Skupino Electric Venom Agency (E.V.A.) sestavljajo pevka Eva Moškon, kitarista Luka Vehar in Andrej Pekarovič, klaviaturist Mitja Kavčič in basist Piero Malkoč. Pred nekaj meseci sem po srečnem spletu okoliščin dobil vabilo za promocijski koncert ob izidu njihove prve plošče. Res je, da sem fante poznal kot vrhunske glasbenike, ki delujejo v zelo različnih glasbenih stilih. In poznal tudi Evino Ljubim se. Pa vendar so me uspeli z nastopom presenetiti. Še najmanj z dejstvom, da so v živo zveneli odlično. Bolj z glasbenim stilom polnim ritma dinamike in zahtevnih pasaž. Skratka vrhunsko izvedena glasba, ki poslušalca vabi v ritem in gib. Kje ste, slovenski organizatorji klubskih večerov?

V: Vsak pol spodoben intervju se začne z zgodovinskim stavkom, kot je recimo: »In potem je rekel: ‘Naj bo luč!’« Kdo in kdaj je pa pri vas rekel: »Naj bo luč!«?

Eva: To je bilo pred kratkim, ko smo Luka, Andrej in jaz začeli sodelovati. Najprej smo želeli vztrajali v zasedbi, ki je posnela pesem Ljubim se in jo morda razširiti s tolkali. Skratka zelo »u izi«. Potem pa nam je vmes dogajalo…

Luka: … imeli smo celo avdicijo.

Eva: … res smo imeli avdicijo za tolkalce, vendar se nekako ni zgodilo. Potem smo začeli razmišljati, da bi vse skupaj naredili še malo bolj udarno in dobili bobnarja.

V: In potem ste se že kar »od prve« začeli pogovarjati z Gašperjem Peršlom?

Luka: Ne, z Žigo Brlekom.

Andrej: … vendar nas je zapustil, ker to ni bil njegov stil glasbe.



V: Ko smo pri stilu – vaš je za današnji čas oz. za to kar trenutno prevladuje na sceni precej neobičajen.

Luka: Se ti zdi, da je retro?

V: Ne, zanima me samo, kaj vas je pritegnilo.

Luka: … se ti stil zdi retro, progresiva …?

Andrej: … bila je ena kritika, ko so nas primerjali z bendi kot so Earth Wind and Fire. Ampak kakšne primerjave z discom pa ne bi prenesel. V obdobje funka ne posegamo namenoma. Smo vsi bolj oboževalci Jamiroquaia.

Luka: … itak komadi nastajajo individualno, mislim da smo enega naredili skupaj …

Eva: … ja, skupaj, ko mene ni bilo. (smeh)

Luka: … ja, ko Eve ni bilo! (smeh)

Eva: Na intenzivnih vajah.

Luka: Vsak, ki piše glasbo, jo dela tako, da vloži najboljše, potem pa pride ven itak skupek vse glasbe, ki jo poznaš in trenutnih idej. Super je pa potem, če imajo to radi še drugi – kot recimo člani benda. (smeh)

V: Primerjavo s 70. leti pa vidim tudi jaz; tik pred obdobjem panka so bila polna kiča. Če bi pogledal zadnja leta, je na sceni cel kup nekih instantov. Koliko prostora je še za dobro glasbo?

Andrej: V tem svetu biznisa zmeraj manj.

Eva: Če hočeš biti slišan, si hitro neslišen, ker nisi instant produkt. Sploh če vključiš nekaj živih inštrumentov in ne le sample. Naš bend se je že soočil z oviro, da ne moremo priti na komercialne radijske postaje, kjer prevladuje instant produkcija. Mogoče smo mi še generacija tistih, ki imamo v podzavesti še vpliv juge, socializma in flower power generacije in se nočemo povsem prepustiti kapitalizmu. To se odraža tudi v tem, da se ne sprašujemo, koliko bomo od naše muzike zaslužili. V intervjujih pogosto sprašujejo, kaj so formule za komercialno uspešno skladbo, saj tega verjetno ni težko narediti …

V: Naredili so računalniški program, ki ugotavlja, ali bo kakšen komad hit ali ne …

Luka: … to je, se mi zdi, v dokumentarcu “When the music dies”.

V: … naslov tega dokumentarca je pravi.

Luka: Bral sem tekst od Adorna, ki govori o tem kako narediti »šlager«. Podobno naj bi bilo kot pri hrani, ko moraš v eno majhno konzervo stlačiti čim več dobrot, ampak problem je ker tlačiš in potem dobiš samo en »zdriz«. Na koncu ti pač uspe ali pa ne.

V: Je sedaj čas za neko glasbeno uporništvo? Rekla si, da ne razmišljate toliko o finančni plati, ampak bi se radi izrazili.

Eva: Prisiljeni smo seveda razmišljati tudi o tem, kako bomo sploh lahko funkcionirali. Dejansko ni veliko priložnosti za nastope, mi pa radi igramo v živo. Če bi imeli denar in bi lahko sami financirali oder in vse ostalo, ne bi bilo problemov, saj bi najbrž samo prijavili, v katerem mestu bomo igrali in to bi bilo to. Tako pa smo vezani na dogodke, kjer strošek prevzamejo organizatorji in če jim nisi všečen, ne moreš nastopat.

V: Mogoče je ceneje, če pripeljejo punco, ki poje ob matrici.

Eva: Če ne ceneje, je pa gotovo bolj enostavno in instant, kar je številnim zdaj bližje.

V: Fante iz skupine poznam približno eno leto, zato poznam njihovo glasbeno širino …

Andrej: Saj glasba je ena sama – jaz jo delim samo na dobro in slabo. Luka in jaz sva študirala klasiko. Če ti je všeč in dobro delaš, se lahko najdeš v marsikaterem stilu. Veliko »klasikov« je zagrizenih, da samo to poslušajo in igrajo, mi pa nismo taki.

V: Potem se nekako ujemate s tremi tenorji. Njihov največji prispevek je bil, da so opero vrnili publiki.

Andrej: Ja, samo tam je bil v ozadju spet biznis. (smeh)

V: Pustimo posel! (smeh) Opera je šla ven iz »pingvinov« in malih elitističnih dvoran na stadione, kar se mi zdi pomembno za odnos poslušalcev do glasbe.

Andrej: Po mojem je publika dovzetna in sprejme marsikaj. Bolj so problem mediji. Če bi kak projekt dobil več medijske podpore, bi ga tudi publika sprejela. Če pa že v startu nimaš priložnosti in te nobeden ne vrti, potem nimaš možnosti. So pa dandanes vsi že tako zasičeni s podatki, da nihče več ne išče dobrega benda.

Eva: Obstajajo tudi bendi kot Executives, ki ne naredijo nič za lastno promocijo, igrajo odlične priredbe tujih skladb. A pri njih nekdo iz benda skrbi za finance in si lahko privoščijo, da igrajo izključno za zabavo oz. za dušo. Ljudje vedo za njih, ker so dobri. Koncerte si sami organizirajo, ker denar ni težava. Da se torej obstajati tudi izven medijev, vendar je problem v denarju.

V: Vaša glasba je bolj univerzalno obarvana, torej so možnosti tudi izven lokalnega trga. Je možno delovati tako, da bi si trg razširili?

Luka: Jah, lahko besedila prevedeš v bolj univerzalni jezik. Je pa to kar naporen izziv. Kaj praviš? (Evi)

Eva: Meni se to ne zdi utopična misel. Tudi to bi lahko bil izziv v bližnji prihodnosti, vendar moramo najprej malo zadihati na domačih odrih.

Mitja: Zunaj začneš precej »na nuli« – kar se denarja, prepoznavnosti in konkurence tiče.

Eva: Ja, ampak za naš »flow« je vseeno, ali igramo po slovenskih klubih, ali po malih klubih v Italiji, na Hrvaškem, Češkem …

Luka: Je pa tudi to res, da turneja po Sloveniji lahko vključuje recimo 12 koncertov. (smeh)

V: Klubske scene v Sloveniji ne vidim. To se pozna tudi pri nastopih slovenskih bendov. Največja razlika med njimi in tujimi je, da so zunaj morali leta igrati skoraj vsak dan po klubih preden so uspeli. S tem pa so kot bend dobili toliko kilometrine, da se na odru že zelo dobro čutijo. Sam namreč od koncerta pričakujem kaj drugega kot kopijo posnetkov na plošči …

Mitja: … če je vsaj tako, kot na plošči, je v redu … (smeh)

V: ni pa nobene dodane vrednosti koncerta …

Andrej: … samo to pogrešaš ti, množica pa bo s tem zadovoljna, ker jim ne bo všeč, če bo kaj drugače odigrano kot na plošči.

V: … to sem ugotovil tudi sam, ko sem na koncertu Dan D in simfonikov poslušal pritoževanje mladeničev, da je Ditka kot gostja čisto pokvarila en njihov komad. Ampak – je v Sloveniji mogoče vsak teden nekje igrati – tudi če zastonj?

Mitja: Zastonj ali pa za kakih 100 evrov lahko … no, morda dvakrat na mesec …

Eva: … ampak potem se znajdeš v prostorih, ki sploh ne dihajo z glasbo.

V: Ali obstaja lokal, za katerega se ve, da v njem igrajo bendi dvakrat na teden?

Eva: Žalostno je, da veliko klubov že leto dve ukinja sceno živega igranja. Najpogosteje se dogaja, da lastniki ne želijo stroškov, da bi pokrili vsaj nek minimum nastopa. V lokal pač ljudje pridejo samo na pijačo. Primer je Terasa v Kranju, kjer je nekoč vsak vikend igral vsaj po en glasbenik – minimalistično, vendar je bilo. Ne spomnim se, kdaj se je to nazadnje zgodilo.

V: Ampak to je povratna zanka; nastopi pred publiko dajo bendu več kot vaje.

Eva: Ja, vsekakor.

Luka: Pride čas v življenju, ko se sprašuješ zakaj vadiš, se razvijaš, kupuješ opremo, inštrumente, se izobražuješ, hodiš naokoli in niti ne zato, da bi hotel takoj dobiti kaj nazaj. In si se primoran primerjati z nekom, ki npr. polaga ploščice. Da naredi svoje delo stane. Ti pa si izobražen, vendar ne prideš skozi – to je slab občutek. Potem se začneš spraševati …

Mitja: V Škofji Loki organiziram koncerte. Pripelješ kakšen »alter« bend, za katerega ni zanimanja. Potem bolj prepoznaven bend, pa spet ni zanimanja. Mogoče se ljudem preprosto ne da… ne vem… (smeh) Morda je za mesto s 13.000 ljudmi en koncert na teden preveč?

Eva: Način življenja je sedaj drugačen; v 70. in 80. so ljudje več hodili na koncerte, sedaj pa imaš toliko drugih možnosti. Kakšen koncert si pogledaš kar na DVD-ju, kakšen večer preživiš drugače. Redki smo, ki se nam ljubi hoditi na koncerte. Pa tudi meni se je že zgodilo, da sem si zelo želela na koncert, pa sem bila preutrujena. Tempo življenja je prehud. Pa se veliko dogaja in ni treba vsakič 50 evrov, da nekam greš. Obstajajo tudi dogodki, ki so zastonj.

V: Če primerjam; zdi se mi, da ima Zagreb klubsko sceno veliko bolj razvito. Je sicer trikrat večji od Ljubljane … je problem samo število prebivalcev?

Eva: Problem je tudi v sami kulturi. Ministrstvo za kulturo sicer nameni veliko denarja za klasične dogodke. Klubi pa, vsaj tistih, ki jih poznam, nimajo nobene podpore. Ne vem ali je tako tudi Zagrebu. Denarja za urbano kulturo pri nas ni, zato mora vsak zbirati denar in iskati sponzorje …

Andrej: … recimo dvorana kot je Kino Šiška. Super, da vozijo v Slovenijo tuje bende, da pa slovenski bandi ne dobijo priložnosti, je dvorezen meč. Ni podpore v smislu organizacije večera recimo treh slovenskih izvajalcev, ki bi jim pokrili minimalne stroške in bi bili vsi veseli.

V: Če se vrnemo k sedemdesetim, ko so se kiču upirali tisti, ki o glasbi niso imeli pojma. Je zdaj čas, da se uprete vi, ki ste glasbeni mojstri?

Luka: Kiču? (smeh)

V: … recimo sceni …

Andrej: Upreti bi se morala publika. Po moje se bo začela dobra glasba vračati v vsakdanje življenje. Prišlo je že do kritične točke, ko bodo ljudje hoteli nekaj malo bolj…

Eva: Zdaj je tudi že »raja« je sposobna biti razočarana nad špilom. Te stvari nekaj pomenijo. Včasih, če so šli pod gasom ven na zabavo in je bilo vseeno kaj na odru ropota. Sedaj večkrat slišim, da pa špil ni bil dober.

Andrej: Tudi na Rtv-ju vrtijo samo NZB (narodnozabavna op.a.). Ni oddaje razen TLP, v kateri bi lahko igrali. Ni Videospotnic, ni ničesar, da bi podpiralo urbano kulturo.

Mitja: Upam, da se bo to z neuspehom na Evroviziji spremenilo. (smeh)

V: Naša generacija je imela torej srečo, da so bili na radiju ljudje, kot so Bulič pa Kožar in Hrušovar z raznimi pop delavnicami in podobnimi oddajami. Tako so prodrli recimo Avtomobili in podobni. Vsaj glavni slovenski medij, je bil odprt za novo glasbo …

Andrej: Pa če ti povem nasproten primer: v Pionirskem domu smo organizirali tekmovanje bendov. Odlični mladi bendi, ki so začeli delati. Medijska podpora je bila nična. Nihče ni prišel. Noben medij. Pa sta bila v žiriji tudi Hamo in Karoli in je bilo izpeljano na nivoju. Nikjer se ni sploh zaznalo, kdo je zmagal, kaj se je zgodilo. Medijev pač to ne zanima. To ni edini primer take stvari se dogajajo.

V: So pa danes večje možnosti za razne oblike samozaložb. Če bi gledali iz marketinškega ali poslovnega vidika – do sprememb pri sprejemanju glasbe prihaja, ko industrija ugotovi, da lahko iz nečesa novega potegne dobiček. Ni nobene romantike. To se je zgodilo praktično vsem, ki so na sceno prinesli nekaj novega. V zadnjih letih industrija še hitreje reagira. Zato sem vas prej spraševal o tujini. Torej kdo bo prevajal? (smeh)

Eva: Mislim, da moramo kot bend še malenkost dozoreti, dobiti malo našega bendovskega okusa. Potem se bodo stvari že odvile. Bi bilo zdaj naivno reči – septembra gremo. Iskati načine, da kakšna vrata poskušamo odpirati na silo …

V: … malo provociram, da preverim vaše ambicije.

Eva: Ambicije vsekakor imamo. Zavedamo se, da v tem trenutku ustvarjamo. Večini bendov se zgodi, da umrejo, ker se stvari ne zgodijo in jim zmanjka motivacije. Vemo, da je slovensko ozemlje premajhno zaradi pomanjkanja klubov… Ampak tega ne načrtujemo že po prvi plošči, saj smo jo komaj izdali. Po izdaji druge pa bomo imeli malo več volje in samozavesti.

V: Žive nastope snemate?

Mitja: Ne, smo jih imeli še premalo.

Eva: Sploh še nismo razmišljali o tem! (smeh)

V: Dobro zvenite v živo.

Andrej: Hvala. Saj upamo, da bo to močna točka benda.

Luka: In da bo to kdo poštekal. (smeh)

Mitja: To trenutno pomeni eno vajo pred nastopom, in da se nam pogosto zamenjata bobnar oziroma basist.

Andrej: Če bi imeli resno turnejo, da bi res zaživeli z glasbo … da damo za en mesec službo na stran in živimo samo za to. Problem je, da ne živimo samo od tega projekta. Si pa lahko predstavljamo, kako bi bend zvenel, če bi bili eno leto na turneji, živeli skupaj, delali skupaj! Potem res lahko spiješ viski in greš kar na oder. Karkoli se tam zgodi, je naredil ves bend.

V: In smo spet pri klubski sceni.

Andrej: To je tisti začarani krog, ki so ga prej omenjal. Težko prideš v Sloveniji ven iz tega. Ni špilov kjer bi lahko igrali, ni financ. Vlagati v to, da igraš, tudi ne gre – kot je rekel Luka – moraš nekomu plačati polaganje ploščic.

V: Eva, tvoja glasbena zgodovina ti ni najbolj ustrezala?

Eva: Ustrezala mi je iz drugih vidikov, ne pa za dušo. Sem pa spoznala kaj pomeni glasbena industrija v Sloveniji. Stik z medijskim svetom. Za vse te izkušnje sem hvaležna. V primerjavi z ostalo slovensko sceno, je Jan Plestenjak v mojih očeh eden boljših, ki se je z glasbo prilagodil publiki. Stvari res stojijo. Imela sem možnost to zgodbo nadaljevati, a sem iskren človek in sem vedela, da moja psiha ne bo zdržala šest let takega dela. Ker bi me duševno uničilo. Moraš se razdajati ljudem, jaz pa se ne morem, če tega ne čutim.

Andrej: … potem pa pride punca, ki bo pa to naredila. In tukaj se zalomi.

V: Zoran Predin je leta nazaj rekel, da je poskušal narediti kakšen komad v stilu Mandarine. Ampak da mu enostavno ne rata, ker za to, da napišeš Mandarino, moraš biti tak človek. Kakšna punca se pač najde, ki je tak človek.

Eva: Odvisno ali te to prekomerno prazni. Sama se toliko poznam. Nisem bila stara šestnajst let, da ne bi vedela kdo sem. Pri enaindvajsetih sem vedela da bi me na dolgi rok izčrpalo …

V: Šest let je kar precej dolgo obdobje.

Eva: Konec koncev ne tako dolgo, da se ne bi dalo preživeti. Samo od mene ne bi ostalo veliko.

Luka: Ali ne bi bilo lažje imeti delo in ob vikendih igrati na porokah, pa bi imel veliko denarja.

Andrej: Dajmo narediti poroka bend in potem zaslužek vlagamo v dobro glasbo … (smeh)

V: … ampak obstajal bi razkorak med tem, kar bi delali za denar in tistim za dušo …

Eva: Saj eni počnejo več stvari. Nekdo bo voditelj z dušo in zgolj za to, da bo na RTV ali na POP ne bo mogel sprejeti koncepta, ki mu ga vsiljujejo. Nekdo drug pa bo sprejel, ker mu je voditeljstvo samo po sebi izziv. Odvisno, kaj te sili v tako odločitev. Tistim, ki ne živijo svoje osebne vizije ali pa je nimajo, ne zamerim, še manj da bi o njih mislila slabo. Ravno zaradi moje izkušnje se še toliko bolj zavedam, kako je to zahtevno in naporno delo.

Luka: Podobna je lahko primerjava s kitaristi. Eni ljubijo hitrost igranja zaradi hitrosti same. Imaš pa kitariste, ki uporabljajo hitrost z glasbenim namenom. In tukaj se pozna razlika. Ko poslušaš tri, štiri komade, takoj vidiš razliko. Na koncertu teh drugih boš užival maksimalno, pri tistih, ki ljubijo hitrost zaradi hitrosti, pa boš po nekaj komadih rekel: videl sem vse, gremo domov!

V: Tisti, ki ljubijo hitrost zaradi hitrosti me bolj spominjajo na atlete.

Luka: Ja, to je šport. Najhitrejšega kitarista celo beleži Guinnessova knjiga rekordov. (smeh)

Hvala za pogovor!

Vili Grdadolnik, avgust 2010