Matej Praprotnik – novinar in nedvomno eden izmed bolj prepoznavnih glasov najbolj poslušanega radia v Sloveniji. V pogovoru se dotakneva marsikatere teme, a kljub temu, prepričana sem, ostaja ogromno stvari, ki Mateja zanimajo, pa jih sploh ne omeniva. Radijec z veliko energije in zelo širokim spektrom zanimanja.

Pa začniva z vprašanjem, ki si ga ti postavljal svojim poslušalcem pred kratkim, in se mi je zdelo zelo posrečeno – povejva, kaj sporoča majica, ki jo imaš ta trenutek oblečeno?

Sporočilo je narisano: kolo.

Si Korošec ali Ljubljančan?

Korošec s stalnim prebivališčem v Ljubljani. Oboje.

Foto: Stane Sršen
Foto: Stane Sršen
Svojo radijsko pot si pričel na Koroškem radiu. Mati prav tako radijka, oče tudi novinar, sicer pri tiskanih medijih. Lahko bi rekla, da ti je bilo novinarstvo namenjeno od rojstva. Kaj te je privlačilo pri radiu, da si se odločil za ta poklic? Televizija te ne zanima? Pa tisk?

Radio je splet naključij, čeprav se zdi, da sem bil vanj vržen. Na srečo sem lahko dovolj eksperimentiral in ugotovil, da je mikrofon v mojih rokah učinkovito orodje. Rodil se je hobi, prerasel v ljubezen in potem še v redno službo. Bolj kot kdajkoli prej pa me zdaj zanimajo tudi družabna občila, če tako v slovenščino prevajamo termin social media. Kako se širi radijska vsebina, je jasno, ne pa nujno tudi, kako in zakaj se širijo vsebine v družabnih omrežjih. Televizija? Zanima me kombinacija vseh medijev, še posebej vprašanje, kako z relevantno vsebino pritegniti poslušalce, bralce in gledalce hkrati. RTV bi to morala znati, pa še ni čisto tako. Delamo v ločenih silosih.

Imaš kakšne vzornike – v Sloveniji, morebiti širše?

Nimam. Institucionalno pa je zdaj moj vzornik morda KQED, javna RTV v San Franciscu, kjer sem pol leta delal. Ali pa NPR, eden najbolj verodostojnih virov novic v Združenih državah. Zgovorno je že to: Američani se v ženitvenih oglasih pogosto opišejo, češ, star 32 let, prijetnega videza, poslušam NPR. Če priredim za naše razmere: če vaš partner posluša Radio Slovenija, je zakon najbrž dober.

Včasih mi ob poslušanju kakšnega komercialnega radia ni popolnoma jasno, kaj določeni ljudje delajo za mikrofonom – nemalokrat lahko slišiš, kako se dva voditelja med sabo pogovarjata, naj rečem, imata »interne fore«, se smejita – kot da bi pozabila na svoje poslušalce. Pri javnih radiih imam vedno občutek, da se zavedate poslušalca, da se trudite zanj. Zakaj takšna razlika?

Ugibam: mogoče imamo to srečo, da dveh voditeljev v studio preprosto ne moremo plačati. Potem se je voditelj prisiljen pogovarjati s samim sabo, kar je pogosto najbolj kreativni radijski moment. Da se na Radiu Slovenija postaviš pred mikrofon, traja. Traja pa dovolj dolgo, da vzgojiš spoštovanje do jezika in poslušalcev, ki jih ne podcenjujemo, kvečjemu precenjujemo. Karkoli bom rekel, najbrž nekdo ve to bolje. Tudi to imam v mislih, ko sem pred mikrofonom. Spoštujem poslušalca in pika.

Tudi sam si v enem intervjuju dejal, da ni vsakdo primeren za mikrofon. Samokritičnost je večkrat problem, po drugi strani pa imam pri opazovanju svojih vrstnikov kdaj tudi občutek, da so nekateri preveč samokritični. Pa nekako vendarle bolj uspeva tistim z manj samokritike. Me občutek vara?

Najboljša je kombinacija poguma in samokritike. Načeloma me ne motijo poskusi, ki zvenijo obupno, a eksperiment je vredno prekiniti, če rezultatov ni. V radijskem smislu je Val 202 še vedno vodilna tržna znamka, zato je logično, da se na tem radiu izogibamo praznemu duhovičenju. Komercialnim prisluhnem redko, preredko, zato težko komentiram. Vem pa, da nismo edini z dobrimi voditelji. Mogoče jih imamo le največ.

Si tudi eden izmed pobudnikov uporabe podcastov na RTV. Iz te teme si tudi diplomiral. Lahko poveš kaj več o tej tehnologiji in zakaj je pomembna za radio?

Ah. Mislim, da je odločitev o uspehu podcastov še nekako v zraku, čeprav so skoraj pozabljeni. Meni se na primer zdi, da se obdobje podcastinga sploh še ni začelo. Čakam na večji trg pametnih telefonov in wi-fi radiev, pa zavedanja radia in ljudi, da radio ni izmuzljiv. Včerajšnjo Frekvenco X, v kateri je nastopil znameniti britanski fizik John Ellis, vam dostavimo tudi na telefon. Brezplačno. Oddajo 2. jutranja kronika lahko slišite tik preden vstopite na letalo v Riu de Janeiru. Meni je to kul.

Večkrat slišim, kako preko radia spodbujaš ljudi k uporabi koles, do tistih, ki preveč uporabljajo avto, pa si kar malo negativno nastrojen. Predvidevam, da se v službo voziš s kolesom?

Trenutno z vlakom. Ko najdem mestno kolo, ki mi bo pisano na kožo, bom spet zamenjal. Sicer pa skoraj polurno kolesarjenje vzdolž Dunajske ni niti zdravo niti varno.

Ljubljanske ceste so res malo neprijazne do kolesarjev, popularne pa so tudi kraje koles in podobno, zaradi česar se marsikdo kdaj tudi ne odloči za prevoz na ta način. Ali pa je to le izgovor?

Bolj problematične so kolesarske poti, ki potekajo ob največjih prometnih vpadnicah. Mesto pa tudi še danes nima dokumenta, na katerem bi pisalo prometna politika. V Sloveniji smo še vedno navdušeni nad avtomobili in bojim se, da bo to navdušenje trajalo še nekaj časa.

Ko sem potovala po Švici in Nizozemski denimo, sem opazila, da ogromno ljudi za vožnjo po mestih uporablja kolo. Je pa res, da imajo veliko bolj urejeno infrastrukturo za kolesarje. Pa je pri tem po tvojem mnenju pomembna tudi miselnost ljudi? Smo se Slovenci pripravljeni odpovedati »udobju« za dobro okolja?

Kolo je najbolj udobna rešitev v mestu. Prepričan sem, da bo kolesarstvo nekoč vendarle doletelo tudi Ljubljano. Drugače ne more biti.

Če imam pravo informacijo, si ob nesreči tankerja Prestige čistil Galicijsko obalo. Delaš takšne stvari v okviru svojega poklica ali so za tem popolnoma altruistični vzgibi?

Ekologija me zanima, zato sem kolesar, ki ločuje odpadke, tudi nafto od morja, če je treba. Po naključju sem bil v ZDA približno toliko časa, kolikor je trajala ekološka katastrofa v Mehiškem zalivu. Zanimanje je torej osebno in profesionalno.

Ko sva že pri okolju … lahko posamezniki sploh naredimo kaj bistvenega za podnebje? Ob tem da svetovne velesile ne kažejo prevelikega interesa za trud – denimo v gospodarstvu, pri sprejemanju zakonov …

Seveda. Če znamo ločevati odpadke, najbrž tudi lažje volimo?

Govoriš portugalsko. Zakaj ravno ta jezik?

Zakaj pa ne.

Učiš se tudi Kitajsko, če se ne motim. Kako to? Gre za težak jezik, kako kaže pri tebi?

Kje pa! Mandarinščina ni težka, če se ne lotiš pismenk. Kljub vsemu pa se ne bi hvalil z svojim znanjem, kvečjemu s tečajem mandarinščine za začetnike, ki smo ga naredili na Valu 202 in je še vedno na voljo v obliki podcastov.

Letos si dobil tudi štipendijo za program, ki poteka na Stanfordu. Za kaj točno gre?

Štipendijo podeljuje republiški sklad za štipendije, novinarjem, ki pokrivajo inovacije v najširšem pomenu besede. Stanford je seveda odlično okolje za razpravo o vlogi inovacij v družbi in razmisleku o vrednosti, ki ga napredek prinaša. Moja definicija inovacije? Gre za nepovratno spremembo, ki hočeš nočeš vpliva na življenje vseh, inovacijsko novinarstvo pa o takšnih spremembah začenja javno razpravo o vrednostih le-teh. Z drugimi besedami: nove tehnologije nam spreminjajo življenja in dobro jih je razumeti in oceniti, ali gre vedno za spremembe na bolje? Šest mesecev sem spoznaval inovacijski ekosistem Silicijeve doline, kamor ne nazadnje sodijo tudi mediji. Potem je naslednje vprašanje najbrž: ali lahko Silicijevo dolino ponovimo tudi pri nas?

Potemtakem gotovo verjameš, da se ljudje učimo vse življenje. Pa je izobraževanje tudi sicer nujno pri tvoji zaposlitvi?

Ja. In tu ne mislim jezikov. V novinarstvu raste potreba po vse boljšem poznavanju računalništva. To še posebej velja za vse bodoče novinarje ali tiste, ki želijo ostati v poslu še deset let.

Ravno potekajo burne debate med glasbeniki in pisci novega zakona o medijih – kaj meniš, bi res moralo biti več slovenske glasbe na radiih? Kakšen odstotek je po tvojem mnenju primeren in zakaj te kvote sploh potrebujemo? Je morda bistvo problematike kje drugje in ne v procentih?

Tu se strinjam s stališči, ki jih zagovarja Val 202. Kakor berem v odzivih na Twitterju, Val 202 že danes zelo dobro skrbi za slovensko glasbeno produkcijo, ne le s kvotami, tudi s produkcijo slovenskih glasbenih dogodkov. Na Izštekane, sodelovanje s Simfoniki, koncerte v Kinu Šiška, oddaje Generator, Na piedestal, itd., na vse to sem kot član ekipe Vala 202 ponosen, čeprav z glasbo ne delam. Skrbimo za slovensko produkcijo, zato nas vključite v debato takrat, ko bo res treba. Nekateri zagovorniki kvot imajo prej finančne kot kulturne kalkulacije.

Pa ti in glasba – samo poslušalec ali tudi izvajalec?

Tudi jaz bi lahko pisal besedila.

Matej zasebno … znano mi je, da rad potuješ. Naslednja destinacija, ki jo imaš v mislih?

Res ne vem, preprosto sledim namigom iz okolja. Recimo, da je bil zadnji tak namig Rodinov Mislec v Parizu. Čez pol leta sem pristal na Stanfordu, kjer je druga največja zbirka njegovih kipov.

Foto: Stane Sršen
Foto: Stane Sršen

Pa sicer, kaj počneš, kadar nisi na radiu, pa si doma?

Ko sem doma, ga poslušam ali berem.

V tvojih prispevkih lahko večkrat opazimo tudi družbeno kritičnost. Rojstno Koroško in nekatere druge dele Slovenije ta trenutek pretresajo hude socialne stiske ljudi. Vse zaradi pohlepa nekaterih. Lahko o solidarnosti v modernih časih sploh še govoriva?

Slovenska solidarnost je čudna. Hitro in hipno sočustvujemo z ljudmi, ki so jih čez noč odpustili, ne pa, ko delajo v slabih razmerah, za bedno plačilo. Strinjam se s tistimi, ki razmišljajo o novi družbeni pogodbi, z vrednotnim sistemom se pri nas pač ne moremo pohvaliti. Predvsem smo še vedno precej nestrpna družba in to me moti.

Je rešitev v dobrodelnosti ali bi se morali stvari lotiti sistemsko? Mogoče z UTD-jem (univerzalni temeljni dohodek op. a.)? Nedavno ga je kot možno rešitev izpostavil tudi predsednik dr. Danilo Türk.

To je korenita sprememba, ki kar kliče po inovacijskem novinarstvu. Ne verjamem, da se nam koncept obeta kmalu, me je pa izračun modela delno prepričal. UTD bi prejemali vsi. Tisti, ki imajo solidne plače, pa bi ga v skladu z davčnim zakonom vračali, saj jim preostali dohodki že omogočajo to, kar želi omogočiti univerzalni temeljni dohodek: dostojno življenje, ki ga morda pogrešamo. Vprašajte ekonomiste in še enkrat predsednika!

Slišimo torej, kaj se dogaja z delavci, kako nizek standard imajo … po drugi strani pa beremo o enormnih plačah, nagradah in odpravninah vodilnih v taistih podjetjih. Meniš, da si ti vodilni zatiskajo oči pred bedo nekaterih ali gre za ljudi, ki jim enostavno ni mar za sočloveka?

Nenavadno je že, da so lahko v istem okolju nekateri izrazito podcenjeni, drugi pa izrazito precenjeni. Smiselno se je vprašati o našem vrednotnem sistemu. Vse, o čemer me sprašuješ, opazim na primer že v prometu na cesti. Imajo slovenski vozniki občutek za druge voznike, so strpni, solidarni? Težko pokažeš s prstom na krivce in rečeš, zakaj je tako.

Se ti zdi, da so svetovne gospodarske in finančne krize tisto opozorilo, da počnemo nekaj narobe? Pa meniš, da ga odgovorni upoštevajo?

Retorično vprašanje, gremo dalje. Ne vem.

Vodil si tudi oddajo Manipulacije, kjer si se »norčeval« in tako bolj ali manj prikrito kritiziral politike. Kako daleč lahko pri svoji satiri na radiu sploh greš? V tvojih besedah lahko namreč pogosto iščemo globlji pomen … Koliko se pri tem omejuješ sam in koliko to počnejo uredniki, sploh glede na to, da večinoma govoriš v živo? Je kdaj kakšna pripomba na ta račun (morebiti tudi iz strani tistih, ki jih omenjaš)?

Nihče me nikoli ni omejeval. Tu pa tam me je kdo pretirano hvalil, čemur se najraje izognem. Pretiravanje ni v redu, mislim, da sem se tega držal tudi sam. Včasih je ratalo, včasih ne. Zdaj za manipulacije nimam časa, škoda, da jih ne dela kdo drug. Še eno zelo učinkovito radijsko orodje, humor, ki ga manjka.

Se tudi v prihodnosti vidiš na radiu? Ob tvoji razgledanosti in družbeni kritičnosti bi v poštev prišlo marsikaj, tudi politika. Morda podobna pot, kot jo je vzel tvoj »soimenjak« pred kratkim (op. a. novinar Dnevnika Rok Praprotnik je postal podpredsednik protikorupcijske komisije). So te že snubili in ali te kaj takšnega sploh zanima?

Če me sprašuješ o političnih strankah, ne, nihče me ni snubil. Ali se vidim v prihodnosti na radiu? Tudi. Nova medijska realnost in medijske inovacije prinašajo kup izzivov, ki me mikajo, tudi če ostanem na radiu.

Verjetno tudi pri tebi pride dan, ko si slabe volje … kaj počneš takrat? In kako ti uspe, da tega ne pokažeš poslušalcem?

Čisto skriti se tega ne da.

Kaj bi spremenil, če bi lahko (karkoli si izmisliš) in kako bi potem izgledalo?

Temeljito bi spremenil parkirno politiko v središču Ljubljane in vzpostavil parkiranje, ki se odziva na povpraševanje. Kjer je naval avtomobilov večji, bi bile višje tudi cene urnega parkiranja, tako visoke pač, da bi zagotovile četrtino praznih mest. Če želiš parkirati tik pred tržnico, boš pač plačal več kot tisti, ki je pripravljen parkirati 500 metrov vstran. Tehnologija že obstaja, žal pa manjka politični interes. Mesto z gradnjo garaž v središču mesta ljudi celo spodbuja, naj se vozijo z avti. Zakaj pa ne bi šli na tržnico s kolesom ali avtobusom. Pravzaprav vem. Niti potnikom niti kolesarjem se ne godi posebej dobro. Ideja o fleksibilni ceni parkiranja bi morala biti blizu trenutnemu županu Ljubljane, vendar mi z novinarskimi prispevki še ni uspelo načeti razprave.

Pa za konec. Tokrat se na tvoj lasten način za spremembo poslovi od bralcev in ne od poslušalcev. (smeh)

Če bi me radi še naprej brali, mi sledite na Twitterju, kjer sem @praprotnix.

Najlepša hvala za tvoj čas.

Lucija Kac, oktober 2010

Komentirajte!

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.