Na Velikonočni ponedeljek, smo se v Hotelu Plesnik v Logarski dolini, družili s Perom in Darjo Lovšin, glasbenikom in družboslovko, rockerjem in dietetičarko, ljubiteljema kombinacije dobre hrane in glasbe, očkom in mamico, dedkom in babico… Z njima se je pogovarjal Franci Podbrežnik.

Darja in Peter

Dober večer. Ste v redu, Darja? Imamo kombinacijo, ki je zelo zanimiva. On roker, ona izvedenka za zdravo prehrano. Paradoks, kje bo roker zdravo jedel?

Darja: Super, hvala. Kako gresta rokenrol in zdravje skupaj? Poglej Micka Jaggerja. Gre, izvrstno. [smeh]

Darja, vi ste ena zares gonilna sila na področju osveščanja, diabetesa. Revija o diabetesu Vita je tako rekoč vaš otrok?

Darja: Ja, petnajst let že ima letos, najstnik. Mi dela probleme, ker je recesija [smeh].

Ampak to ni edini otrok. Imamo tudi knjigo. Vsebina takšna kot se spodobi. Zanimivo, na Veliko soboto, ko je »žegen«, mi govorimo o zdravi prehrani. Zanimivo in pametno?

Darja: Ja, še posebej po takšni večerji kot smo jo imeli. Hrana je odlična in čestitke kuharju tega hotela. Sicer pa mislim, da vsi vemo, da delamo včasih prekrške in kdaj jih delamo in to je bistveno. Nerodno je tisto, ko ljudje ne vedo, kaj in kdaj narobe počnejo, in potem pride do bolezni.

Tudi vi kdaj grešite?

Darja: Tu, zdaj, trebuh noter držim. [smeh] Ja, rada kuham in rada jem. Najin zakon je že skoraj institucija v rokenrolu, 30 let bo že kmalu. Mislim, da je to nekaj od tega kuhanja tudi prišlo. Sigurno niso vedno bila idealna zakonska razmerja, včasih so bila celo usodna.

Ko ste rekli 30 let in dobra kuhinja, se je Perotu kar brada stresla. Se pravi, da je nekaj na tem. [smeh] Pero Lovšin, legenda rocka v Sloveniji. Pankrti ste zaorali ledino v Sloveniji in Pankrti ste, ko sem jaz šel v prvi razred, najbolj žgali in dobili tudi ogromno nagrad. Ena najbolj zanimivih »Sedem sekretarjev skoj« … pravzaprav ste bili oportunisti?

Pero: Bili smo nekaj na –isti. Mi smo se malo hecali. [smeh] Anarhisti, mogoče celo pozitivisti, če gledaš nazaj. Trije smo bili iz zdajšnjega FDV-ja. Poslušali smo, kako je svet sestavljen, kako so proletarci zadovoljni… Vsi smo bili proletarci. Nismo bili nezadovoljni, želeli pa smo več pustolovščin. To je bila osnova. Lažje obsojamo to družbo ter hvalimo prejšnjo, socializem, ki je bil – sicer objektivno – dober. Študentom se nam je družba zdela malo preveč siva, malo je bilo vse preveč uravnoteženo. Mlad človek in rokenrol ne prenašata uravnoteženosti. [smeh]

Mladenič, ki je dobil ime sredi petdesetih let, uravnoteženost se mu je dogajala, je plaval, dosegal dobre rezultate, tudi v nogometu in celo 8 let alpskega smučanja ima za seboj. Na okrajnem tekmovanju ste bili celo drugi med mlajšimi dečki! Jaz sem bil v prejšnjem življenju Skandinavec ali sedežnica. Rad imam zimo, tako da mi je ta tema zelo blizu [smeh] … Rezultat življenja ste postavili na ledeniku, ko ste kot novinar, za Kenom Reedom, zaostal za štiri sekunde. Če se spomnite, to je bil kanadski smukač, ki je imel luknjo v smučah že takrat. Je tako?

Pero: To pa so informacije. [smeh] Ja, Val Senales, nekje petnajst let nazaj smo bili tja povabljeni na humanitarno tekmo. Brat Franza Klammerja se je tako poškodoval, da je končal na vozičku. Smučanje je šport, ki zahteva tudi žrtve in hude poškodbe ter nesreče. Prijatelj mojega strica, Jožeta Dekleve Pepija, nestor slovenskega športnega novinarstva še danes in dolgoletni urednik Dela, je bil povabljen na dirko v Van Senales, kjer se je sredi poletja zbrala smetana evropskega alpskega smučanja. Franz Klammer je tudi tekmoval, je bil le nekje 2 sekundi pred mano. Tekmovanje je bilo organizirano v podporo tistim, ki so ostali nebogljeni. To se zdaj spet razvija, takrat je bilo pa zelo močno prisotno. Bil sem povabljen kot gost in tisti, ki smo bili bolj neznani, smo dobili boljše številke. [smeh] Res sem izkoristil progo, imel sem številko 2, bila je super postavljena za veleslalom. 4 sekunde zaostati za Kenom Reedom, je res bil uspeh. Res da sem treniral in še zdaj rad smučam. Vsaj 20 – 30 smučarskih dni si želim na leto priboriti, letos mi jih sicer še 10 manjka, ker sem moral na pobudo Darje iti v Indijo preučevati zdravo prehrano. [smeh]

Grem naprej po zgodovini … Gimnazija Moste, takrat sta se začela dogajati glasba in šport, nato je prišlo leto osemdeset, pa Lake Placid in Bojan Križaj. Takrat sta se Pero in Darja vzela, fant je v vojski dobil za nagrado teden dni dopusta, se poročil z Darjo in posnel pet pesmi.

Pero: Ja, Pankrti smo takrat imeli dvojni singel Gospodar.

Darja: Dal mi je Gospodarja za poročno darilo, da sem vedela pri čem sem.

Zelo zanimivo, fant pride iz vojske z enim namenom, stori pa dve stvari.

Darja: Ja, zelo racionalen človek, včasih me to malo jezi, ampak na dolgi rok je v redu. Poročila sva se, a čisto mimogrede. Zato je on lahko sploh iz vojske prišel, jaz sem bila pa že lepo okrogla z našo Nejko. Potem je dobil nagradni dopust, da se je prišel poročit, vmes pa posnel še cd. Zelo lepa poroka, a fotografa ni dobrega najel. Slike so že tako potemnele, da se komaj vidi, kakšna sva bila.

Pero: V glavnem sva si ves čas podobna in slike so vedno sive. [smeh]

Darja, je bila tudi vaša mladost prepletena s športom ali čim podobnim kot pri Perotu?

Darja: Ne, bila sem skriti talent, kar se je kasneje pokazalo. Midva nisva imela denarja. Da sva lahko igrala tenis, sva morala plezati čez ograjo. To so bile takrat drage stvari.

S čim vas je prepričal?

Darja: Pa saj ne vem. [smeh] Bila sva kolega na FDV-ju, Peter je študiral novinarstvo, jaz politologijo in takrat sva se nekako našla. Sorodni duši. Naredila sva nekaj projektov skupaj, nekaj sva tudi študirala – no, tu mislim, da se je malo name obesil [smeh].

Pero: Zapiskov nisem imel, priznam [smeh]. No, vsak pameten študent si najde eno študentko, da mu pomaga do diplome [smeh].

Se spomnite, katera je bila prva pesem, ki vam jo je položil na dušo?

Darja: Bruhajmo vsi, bruhaj tudi ti … [smeh]

Pero, je bila v tistem času, poleg te še kakšna skladba, ki bi lahko sedaj zazvenela.

Pero: V bistvu je tako, da sem delal par komadov za Pankrte, a potem je Dule Žiberna, eden najbolj vrhunskih kitaristov tistega časa, ki smo ga »izpulili« Buldožerjem, delal to za nas. Solo kitaristi so posebej specifične osebnosti – naredijo komad, ki je v osnovi preprosto zastavljen: tako, da ga ne znaš več zaigrati. [smeh] (op.av. Pero zaigra skladbo »Metka se ne more več žogat« in vmes komentira …) Dule je tako zamešal, da tega sploh ne znam več ponoviti. [smeh] No, mislim, da sem zdaj po 32. letih res zadel original.

Žena bi lahko bila back-vokalistka.

Darja: Jaz lahko še zmeraj le v kopalnici pojem, me ne spusti naprej.

Pero: Ko je imela Kreslinova žena Eva lani 40. let, smo se dobili Vlado Kreslin, Zoran Predin, jaz, Eva Kreslin in prijatelji slikarji, pa je eden od njih rekel, kako lep glas ima Darja.

Darja: Ne, rekel je: »Najlepše je zapela.«

Bomo lahko slišali?

Darja: Ne, ne …

Kako ste pa zajadrali v zdravo prehranjevanje? Naključje?

Darja: Zanimivo vprašanje. Najprej sem delala revijo za fizikalno medicino in rehabilitacijo, nato za onkološke bolnike, kjer sem tudi malo bolje spoznala program CINDI, v katerem je lepo zapisano, kako si ljudje večino sodobnih bolezni – rak, diabetis – pri-sedimo, pri-jemo in pri-sekiramo sami. Nato sem še malo delala to revijo, po enem letu pa sem šla v Dito. Tu me je nekaj gnalo, da stvari, ki so tako evidentne, lahke in preproste, položim ljudem na srce: Ne biti bolani, če to ni potrebno! Dejstvo je, da se lahko te bolezni do 40 % (v vsaki naciji) preprečujejo. Tega zdravniki premalo naredijo, jaz pa sem družboslovka, imam širši vpogled, in če delaš tako dolgo na teh področjih, ti hitro postane jasno, kaj je še potrebno narediti.

Glede na to, da je društvo Planet Zemlja pobudnik in organizator teh večerov, vedno napeljem pogovore tudi v to smer – za boljše življenje, za lepšo sinergijo med nami, verjetno posledično tudi zdrava prehrana.

Darja: Absolutno! Jaz zmeraj pravim – zdrava prehrana in gibanje, to se sploh ne sme deliti. Res ne. Napisala sem kuharico, ki je vodnik zdrave prehrane ob diabetesu, ampak to je vedno treba skupaj vzeti. Zdravega življenjskega stila ne moremo gojiti samo pri mizi. Vedeti moramo, da je treba od mize vstati in si privoščiti sprehod po naravi ali kaj drugega. Že večkrat sem zapisala, da je najboljša pica tista s sprehodom.

Pero, na odru je ogromno gibanja, pa so bili Pankrti, pa Sokoli, izšla je rokenrol zgodba novinarja, športnika, ki ni zgrešil nobene nogometne tekme Olimpije. Res?

Pero: Drži, drži.

Pa na Kodeljevem, košarka?

Pero: Tudi nogomet. Trenutno sem podpredsednik Slovana, ki je izgubil z Ljubljano 8:0. [smeh] V slovenskem športu v času sprememb in času recesije, se – tudi po svoje razumljivo – dogajajo težke, prelomne stvari. Ene institucije se pozabljajo, obenem mislim, da se bomo morali na nekatere reči vračati. Zato, ker smo majhna nacija. Tako kot Darja pravi, da se vsak zase giba čim več, ter da tudi kot narod spodbujamo šport v vseh kategorijah, tako pri mladih kot tudi pri drugih generacijah. Na področju športa bo po mojem spet moral prevladati amaterizem, ker profesionalni šport v marsičem daje lažno sliko. Če ti gledaš tekme, še nisi športnik in to je osnova. Treba je podpirati predvsem šport mladih ter to vgraditi v sam sistem – najbrž še kaj drugega, ampak predvsem šport, za zdravje nacije. Skratka, če vemo, da je Slovan dal štiri reprezentante, ki bodo letos igrali v Južni Afriki, pa šest, ki so igrali v prejšnji ekipi iz prvega moštva, trenutno pa sredi Kodeljevega – ki je zame eden lepših delov Ljubljane – stvar propada, ker so tja prišli ljudje, ki so pokradli vse, tako kot so pokradli tudi pol Slovenije! To je davek novega sistema, ki smo mu bolj zaupali kot bi mu smeli. A moramo se soočati z njim, in to vedno bolj.

Pojavlja se vprašanje, koliko je med rokerji dejansko športnikov. Konec koncev je za kondicijo na odru potrebno imeti določene predispozicije – mehanične in psihomotorične sposobnosti. No, naj na tem mestu povem zgodbo, ki se je lani pripetila. Na koncertu Pero Lovšin skoči z odra na zvočnik, ki je bil meter in pol pod odrom, nato pa še nižje – sicer neprostovoljno [smeh]. Tu nas je že malo skrbelo, a nič, Pero je pel naprej. Vsi poslušalci v Kranjski gori, 5.000, pa jeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee. Je pasalo k pesmi?

(op.av. Pero zapoje: »Poglej zvezde, poglej me v oči … Nate čist nor«)

Pero, je bila še kakšna takšna prigoda – vsi se namreč naslajamo, ko se zvezdniku kaj »zanimivega« zgodi… Je torej še kakšno takšno naključje, kak neznani leteči oboževalec čez oder? [smeh]
Pero: No, so tudi zgodbe, ki jih ne smemo nikoli povedati, ampak to je v rokenrolu vedno prisotno. Mora biti. Čeprav iz tega tudi delamo »famo« [smeh]. Ko je bil prvi Rock Otočec – po tistih v osemdesetih – smo na njem igrali. Bili smo zadnji na vrsti in ko smo prišli na oder, se je ulilo. Ura je bila pol enih, pa začne grmeti, deževati… bilo je življenjsko nevarno igrati na tem odru. Ampak mi smo šli gor in smo zaigrali ta komad … (op.av. Pero zaigra »Moja mama je strela, moj foter je grom«)

Če rokerju sladkor pade, je težava lahko tudi v elektroniki, v njegovi napetosti, ki jo rabi za svoje ojačevalnike. Sladkor pa lahko vzdržuje tudi s pannacotto, a ne Darja?

Darja: Ja, recept sem poslala v ta hotel, bili so izredno naklonjeni in so pripravili pannacotto po mojem receptu. Ker je res dobro, vam lahko povem recept. Da se jo pripraviti na zdrav način. Ponavadi se jo sicer dela iz sladke smetane in želatine ter dodatkom sladkorja. No, ko sem jaz to poizkusila, sem razmislila, kako bi se to dalo narediti za diabetike – sladka smetana pač ni dobra, ima veliko nasičenih maščob – pa sem si rekla, dajmo poskusiti. No, takrat sem delala prvi kuharski vodnik. Zdaj je v prodaji že drugi, saj je bil prvi razprodan.

Vzela sem polovično količino smetane, 2,5dcl, in potem 2,5dcl mleka, v katerem se vse to zavre, razpusti želatino, vzameš je en listič za kozarček pannacotte. Ko se vse to shladi, se doda še en lonček jogurta – to je tista osvežilna nota, ki jo vsebuje pannacotta – dodate še sadni sladkor in kanec natrena.

Ko smo že pri sladkorju – je res, da rjavi sladkor samo barvajo, torej nas »farbajo« in ni zares rjav sladkor tisto, kar dobimo v vrečkicah? Povejte po pravici.

Darja: Pri zdravi prehrani nas veliko »farbajo«, ampak, poglejte – tudi diabetiki lahko jedo navaden sladkor, če ga recimo pojedo eno žličko na dan, v drugi hrani. V bistvu je tako, da je treba samo vsega manj. A ker se ljudje tega ne morejo držati, se gre na sestavine.

Povem vam lahko zanimiv primer predsednika celjskega društva diabetikov, starejšega gospoda, ki je bil diabetik in je prešel iz diete na tablete in nato na inzulin. To običajno pomeni, da se zdraviš do konca življenja z inzulinom. A on se je zaljubil, začel obiskovati fitnes 3x na teden, nato je začel izgubljati težo, in je prišel iz inzulina najprej nazaj na tablete in nato spet na dieto. Hočem povedati, da se da vse narediti že s tem, da se zniža dnevno zaužite kalorije. Seveda pa je to potrebno narediti v glavi.

Darja, nekoč ste rekli: »Peter Lovšin je zelo zdrav človek!« Še zmeraj?

Darja: Jaz upam.

Pero, je že potrebno paziti na sladkor?

Pero: Ja, je treba. Lahko si sicer »freh« in blefiraš, a če bi pojedel toliko kot bi rad pojedel, potem ne bi mogel več sedeti z Darjo tukaj. Apetit je veliko večji od tega kar pojem. Enako je pri pitju [smeh]. Mislim, da je v teh letih potrebno najti uravnoteženost med tem, kaj lahko vase spraviš in kaj je bolje, da ne. Vsega se tudi ne da le s športom.

Jaz sem zdaj že pol leta kar naprej v studiu, tudi po deset ur, drugače pa igram 2x na teden nogomet z ekipo, kjer so tudi bivši profesionalni nogometaši. Moraš pač biti v kondiciji, da sploh lahko z njimi igraš, a tega trenutno ne morem. Velikokrat se zgodi, da prideš pozno domov in greš v hladilnik, to je najhuje. Včasih ti uspe, včasih pač ne – je pa to nenehen boj. Kolikokrat jaz Darji to rečem, in ona potem rešuje zadeve in dela kosila, ki so okusna, zdrava in nasitna!

Darja: Naj jaz povem. [smeh] Hec je v tem, da ne smeš dneva začeti z maščobami. Če boš zjutraj za zajtrk jedel salame in sir, ti bodo naredile apetit za ves dan – to je dokazano. Zjutraj se splača pri zajtrku vzeti zelenjavo, kak liptovski namaz in potem si pripravljen, da boš ves dan jedel zdrave stvari. Že zjutraj se lahko torej »zafrkneš«.

Darja, kaj pa kombinacija: dobrega zajtrka in ene v redu glasbe? Bi šlo?

Darja: Ja, ja … super je tole. [smeh]
(op.av. Pero zaigra »Greva punca v južne kraje«)

Pero: Zdaj pa še eno za kuharja, ki je po mojem mnenju zaljubljen – brez ljubezni pa tako ali tako ni nič pravo – tako v kuhinji kot v življenju, skratka povsod.
(op.av. Pero zapoje »Sam en mejhen poljub mi dej«)

Pero, Darja … vidva že po poklicu ogromno dobrega naredita za lepši svet – pa tudi na sploh, sem prepričan, sta zelo aktivna. Zdrava prehrana, smeh, gibanje, glasba, … juhej. [smeh]

Pero: Mi smo imeli himno, ko smo hodili smučat, ki sem se je spomnil – Kaj smo mi? Zagreteži, zagreteži … Pa smo se še malo ogreli. [smeh]

Otroke torej tudi, zanimirata z rahlimi manevri levo desno, ali s pesmijo ali morda s knjigo »Mačke malega mesta« … Je bilo to posebej za vnuke, ali inspiracija vnukov?

Darja: To sem bila tako vesela, ko smo dobili malo Ino (op.av. prva vnukinja zakoncev lovšin). Zdaj bo štiri leta in pol. In ko smo jo dobili, sem jaz napisala tole slikanico »Mačke malega mesta«. V njej nastopajo taki »cestni mački«, ne tiste studijske mačke. Vsak maček ima svojo zgodbo.

Draga Darja in Pero, zdaj smo v ciljnem izteku. Petru, kot športnemu novinarju, je to blizu. Verjamem, da se bomo še fino imeli in kako vžgali. Recimo, za konec, vajin pogled za prijazen svet – vsak s svojega vidika.

Darja: Daj ti prvi povej, da bom jaz imela zadnjo besedo. [smeh]

Pero: Tukaj se vidi, da je še vedno bolj pametna kot jaz – da bo imela čas za premislit [smeh]. Jaz pa moram kar »vsekat« … Več rokenrola in športa, manj – ne bom rekel politike, a morali bi se zavedati, da je politika samo v naši službi. Tega se premalo zavedamo, morali bi jih bolj priganjati.

Preden sem prišel sem na zofo, sem govoril z lastnico tega hotela, Hotela Plesnik – ob tej priložnosti se ji tudi zahvaljujem za res lep sprejem tukaj. Mislim, da je to hotel na enem najlepših koncev, ne le Slovenije, temveč sveta, ki je temu primerno tudi voden, prijazen, lep … Pogovarjala sva se o potovanjih in tudi o tem, kako oni radi hodijo v Južno Afriko – letos je to tema, ker je nogomet tam. A to je dežela še večjih nasprotij kot Slovenija, kakršen je tudi sistem celega sveta – bogastvo zahoda, revščina juga. Pri nas je pa bilo: na eni strani revščina zahodnega Balkana, zgodovina družbene situacije, komunizma, ki se bo mogoče izkazalo, da bi bila tako izgubljena. Od socializma se moramo naučiti več. Kapitalizem je bil sicer pozitiven, hoteli smo demokracijo, sedaj jo imamo, a vidi se, da so dostikrat največji lopovi ravno v parlamentu. To se je točno zdaj videlo, da so ministri največji lopovi! To je katastrofa za državo! Tudi prevelike razlike so ravno tako katastrofa, preveč je ekstremno revnih! Globalne reči ostajajo nerazrešene. Lahko govorimo, da potrebujemo lepšo družbo … Mogoče bi moral vsak na svojem nivoju poskusiti zaostriti odgovornost. Ampak to je tudi težko, če se boš ves čas boril, boš izgubil lepe občutke. A vseeno je dobro na to opozarjati!

Tudi recimo društvo Planet Zemlja na vse to opozarja. Odnos se začenja pri živih bitjih – od dreves naprej, konča se pri ljudeh! Mislim, da moraš tudi takrat, ko se imaš dobro, opozarjati. Potrebno je kakšno stvar povedati glasno! Kakšne stvari bo treba zaostriti, po drugi strani pa priznam, da je moja nova plošča narejena tako, da poskušaš uživati v svoji zgodovini in bivanju – osnova je to, da vsak poskuša uživati. A tiste, ki trpijo, je treba podpreti.

Darja: Veš, jaz se pa s tabo sploh ne strinjam! Zakaj bi mi vsak do sebe odgovornost zaostrili? Saj mi nismo plačani zato, da smo odgovorni, plačani so oni v parlamentu. Oni so v službi naroda. Mi moramo zaostriti njihovo odgovornost!

Pero: Še zmeraj mislim, da je treba spodbujati tudi radikalne misli.

Glasbeniki imamo veliko priložnost pri tem.

Darja: Jaz imam tudi svoj recept. Ne smemo se pustiti prestrašiti – to nas lahko reši in naše otroke. Ko nas bo kdo hotel prestrašiti, se moramo vprašati kaj je za tem. To je pomembno!

Franci Podbrežnik, Foto: Arhiv Društva Planet Zemlja, April 2010

Komentirajte!

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.