Lojze Peterle. Morda eden redkih, ki si v aktivni slovenski in evropski politiki zasluži naslov veteran. To se kaže predvsem pri njegovem odnosu. Najprej do samega sebe in potem do drugih. V dveh desetletjih se je bistveno spremenil.

Če začneva pri vaših aktivnostih. Pred časom ste sedeli skupaj z gospodom Lanceom Armstrongom, kjer ste poskušali z javnostjo deliti svoje izkušnje v zvezi z boleznijo in v zvezi z ozaveščanjem javnosti. Kaj lahko iz takih razmišljanj in izkušenj dobijo drugi ljudje?

Lojze PeterleBorbe ni brez motivacije. Motivacije pa po mojem ni, če preprosto za nekaj ne živiš. In Lance Armstong je pokazal, da se da zmagati, če se boriš in zelo sem vesel, da zdaj to svojo izkušnjo deli po svetu in organizira druge, da bi se borili. Je velik motivator. Njegov pojav in njegove zmage, ne samo proti raku, tudi v športu, njegov dvakratni povratek med kolesarsko elito so dokaz za to.

Mene je pred kratkim poklical mož, ki tudi ima raka in se je odločil za borbo. Čez čas mi je zaupal, da je raka z naravnimi metodami zbil na polovico, da pa ima probleme glede nadaljevanja borbe, ker se mu je zameglil smisel življenja. Ko sem sam doživel to bolezen, sem celo pomislil, da sem že nekaj star, da sem že tudi kaj naredil, zakaj bi moral torej nujno živeti še naprej. No, ampak to je trajalo zelo kratek čas. Zelo hitro sem si osmislil nadaljevanje življenja oziroma borbo zanj in kasneje, na mojo srečo, srečal številne ljudi, ki so v tej borbi tudi zmagali. Poznam tudi ljudi, ki so žal omagali, ker niso imeli več moči v sebi, oziroma veselja do življenja.

Dali ste nama odlično iztočnico za naprej. Očitno je v vseh dejavnostih rezultat posledica nekega notranjega človekovega motiva. Ali to pomeni, da je človek uspešen, ko je iskren – predvsem do samega sebe?

Mislim, da to drži. Kot zanimivost – ko sem se odločal kaj narediti, sem se udeležil nekega seminarja o tradicionalnem zdravljenju, kot ga pozna sufi tradicija. Vprašal sem vodjo seminarja, ki je bil zdravnik, sociolog in glasbenik hkrati, kaj je po njegovem mnenju glavni razlog za rak. Konfuzija – je izstretlil kot iz topa. Recimo temu po domače zmeda, nejasnost, neorientiranost. In ni kaj dosti naprej razlagal. Jaz sem o tem precej premišljeval, čeprav sem zase menil, da živim nekako ciljno, da sledim nekim vrednotam in načelom. Velikokrat podcenjujemo notranjost. To vidim tudi takrat, ko se ljudje name obračajo z željo da bi vedeli, kako bi po naravni poti do zdravja. Poznam ljudi, ki so se rešili raka samo s postom ali s surovo hrano ali s kombinacijo obojega. Poznam tudi ljudi, ki niso ne z enim, ne z drugim ne s tretjim preživeli. In seveda poznam take, ki so se pozdravili z metodami uradne medicine.

Ne bi rad ideološko obravnaval različnih poti, ampak relativno malo se govori o pomenu odnosov ali pa o tem, čemur vi pravite iskrenost do sebe. Mnogi se ne soočijo sami s seboj. Tudi potem, ko izvejo za diagnozo. Dogaja se tudi najhujše, da to diagnozo nekako preslišijo, jo potisnejo nekam na rob, je ne zaupajo niti svojim najbližjim. Mislim, da takrat rak še hitreje razsaja. Menim, da je treba raka demistificirati, da je treba o njem govoriti s sabo in z drugimi.

Lahko povem, da se mi ljudje še zdaj zahvaljujejo, ker sem kot prvi politik javno spregovoril o svojem raku. S tem, ko se z njim soočimo, ko ga priznamo, smo mogoče že bližje pravi poti. Mislim tudi, da ljudje zelo podcenjujejo psihične razloge za raka. Še preden sem dobil raka, sem bral o pomenu zamer, tesnob, jeze, strahov in podobno. Danes sem čedalje bolj prepričan, da so stvari, ki človeka, recimo po domače – tiščijo, vzrok, da celice podivjajo.

V vseh so rakave celice, ampak v istem okolju, lahko tudi azbestnem, eni dobijo raka, drugi pa ne. Mislim, da je notranja odpornost izredno pomembna in čim bolj je gotov človek vase, tem manj je možnosti, da te celice zdivjajo in se razvijejo do faze tumorja. Vemo za primere, ko so ugotovili tumorje, pa so čez čas izginili celo brez zdravljenja. Notranjost torej podcenjujemo. Tako odnos do sebe, kot odnos do drugih. Ko s sabo ali bližnjimi nimamo razrešenih odnosov, lahko enim udari na jetra, drugim na želodec, tretjim na kaj drugega. Skratka, dogajanje najde tudi somatski izraz – saj tudi pravimo, da nam gre nekdo na jetra ali da imamo nekoga v želodcu.

Če mogoče malo nadaljujeva v smeri izhajanja iz sebe, spoznavanja sebe, iskrenosti do sebe. To nujno prinaša tudi, kot ste sami rekli, pošten odnos do drugih. Ste v politiki, ki ji mediji prislovično pripisujejo nekaj povsem drugega. Je morda vaše poslanstvo to podobo spremeniti? Bi želeli imeti več kolegov, ki razmišljajo podobno kot vi?

Rakav ni samo posameznik, rakava je družba. To razlagam tudi v Evropskem parlamentu in na nastopih po Evropi. Rak ni samo zadeva pacienta, družine ali pacienta in zdravnika. Rak je družbeni problem okolja. Tesnoba in strahovi, s katerimi se danes ljudje srečujejo – glede dela, zdravja otrok, nesreč, nejasnost glede kvalitete vode… in željami, da bi pili zdravo vodo in tako naprej – vse to ima vpliv. Z mojo pobudo za boj proti raku sem imel v evropskem parlamentu veliko srečo, saj se mi je pridružilo 70 kolegic in kolegov.

Vesel sem, da sem srečal precej zmagovalcev – lahko bi rekel, da sem srečal veliko Armstrongov. Vsak, ki je zmagal, je velik. Tudi Armstrong je dejal, da je doživel raka kot darilo v življenju, kot zelo resno sporočilo, da je nekaj narobe. Če sporočilo prav razumeš, v svojem življenju tudi kaj spremeniš. Zdaj živim veliko bolj veselo, kot sem živel prej. Rekel bi, da sem razvil imunost oziroma boljši način soočanja z neprijetnimi stranmi življenja.

Recimo, mogoče boste težko verjeli, da se komaj kdaj še spomnim, da sem kandidiral za predsednika države. Me ne muči, me ne tišči. Z veseljem delam naprej. Brez osnovnega veselja do življenja, brez temeljnega optimizma, ne moreš zmagati. In čedalje pogosteje se sprašujem, zakaj nismo bolj veseli. Mislim, da je veselje do življenja tudi v politiki marsikje zelo šibko. Je veselje do moči, je veselje do vpliva, je veselje do raznih drugih zadev, a to ni isto.

Potem ni nujno, da bi se moral z nekom, ki je politični nasprotnik gledati preko puškinih cevi. Obstaja razlika med nasprotnikom in sovražnikom?

Gre za bistveno razliko. Problem Slovencev je, da nismo samo različni, smo v nekaterih zadevah tudi razdeljeni, celo sovražni. Sam nisem sovražen do nikogar, če pa včasih tudi kaj ostro povem, povem zato, da je razlika jasna. Ne želim biti ne sovražen, ne žaljiv. Vesel sem politične kulture, v kateri si razlike dostojno povemo in smo potem sposobni iti na čaj, kavo, pivo ali kaj drugega. Skupaj. In to izkušnjo v tej hiši imamo, doma pa je malo bolj napeto. Sem zelo proti sovražnemu govoru. Tudi politika se začne najprej z bontonom. Vsekakor si želim v Sloveniji več politične kulture. Včasih res kaže na to, da bi se raje gledali skozi “nišan”, namesto da bi odpravili vzroke za razdeljenost in polarizacijo. V tej zvezi gre za problem, da se kar naprej ponavljajo ene in iste zgodbe. Nekateri reciklirajo stare zgodbe ne oziraje se na to, da nam to ne pomaga naprej. Mislim predvsem na zgodbe, ki so povezane s komunistično revolucijo in vojno.

Zgodbe reciklirajo, kajne?

Se reciklirajo in to pomeni, da je res nekaj narobe, da je bilo in da je.

Kot opazovalec bi rekel, da je istih nekaj zgodb zadnjih dvajset let na zalogi. In ko katerikoli vladi zmanjka rešitev ali idej, se te zgodbe ponovno pojavijo. Pri tem je skoraj vseeno, čigava vlada je.

Ja, ker se pri pogovorih ne preselimo na kakšen drug breg. Ni nujno na breg drugega. Tudi to je dobro, da greš na breg drugega, če je to možno in od tam skušaš razumeti argument druge strani. Seveda, če gre za argumente, kar pri nas ni zmeraj tako. Če hočemo napredovati, se bo treba postaviti na točko, od koder lahko napreduješ. Če zmeraj padeš v »klinč«, je to frustrirajoče, tudi dolgočasno za ljudi, in mislim, da bi kakšne zadeve z rahlim premikom pozicij rešili z nasmehom. Pri nas se mrtve, obravnava kot žive, namesto pietetno in tako se nekatere oznake, ki so padle na vojno generacijo, nadaljujejo že v tretjo generacijo.

Potem se boste mogoče strinjali, da je izraz polpretekla zgodovina neumnost, ki so si jo v izmislili v slovenščini? Besedna zveza je sama po sebi absurd. Posebej če bi gledala iz fizikalnega vidika.

To je res. Neposrečen izraz.

Je, ampak zmeraj ga uporabijo, ko želijo manipulirati.

Po eni strani gre za manipulacijo, pri kateri se stare politične sile poslužujejo obrazcev, ki jim je status resnice pripisala partija, po drugi strani pa gre za prizadevanje, da opredelimo naš odnos do preteklosti na podlagi resnice oziroma resnicoljubnosti. Zgodovinarji so sami kmalu po padcu komunističnega režima dejali, da bo treba del novejše zgodovine napisati na novo. Delo vsekakor še ni zaključeno.

Kaj menite o nizki udeležbi na volitvah v Evropski parlament in nasploh o nizki zainteresiranosti ljudi za EU? Gospod Kacin, ko je komentiral volilno kampanjo, je omenil tudi vas, in dejal, da ko sta vidva govorila o evropskih zadevah, so ljudje poslušali. Na žalost pa je večina drugih govorila o čisto drugih temah. Bi se s tem strinjali? Da je tudi pri evropskih volitvah šlo za večinoma za lokalni šov?

Lojze Peterle_1Kacin ima kar prav. Pri nas se je uveljavil način komuniciranja, ko marsikdo sploh ne odgovori na postavljeno vprašanje, ampak na svoje, oziroma prinese vnaprej pripravljen odgovor. Debate, v katerih bi z medsebojnim spoštovanjem in ustvarjalnim pristopom gradili, so pri nas, vsaj na političnem področju, zelo redke. Pri nas tistega, ki pleza, drugi raje trgajo iz stene, kot pa da bi mu pomagali. V Ameriki in v Evropski zvezi je večinoma drugače – uspešnega podprejo in računajo, da bo naprej potegnil še druge.

Je to zavist?

Očitno gre tudi za zavist. Midva s Kacinom sva, recimo, politično v marsičem različna. Kjer sva različna, se ne pikava ali se draživa, razlik pa se raje lotiva s humorjem kot z macolo. V Sloveniji pa je tako priljubljena macola. Tako, da se nasprotnik ne čuti prizadet ali ranjen. Tudi če berem pisma bralcev, bi na rane kar kisa prilivali. Zanimivo pa je, kaj ljudje čutijo kot dobro in hvale vredno. Izrazito so občutljivi na način izražanja.

Ta kultura komuniciranja, se poslabšuje. Najmilejši izraz, ki ga najdem, je da gre za kulturo prve žoge. Potem bi dodal zlobo do tistih, ki niso na tvoji strani. Na tak način je pravzaprav težko karkoli narediti. Ne vem, kdaj sem nazadnje v Sloveniji prebral, da bi nekdo rekel nasprotniku, da je nekaj naredil dobro.

Ja, zelo redko kdaj. Ko sva bila z Vajglom na televiziji, je neka gospa telefonirala in rekla, da se sploh nisva tepla! Očitno je bila presenečena, bolj v rabi je predpostavka, da bo tekla kri. Anglež, ali tudi kdo drug ti ne bo rekel, da si nesposoben, ampak ti bo vljudno rekel, da bi bil lahko veliko boljši. Uporabil bo način, ki ne ponižuje.

Ali to kaže na kolektivno pomanjkanje samozavesti v slovenski politiki? Ker naravno so agresivni ljudje tisti, ki imajo težave s samozavestjo ali pa jih je strah.

Ja, zdaj bova prišla v težke vode. Ko berem za nazaj eseje, ki so jih pisali Levstik, Jurčič, Jurčec in drugi avtorji, lahko rečem, da nisem doživljal Slovencev kot naroda hlapcev. Potem ne bi mogli obstati Miklošič, Kopitar, Prešeren ali pa Jožef Štefan in še prej Primož Trubar. Njihova dejanja niso izraz ubogega človeka, ki ne ve, kaj bi na tem svetu počel.

Kar se strahu tiče, mislim, da je največ strahu med Slovence vnesla revolucija – tako med tiste, ki so bili njene žrtve, kot tiste, ki so jo z namenom prevzema oblasti izvajali. Težko bi našel nekaj, kar nas je v zgodovini kot narod bolj zaznamovalo kot komunistična revolucija. Ko hodim po Sloveniji in se pogovarjam z ljudmi ta strah v njih še čutim.

Vesel in ponosen sem, da smo pred dvajsetimi leti začeli samozavestni uveljavljati koncept politike, ki ne izključuje in ki služi vsej skupnosti. Hoteli smo, da se strah zaradi politike in drugačnosti konča. Osamosvojitev smo izvedli v dobro vseh, ne samo za ene. Prej smo imeli svobodo samo za ene.

Če prav razumem, iz tega sledi sedanje pomanjkanje samozavesti ljudi, ki se ukvarjajo s politiko.

V Sloveniji se po eni strani še vedno preštevamo. Kam kdo spada, na kateri strani je bil ata ali pa star ata. Po drugi strani pa živi med nami mnogo mladih ljudi, rekel bi jim slovenski Evropejci, ki želijo napredovati. Poznam neredke zgodbe mladih ljudi, ki so dosegli neko stopnjo, niso pa mogli naprej. Ko so raziskovali svoje primere, so ugotovili, da jim je škodil “rodovnik”. Ne znam tega krajše povedati. Pri nas naletiš na to bariero. V Ameriki je ni. Tam je bariera tvoja nesposobnost. Ko ne moreš več, pač prevzame zastavo nekdo drug. Pri nas ti jo vzamejo iz rok, če nisi »ta pravi«. Žal mi je, da je to še vedno ovira oziroma da stari sistem še deluje. Gotovo to ne krepi samozavesti, tudi ne za politično delo.

Če greva za zaključek pogovora bolj v evropske vode. Zdaj ste »veteran« drugega mandata. Tudi v slovenski delegaciji je nekaj novincev. Formalno vemo, da ste vsi evropski poslanci enakopravni. Ali obstajajo kakšne neformalne razlike med veterani in, kot bi se lahko pošalil, zelenci?

Bi rekel, da kar traja nekaj časa, da se uvedeš. Eni celo trdijo, da v prvem mandatu še ne dojameš v celoti poslovnika [smeh]. Razlike so odvisne od tega, kaj je kdo delal prej. Čisto drugače se lahko tukaj giblješ in delaš, če si imel prej doma že neko odgovornost in če te tu že poznajo. Tukaj je obilo bivših predsednikov vlad, predsednikov držav, zunanjih ministrov itd. Nobena institucija v Evropski zvezi nima take koncentracije politično izkušenih ljudi kot ta hiša. Tu tudi debata teče v skladu izkušnjami teh ljudi. Drugače med slovenskimi poslanci ni težav, da se ne bi bili sposobni pogovarjati, skupaj potovati ali imeti skupnih sestankov. Ne bi rekel, da so med nami zelo velike razlike.

Pogovarjala sva se v dneh, ko so glasovali o gospodu Barrosu. V razpravah je, prevladovala ekonomska kriza. Skoraj je že postala politična floskula, da je to pravzaprav problem vrednot. Ali je kriza in postavljanje novih vrednot priložnost za Evropski parlament, da pokaže Slovencem, da ima večjo težo, kot jo je pokazala udeležba na evropskih volitvah?

Kriza je nedvomno prinesla novo občutljivost za vrednote, o njih govorijo celo bankirji. Da dajejo nanje poseben poudarek Buzek, Barroso in Van Rompuy, me nikakor ne čudi.
Mislim, da ne gre toliko za odkrivanje novih kot starih vrednot. Danes se veliko govori o socialno-tržnem gospodarstvu, ki je nedvomno močno različen model od divjega kapitalizma, ki je prizadel tudi Slovenijo. Socialno-tržno gospodarstvo gradi na spoštovanju človekovega dostojanstva in profit ni samemu sebi namen. Zahodna Evropa ne pozna take obsedenosti z lastništvom, kot je zajela bivše komunistične države. Na Zahodu se bolj ukvarjajo z vprašanjem kakovostnega upravljanja podjetij.

Kar se Slovencev tiče, si bomo specifično težo določali sami. Ta bo tem večja, čimbolj bomo navznoter in navzven delili tiste vrednote in načela, na podlagi katerih se je začela in razvila Evropska zveza.

Nizka volilna udeležba je posledica več dejavnikov. Pri nas so bile v ospredju teme, ki so povzročale slabo voljo. Zelo malo je bilo medijske pozornosti, ki bi evropski parlament, pa tudi naše delo v njem, predstavljala v pozitivni luči. Ob tem pa vsi vemo, da so odločitve evropskega parlamenta čedalje pomembnejše za naše življenje. Pri nas je bilo več pozornosti posvečene škandalom in odklonom, kot pa pozitivnemu delu edine demokratične inštitucije v Evropski zvezi.

Bilo bi fino kdaj pogledati malo čez planke?

Kdor danes ne gleda čez planke, nima šans. Treba je vedeti, kaj delajo drugi, pa tudi zakaj delajo drugače. Razložiti si je treba, zakaj Slovenija gospodarsko pada močneje kot nekatere druge države. Zanimati se je treba, zakaj se več kot 40% Nemcev zdi pomembno udeležiti se evropskih volitev in zakaj pri nas samo 27%.

Ja. Recimo, zakaj je bila v Nemčiji udeležba na volitvah 40 ali 43 odstotkov, pri nas pa 27?

Hvala za pogovor!

Vili Grdadolnik

Komentirajte!

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.