka si želi vsak otrok – ni tako lahko. Imam pa še nekaj drugih idej, tako da s tem bom vsekakor nadaljevala. S prvo knjigo ne moreš zaslužiti, v Sloveniji verjetno tudi z deseto ne, vendar mene to zanima, navdušuje in med pisanjem se sprostim.

Študiraš slovenistiko in hispanistiko na ljubljanski Filozofski fakulteti; je slovenistika vplivala nate, da si začela pisati, ali je bilo obratno in si se za študij odločila iz ljubezni do knjig?

Do drugega ali mogoče prvega letnika gimnazije na Šubičevi sem sovražila domače branje. To mi je bilo res grozno in sem se tega branila. V osnovni šoli sem brala Pet prijateljev (avtorice Enid Blyton, op. avtorja), mladinske knjige, kakršna je bila Pika Nogavička, tako da s knjigami sem bila obsedena, vendar samo z določenimi. In tako sem v prvem letniku pri slovenščini dobila dve enici, ker nisem naredila domačega branja, zaradi česar sem se potem spravila k branju in analizi besedila in to sem ‘totalno razturala’. V bistvu me je za branje in pisanje navdušil profesor v gimnaziji. Šlo je eno z drugim, saj prej tudi slovenščine nisem preveč marala. Ko je bil čas za izbiro študija, sem se zato odločila za slovenščino, za španščino pa zato, ker sem bila v gimnaziji v jezikovnem razredu s tremi tujimi jeziki. Zdi se mi, da bi bila enopredmetna slovenščina preveč intenzivna, španščina pa ravno prav umiri stvar. Pa še širši spekter znanj imaš, ko iščeš zaposlitev.

Torej si naravni talent za učenje jezikov…

Ja, moram reči, da mi kar grejo. V gimnaziji smo imeli poleg angleščine in španščine še nemščino, vendar sem jo nekako postavila na stranski tir, tako da znam samo ‘Ich will eine Gemüsesuppe, bitte’ (‘želela bi eno zelenjavno juho, prosim’, op. avtorja) (smeh). Zelo se pa želim naučiti ruščino, narediti jezikovni tečaj, ker mi je zelo lep jezik, tak slovanski. Nemščina je absolutno pretrd jezik, španščina pa je v prednosti pred italijanščino, ki mi ni všeč, in francoščino, ki mi je pretežka, kljub temu, da je zelo lep jezik.

Pa ti je enomesečno bivanje v Mehiki med tekmovanjem za Miss Universe prišlo prav pri učenju španščine? Si morala veliko govoriti špansko?

Ja, seveda. Tam je bilo okrog 80 deklet in malo manj kot polovica jih je prihajalo iz Latinske Amerike. Nekatere npr. iz Venezuele govorijo angleško, vendar pretežni del ne. So pa močna skupina, ki sem se ji jaz lahko precej približala in jih s svojim znanjem španščine očarala, tako da so me sprejele v skupino. Posledično so me tudi novinarji in organizatorji drugače obravnavali.

Torej je bila to tudi prednost pri organizatorjih?

Ja, to je bila velika prednost! Še posebej, ker je bilo to v Mehiki in ker sem bila tudi malo zvita – to moraš biti! V predizboru, ko se izbira 15 finalistk, smo imele punce poleg prezentacij v kopalkah in večernih oblekah tudi pogovor z žirijo, ki je bila sestavljena pretežno iz Mehičanov. In koga drugega naj bi omenila, če ne Laure Escive, mehiške pisateljice, ki sem jo takrat ravno prebrala. Vsi so ‘naredili velike oči’ in bili popolnoma navdušeni! Biti moraš torej taktičen; saj sem jo res prebrala in se nisem zlagala. Takrat sem brala tudi Dana Browna, vendar tega pač nisem povedala. Tako da mi je znanje španščine definitivno pomagalo.

Ko si že omenjala komisijo – eno bolj provokativno vprašanje – si bila komu iz komisije tako všeč, da si dobila še kakšno zasebno povabilo na zabavo ali večerjo?

S komisijami oz. žirijami je tako, da ne v Sloveniji ne na svetovnem tekmovanju kandidatke nimamo nobenih kontaktov z njimi. Na to se zelo pazi! Ne bom rekla, da se to nikoli ne zgodi, ne bom dala roke v ogenj za vsako punco posebej, vendar načeloma ne. Vsi me sprašujejo ‘Kako je pa na teh zabavah?’ Ja kaj pa je? Či si ti tako odprt tip, da hodiš domov v jutranjih urah, seveda verjetno tudi dobiš kakšno tako povabilo, vendar se meni to ni dogajalo, ker sem postavila meje. Saj se imamo lahko fino in se hecamo, vendar obstaja neka distanca in tej meji se ni še nihče približal, ker verjetno dajem take znake, da nisem nobena ‘call girl’. Tako da tudi z žirijo nisem imela nobenega osebnega stika.

Kako je pa tvojemu fantu všeč dejstvo, da ima tako slavno in lepo dekle, ki se nenehno pojavlja v medijih? Imata dovolj časa eden za drugega?

Ja, jaz sem že na začetku, ko sem tudi veliko delala, dejala, da so vikendi načeloma za naju. Je pa res, da je veliko modnih revij med vikendom in vsega ne moreš zavrniti, ker potem bi me organizatorji nehali klicati. Moral se je res veliko prilagajati in kar se tega tiče je bil res krasen. Tudi sama sem naredila veliko ‘napak’ oz. to delo je bilo takrat zame novo in nisem vedela npr. da se snemanja lahko zavlečejo. Ljudje si niti ne predstavljajo, da je včasih za pet ali šest slik dovolj tri ure, včasih se pa mučimo cel dan, ker to ali ono ni v redu. Tako da je bilo potrebno res veliko prilagajanja in to je zelo velik preizkus za zvezo, ker je to drugačno delo od tistega, kar sem počela prej in si tega niti nisem tako želela, vendar sem padla noter in sedaj me ta tok nese naprej.

Živiš še vedno pri starših?

Ja.

Pa imaš čas za gospodinjska opravila?

Doma za to v bistvu dobro poskrbita babica in mama, ki mi kot najstnici npr. nista dovolili, da bi si skuhala kavo ali čaj, ker sta hoteli sami vse naredit. Pač včasih pomijem posodo, včasih, če je potrebno tudi kaj skuham. To slednje navečkrat delam pri fantu, kjer sem malo bolj ‘gospodinjska’ kot doma, kjer sta obe srečni, da ves čas nekaj počneta (smeh). Imam pa vedno čas za družino, ki mi je najbolj pomembna! Vedno se veselim prvomajskih počitnic, ko gremo s širšo družino na morje, pa zimskih počitnic, ker gremo s starši smučat. To je meni super; če tega ne bi imela, bi mi bilo prav brez veze.

Torej imate družinske piknike in večerje …

Neprestano! Enega smo imeli prejšnji teden, potem smo se menili za to nedeljo, tako da smo stalno skupaj.

Kdaj tudi kaj skuhaš zanje oz. na piknikih rada kaj dobrega poješ? Imaš kakšno jed še posebej rada?

Jaz najbolje naredim polnjenega piščanca s pečenim krompirjem in kakšno dobro solatko, govejo juho; to je ob sobotah ali ob nedeljah standarden jedilnik. Drugače pa sem ravno zadnjič za rojstni dan za predjed naredila rezance z gamberi na rukolini posteljici s parmezanom. Nič posebnega in zelo na hitro, vendar rada kuham, tudi mehiško hrano in rada bi se naučila skuhati čim več jedi, da se ne ponavljam. Razumem babico, ko nenehno sprašuje: »Kaj naj pa danes skuham?«, ker tudi jaz to sprašujem!

Moraš pri tem kaj paziti na postavo ali lahko poješ kar hočeš? Npr. čokolado ob enajstih zvečer?

Kaj pa vem. Včasih je tako, da se mi ni treba čisto nič nazaj držat, potem pa pridejo obdobja, ko je treba nekoliko paziti. Zdaj sem recimo v obdobju, ko se sprašujem, če mi je tega sploh treba. Ker jaz zelo rada jem, preizkušam nove stvari, bonbončki, čokolada, tako da poizkušam trenutno malo bolj zdravo jesti: tuna, polnozrnate in bio jedi, ampak te mi ne dajo toliko kot mi da – ne bom rekla ‘mastna klobasa’ ampak pošten babičin obrok. Saj ne da bi bila lačna, ampak prazno se počutim, saj je hrana na svetu zato, da v njej uživaš, da brbončice dobijo svoje! Je treba kar pazit, no. Ne da bi bila že stara, vendar moram počasi začeti bolj paziti nase in se več gibati, česar nisem nikoli počela. Vendar se je potrebno truditi, ker če ti kaj ne uspe, to ni dober občutek.

Pa te pred snemanji oz. fotografiranji ocenjujejo, če si primerna, ali imaš mogoče kakšen kilogram preveč?

V Sloveniji se mi to še ni zgodilo. Meni itak vedno govorijo, da ker sem tako visoka, sploh ni nujno, da imam 90 cm okrog bokov, in mi ni bilo potrebno še nikoli hujšati. Če bi mi kdo to rekel, bi mu rekla ‘hvala lepa!’, ker se mi zdi, da sem čisto dovolj suha. Ne maram pa shiranih manekenk.

Do sedaj smo tako izvedeli, da pišeš, kuhaš, študiraš, si manekenka, nekje sem zasledila, da tudi inštruiraš …

… ja, sedaj ne več. Imela sem enega maturanta za slovenščino, pa je potem naredil. Hvala bogu! (smeh) Takrat sem si pač želela preizkusiti, kako to izgleda, kljub temu, da imam na faksu vpisano nepedagoško smer, vendar nameravam po diplomi narediti še pedagoške predmete, zato ker vedno gledam vnaprej. Dobro je imeti čim širši spekter znanj, da imam čim več možnosti, kaj lahko delam. Čeprav v razredu se ne vidim, ker me včasih prime, da bi kar s palico prišla! (smeh) Enkrat sem poučevala v razredu – še kot dijakinja – pa me sploh niso resno jemali. Tako da se mi zdi, da je učiteljsko delo kar zahtevno. Sedaj tudi vidim, kako so učitelji pomembni, da ti vzljubiš nek predmet, ali zasovražiš. Jaz sem veliko naravoslovnih predmetov zasovražila zaradi napačnega pristopa.

Poleg vsega tega, kar sva sedaj našteli, morava omeniti še tvoje članstvo v društvu Planet Zemlja. Kakšna je tvoja vloga v tem društvu, pri čem sodeluješ?

Društvo sem spoznala tako, da smo začeli z akcijo Planetu Zemlja prijazno vozilo, kjer so oni opravljali raziskave, jaz pa sem podeljevala nagrade zmagovalcem posameznih mesecev, potem pa smo s sodelovanjem nadaljevali, ker mi je bila ta akcija všeč. Rada imam namreč avtomobile, vendar ne maram slovenske miselnosti, da je treba imeti avto po zadnji modi. Dobro, imej ta imidž, vendar naj bo tvoj avto tudi okolju prijazen! Jaz takega avta še nimam, vendar ko ga bom zamenjala, bom upoštevala tudi to. Vse akcije društva so se mi zdele zanimive in smo se v tem našli. V naslednji npr. bomo sadili drevesa.

Te kakšen okoljski problem še posebej skrbi? Se za kaj še posebej zavzemaš?

Ja, ločujem odpadke, uporabljam varčne žarnice in podobno, ker menim, da je potrebno spremeniti kulturo razmišljanja. To so minimalne stvari, ki ti ne vzamejo veliko časa, ampak so način življenja. Ne grem v ekstreme in si npr. gradim ‘zeleno’ hišo, zato ker tako zavzeta nisem, vendar menim, da smo Zemljo izrabljali toliko stoletij in se nam sedaj vse podira. Skrajni čas je, da Zemlji damo nekaj nazaj. Če bi cel svet danes začel živeti zeleno, bi se situacija še vedno slabšala, ker smo naredili že toliko škode in bi se stanje izboljšalo šele čez več let. Zelo me je prizadel film Neprijetna resnica Ala Gora, ko sem nekako začela razmišljati o tem.

To, da se nam sistem podira, vidimo tudi po svetovni recesiji …

Ja, seveda, vse se nam obrača! Vse dela proti nam in nujno moramo ukrepati. Upam, da ne bo prišlo tako daleč, da bo za nas prepozno. To poudarjam že dve leti in ljudje že razmišljajo malo drugače, vendar bi podjetja še vedno morala storiti več.

Torej meniš, da ta kriza ne bo spremenila ljudi in se ne bodo pojavile nove vrednote?

Dvomim, ker je kriza doletela vse, vendar je nekatere samo oplazila. In ti se najbolj izgovarjajo nanjo! Tisti pa, ki jih je res zadela, poskušajo probleme rešiti, ampak dvomim, da bomo začeli drugače razmišljati. Sicer ne smem biti pesimist, vendar bodo ljudje najverjetneje kar začeli živeti s tem po liniji najmanjšega odpora. In takoj, ko bo malo bolje, bomo spet vsi pozabili na dobre sklepe. To je tako kot poplave septembra 2007, ko se je nekaj tednov govorilo samo o tem, vendar je bilo potem ob prvem izboljšanju stanja vse pozabljeno.

Sedaj pa še zadnje vprašanje: imaš za to leto kakšne velike načrte? Bi rada kaj posebnega dosegla, spremenila, na novo začela?

Sredina aprila je rezervirana za moj ‘uspeh’ ob izidu knjige (smeh). To se mi zdi, da se malo ljudi moje starosti lahko pohvali s tem. Druga stvar je študij – da naredim izpite za četrti letnik in začnem s pisanjem obeh diplom. Kakšni dobri posli v manekenskem svetu … Jaz si v bistvu zelo nerada zastavljam cilje, ker vse pride samo od sebe. Jaz živim za nekaj mesecev vnaprej, ker se mi zelo malokrat zgodi, da bi si marca zadala nek projekt za novembra, ker se vmes lahko zgodi še milijon različnih stvari.

Tjaša, hvala ti za intervju!

Anja Kovač, marec 2009