Jurka Fischer: Ko se zvečer spravim v posteljo in naredim rezime dneva, želim imeti čisto vest

Lep jesenski dan, obsijan s soncem, je ponudil idealno priložnost za pogovor z Jurko Fischer. Še nekaj mesecev nazaj se je predajala glasbi, od koder je poznana tudi kot glasbena menedžerka Jana Plestenjaka. Nato se je odločila za umik, ki je veliko ljudi presenetil, a danes se z vsem srcem predaja slikarstvu. Zanimiv preskok, razloge za katerega podrobneje razkriva naslednji pogovor. Kot pravi Jurka sama, vsako stvar želi početi s strastjo, drugače ne vidi smisla.

jurka-fischer-osnovna Življenje vsakogar izmed nas od časa do časa nekoliko »prevetrijo« različne prelomnice. Tudi vas so in vas iz sveta glasbe »prestavile« v slikarstvo. Kdaj je napočil ta trenutek in kdo je Jurka Fischer danes?

Verjamem v to, da se na vsakih nekaj let večini izmed nas zgodijo korenite spremembe. Bi rekla, da se pri meni dogajajo na približno 13 let. Napovedujejo se sicer že nekoliko prej, vendar se res zgodijo takrat, ko ena sama kapljica vode obrne cel sod. Na Menartu sem v zadnjih dveh letih čutila predvsem to, da nisem več tista, kot sem bila na začetku. Da sicer delam enako, vendar ne več z dušo. Nekaj časa sem se poskušala prepričati, da je morda le čudno obdobje. Po naravi sem namreč precej trmasta. Ko pa so mi že čisto vsi bližnji začeli prigovarjati, da je dovolj, da naj se umaknem, sem tudi sama pomislila na to možnost. Potem pa je šlo zelo hitro, zato je bilo za marsikoga celo presenečenje, ko sem dala odpoved.

Slikala pa sem itak že prej, od nekdaj, zdaj je le iz hobija preraslo v nekaj več. Kdo sem danes bi težko odgovorila … Nisem nikoli dolgo enaka … (smeh)

S čimer vas dopolnjuje slikarstvo, kar pa vam svet glasbe, kjer ste svoj pečat pustili kot tiskovna predstavnica glasbene založbe in glasbena menedžerka enega najbolj priljubljenih glasbenikov pri nas, Jana Plestenjaka, ni več mogel nuditi? Verjetno bi lahko iz izkušenj izza odra napisali knjigo. Jo morda nameravate?

Med prejšnjim in zdajšnjim, naj bo to službeno ali osebno življenje, je razlika predvsem v tem, da imam zdaj dnevno bistveno manj stresnih situacij! To je prva velika razlika. Druga pa je ta, da sem se umaknila iz nekega ekstremno igranega in neiskrenega sveta v drugega. Ta se sicer glede neiskrenosti ne razlikuje, saj sem doživela že nekaj grdih in podlih trenutkov, odkar sem v njem. Konkurenca na tako malem trgu dela svoje. Vendar pa mi vseeno nudi več možnosti, da se umaknem in aktivno sodelujem v njem le tu in tam kdaj. In točno to sem rabila – možnost umika, da najdem spet mir sama s sabo ali z nekaj bližnjimi.

Od nekdaj sem radovedna, ljudje in psihologija odnosov me zelo zanimajo. In če si tak, se ti zgodi veliko. Zato imam logično veliko izkušenj, ne le iz let na Menartu, saj sem navsezadnje že pred tem 10 let delala v medijih. Vendar težko, da bi kdaj pisala knjigo o tem. Slovenija je malo večja vas, vsi se med sabo poznamo, zato se ne bi spuščala v to.

Kako drugačen svet ste našli v slikarstvu? Je slikarstvo vaša strast? Vaša obsesija, ki se ji predajate … Najraje, kdaj? Ponoči?

Svet, ki sem ga našla v zadnjih mesecih, je popolno nasprotje vsemu, kar sem doživljala in živela prej. Slikanje pa je le odraz tega, kar zdaj živim. Vedno se mi končna slika najprej pojavi v glavi, v različnih trenutkih dneva. Vidim jo takšno, kot je na koncu. In takrat je nekaj časa res obsesija, saj moram do nje fizično šele prit! In to je potem postopek, ki traja nekaj dni. Ne, nikoli ne delam ponoči, najraje zgodaj dopoldan in do mraka. V svojem stanovanju, kjer slikam, nimam niti možnosti za kaj drugega, ker rabim dnevno svetlobo.

Kako daleč segajo vaši začetki, ko ste se odločili, da s čopičem resneje zarišete po slikarskem platnu?

Od otroštva, čisto od malega, sem kazala nagnjenje h kakršnemukoli ustvarjanju. Ne gre vedno za slikanje. Nekaj let sem bila obsedena z notranjo opremo. Bi bila še vedno, če bi imela možnost – prazne prostore in veliko denarja … (smeh) Skratka, bolj gre za to, da sem estet in mi ta vidik pomeni res veliko. Pa naj gre za prostor, sliko, oblačila ali ljudi.

Prav na velika platna pa sem začela malati iz bolj ali manj neumnega razloga: ko sem kupila stanovanje in ga opremila, so me zelo motile bele stene. A nikakor nisem našla dovolj odločnosti, da jim dam barvo. To odločanje je trajalo nekaj mesecev, nakar sem ugotovila, da bo lažje, če kupim veliko platno, potem pa le-ta menjavam, ko se bom naveličala. Takrat sem ‘padla not’. Našla neke nove obsesije, za katere niti nisem vedela, da jih imam…

Je mogoče pri vaših motivih, kompozicijah, h katerim se zatekate, potegniti kakšne vzporednice z vašimi vzorniki? Kdo so, nenazadnje?

Verjetno se bo marsikomu zdelo to neumno, vendar čisto odkrito povem: če bi dal otroku v roko čopič, barve in pred njega platno, bi bilo enako, kot takrat, ko sem sama začela. Sem namreč absolutno popolni samouk. Nimam nobene tovrstne izobrazbe, nikoli nisem bila niti na nobenem tečaju. Danes sem zaradi tega jezna, ker sem mnenja, da se ljudje moramo vedno izpopolnjevati in se učiti od boljših. Kdo ve, morda kdaj najdem možnost in na tem področju nekaj naredim. Zaenkrat pa žal priznam, da niti ne morem potegnit kakih vzporednic, ker nič ne poznam … (smeh)

Kakšno pripovedno pot ubirate z motivi in kompozicijami? Lahko obiskovalci razstav ali kupci vaših slik v njih najdejo kakšno posebno sporočilo?

Od prvega trenutka sem iskala svoje možnosti v figuraliki in barvah. To je moja rdeča nit. Telo, predvsem žensko, postavljeno v različne poze in v različnih barvnih izpeljankah. Šele čez nekaj časa sem začela opažat, da ves čas nastaja tudi neka dvojnost – na eni strani mehkoba in ob njej ostrina. Ves čas ponavljam ta kontrast. Morda zato, ker ga sama v sebi čutim in se ukvarjam z njim, odkar vem zase. Dva ekstrema in poskus uravnoteženja obeh. Za koga, ki se na to spozna; v astrološkem znaku sem tehtnica, v podznaku pa oven. Dve nasprotji, umirjenost na eni in eksplozivnost na drugi.

Kaj vas v slikarstvu fascinira, kaj pritegne vašo pozornost, da morda v določenem trenutku pozabite na svet okoli vas?

Kot rečeno, končno sliko vidim, že preden jo sploh začnem delat. Potem pa moram prit do nje in včasih to traja kar nekaj časa. Takrat potem padem v to trmo, ko sem v stanju dejansko pozabit na čisto vse okoli – čas, hrano, ljudi – in samo iskat to, kar želim videt, naredit. Ravno zato mi akril ustreza. Plastim, prekrivam in iščem tisto nekaj, kar sem si zamislila. Poleg tega v nekem trenutku lahko začneš čutit telo, ki ga delaš. Zaživi pred tabo. To je prav fizičen občutek.
jurka-fischer-osnovna-2

Morda v bližnji prihodnosti, do konca leta, načrtujete kakšno novo razstavo? Kje so vaša dela na ogled?

Na povabilo direktorice Špasteatra Urške Alič je nastala razstava v Mengšu. Odprta bo do konca novembra in bila sem izredno zadovoljna, ko sem videla postavljeno. Točno tako sem si želela. Za naprej še ne vem nič natančnega. Slike sproti nalagam le na stran JurkaFisherArt, tako da se da tudi tako videt.

Verjetno se tudi vaše oko kdaj kritično ozre na svet okoli nas, zlasti kar zadeva varstvo okolja. Kako vi sami skrbite za to?

Ne, lahko kar priznam, da nisem dovolj ozaveščena. Sama počnem le najbolj osnovne stvari – ločujem odpadke in bentim, ko vidim, da jih drugi ne… Se posipam s pepelom, a priznam, da se vozim z avtom, uporabljam vse možne spreje in podobno… Skoraj nič ne naredim za to in me je v tem trenutku sram.

Imam pa težave, ko pogledam okoli po naseljih, izhajajo pa spet iz splošne obsedenosti z estetiko. Sveto me namreč ob živce spravi, kako je v naši državi možno, da nekdo postavi hišo, ki absolutno ne spada v neko okolje, kvari izgled celote, pa mu to dovolijo? In potem stoji sredi sicer luštnega podalpskega naselja turkizno modra bajturina z ravno streho … bljak!

jurka-fischer-3
Kaj vas vodi v življenju? Ste sedaj našli pravo pot?

Imam le eno vodilo: Ko se zvečer spravim v posteljo in naredim rezime dneva, želim imet čisto vest. Pred sabo in pred drugimi. Naslov mojih slik je Passion & Respect in resnično sta to dve, zame najbolj pomembni stvari v življenju. Vsako stvar želim počet s strastjo, drugače ne vidim smisla. Prav tako pa do vsakogar pristopam s spoštovanjem in enako pričakujem od tistih, ki pristopijo do mene. Včasih sem bila precej bolj materialno usmerjena, haha… Zdaj vidim, da to ni tako zelo pomembno. Morda sem imela srečo, da sem spoznala človeka, ki mi je dokazal nasprotno. In sem mu ekstremno hvaležna.

Najlepša hvala za zanimiv pogovor.

M. Na, Foto: Polona Robinig, oktober 2010