Prišla je ob napovedanem času, z nenapovedano, a pričakovano prijateljico. Najboljšo prijateljico! Kajo. Psičko, ki jo je nekega dne zagledala v zavetišču in odpeljala domov. Od tedaj sta vedno in povsod skupaj, če se le da…

Jadranka Juras

Jadranka Juras, glasbenica in bojevnica za življenje! Se prepoznaš v tem?

Ne. Prepoznam se samo v tem, da sem, recimo temu, družbeno angažirana glasbenica.

Tudi v redu! Zaslovela si s skupino Planet Groove, ki si jo spoznala pri svojih »zrelih« 19 letih. Nekje si povedala, da se ti je tedaj začrtalo življenje.

Ja, jaz sem že od malih nog pela, ker je moja mama tudi zelo nadarjena in smo doma vedno peli. Jaz sem se tudi ukvarjala z glasbo, vendar sem mislila, da bom pianistka, potem – nekje vmes – sem hotela biti dirigentka, skratka, vedno sem se želela ukvarjati z glasbo. Nikoli pa si nisem predstavljala, da je biti pevec lahko poklic. Dokler nisem spoznala Diega Barriusa Rossa preko igralske šole, ki sem jo obiskovala. Potem sem spoznala Anjo Tomažin, ki se je tudi pri Diegu Barriusu učila in z njo Planet Groove. Povabili so me k skupini, s katero sem imela neverjetno srečo, da sem se lahko začela kaliti v tako kvalitetnem glasbenem okolju. Oni so bili vsi šolani glasbeniki in tako se je razvila tudi ljubezen do glasbe pri meni.

S to skupino si bila kar nekaj časa, leta 2002 pa skupino vendarle zapustiš. Zatem si nastopala tudi s Šukarji in Sestrami…

Vmes sem nastopala tudi s skupino Appartamente 50, ki jo je vodil Vitalius Majčko, in smo igrali salso z originalno kubansko pevko. Takrat je z mano back vokale pela Vesna Zornik iz Katalene, ki sedaj snema samostojni album, tako da se od tam poznava. Pri Šukarju in Sestrah sem bila gostja, pri kakšnih drugih skupinah pa niti nisem nastopala. Ko sem zapustila Planet Groove, sem se takoj odločila, da bom šla samostojno pot.

Leta 2003 začneš svojo šolsko kariero petja v Gradcu; kakšna izkušnja je bila to zate?

[Kaja zalaja]

Aha, jo že mede! Saj je v redu (jo potolaži, op.avtorja). Kaja, samo preproga je. Ja, vem, mi jih doma nimamo! [smeh]

No, jaz sem si vedno želela študirati glasbo in to v tujini. To je taka želja, ki jo imaš, ko si majhen. In te stvari se vedno uresničijo; tako sem prišla v Graz. Prvo leto sem potrebovala, da sem sploh dojela, da se mi je to zgodilo, ker to je bila res izpolnitev neke velike, velike otroške želje in sanj. Neverjetno koliko se lahko naučiš ali pa ne naučiš – čisto odvisno od tega, po kaj si prišel. Jaz sem tja prišla bolj po pevsko kot glasbeno-teoretično znanje in imela to srečo, da sem dobila profesorico, ki mi je zelo natančno povedala, kaj mi manjka. Ni bilo hoje naokrog. Povedala mi je, da sem tehnično na šoli ena izmed najboljših, edina, ki kaj tehnike sploh zna, ker sem se ves čas zasebno šolala klasično pevsko tehniko – to se še vedno. Na tej šoli pa nismo imeli nobenega tehničnega pouka, ampak le dve leti treninga z neko operno pevko. Učiteljica mi je povedala, da je moj problem izventelesna izkušnja, saj med petjem nisem prisotna ampak vključim »avtopilota«. Je vsa tehnika in znanje, ampak v mojem petju ni mene. Tako sem se pet let študija precej s tem ukvarjala. To je najtežje in tudi smisel biti pevec. Da v to daš sebe in najdeš svoj glasbeni izraz!

Pri meni je to narobe, da lahko izredno dobro oponašam, točno vem kaj delajo pevci. To mi je bilo do določene točke v korist, saj sem se tako naučila peti jazz. Moja vzornica je bila, bo in je Sarah Vaughn, vse »fraziranje« sem se naučila od nje in od drugih jazz glasbenikov. Iz tega moraš pa potegniti svoj način in s tem se še vedno ukvarjam in se verjetno tudi bom vse svoje življenje.

Sedaj me zelo zanima tudi klasično petje, vedno sem razmišljala tudi o opernem petju, vendar sem se nekako odločila za jazz. Sedaj sem pa našla novo profesorico, s katero odkrivam čisto novo dimenzijo petja in dojemanja. Upam si drzniti pomisliti, da bi se čez kaka tri leta že lahko preizkusila tudi v klasičnem petju. Pač zanima me petje na splošno.

Govorila si o duši – da te ta med petjem zapusti …

Ja, nisem prisotna.

Ravno v tem obdobju je nastal tvoj prvi album Anima, kar pomeni duša. Morda od tod ideja za naslov albuma?

Ne. Naslov albuma izhaja iz risank, ki jih imam rada – anim. Poglavitno je pa to, da je duša ena, ne glede na to ali je živalska ali je človeška; vsi smo celota in eno, zato Anima.

»Rodila sem se leta 2025 vilinski vili in modremu škratu …« naprej ne bom brala [smeh] Od kod to?

Neverjetno je, da ni enega intervjuja, da me ne bi tega vprašali! [smeh] Bedasto mi je bilo pisati svojo biografijo, da sem se rodila leta 76′ v Ljubljani mami Boži, očetu Jožetu, potem sem si pa nekaj izmislila in napisala na svojo spletno stran.

Aha, s časi torej nimaš resnih težav?

Ne, ne.

Amazonija.

Ja, nič ne vem o tem. Ljudje so mislili, da sem bila jaz tam – nisem bila, dobila sem samo ta mejl deklice, ki je bila v Amazoniji in poziva ljudi, da podpisujejo peticijo proti iztrebljanju gozda. Na blogu sem prebrala, da je ta zakon, s katerim je predsednik dovolil sekanje, padel.

Res je, pred tremi dnevi se je to zgodilo. Si zadovoljna?

Zaenkrat ja, ampak poanta ni v zakonih ampak v zavesti ljudi. Ljudje pa očitno še niso ozavestili, da smo vsi eno in da kar se dogaja na Kitajskem in v Amazoniji, vpliva tudi na nas. Pomembna je sprememba zavesti, potem bom zadovoljna.

Kakšen se ti zdi ta naš planet?

Grozljiv.

In kaj nameravaš narediti glede tega?

Ja, ljudje mislijo, da sem »depresivec«, se mi pa zdi, da sem večni optimist, drugače bi že nehala živet. Še vedno imam upanje, stvari se spreminjajo, ampak potem gledam pa kaj na internetu in odkrijem izjave koga, da je pokosil ježka in objavil na internetu fotografije. In ljudje se nad tem naslajajo, kar mi zbije voljo do življenja za cel teden. Ne vem, a včasih živim v nekem svojem svetu, kjer mislim, da je to res nemogoče, ampak potem ta realnost vdre. Priznam, da sem zato malo manj socialno bitje in ne hodim tako veliko ven, ker se ne morem načuditi temu, da ljudje mislijo, da so polbogovi – seveda ne vsi – imajo kompleks večnega življenja. Ne govorim samo o odnosu do živali ampak tudi o medsosedskih odnosih.

Kako bi opisala človeštvo?

Ravno zadnjič sem slišala eno pesem, ki pravi, da sta samo dve vrsti ljudi. Jaz to po svoje interpretiram in delim ljudi na tiste, ki životarijo in mislijo, da živijo, in ljudi, ki živijo življenje aktivno, polno, sočutno, ozaveščeno.

Kako sama živiš svoje življenje?

Moram reči, da sem nekje vmes. Sebe ne bom postavila v nobeno kategorijo. Trudim se živeti življenje, vidim, da mi iz dneva v dan enkrat uspe, drugič ne. Imam nekaj lastnosti, ki jih pri drugih ne maram, ampak to je jasno; vsi imamo vse pole, jin in jang. Se pa absolutno trudim za notranji mir, ki se mi zdi najpomembnejši, če hočeš sploh kaj doseči. In potem ta notranji mir oddajati na tak način, da te ljudje razumejo tudi če nič ne govoriš in se pri tem ne počutijo ogroženi.

Ker sem sama veganka, velikokrat doživim, da se ljudje v moji družbi počutijo ogroženo: »Ta je sitna, bo težila, ker jemo meso!« Ampak to so določeni predsodki oz. njihova slaba vest, ker se jaz nikoli ne opravičujem nikomur, ker sem veganka, niti ne zahtevam od drugih, da ob meni ne smejo jesti mesa. V končni fazi moj fant, s katerim sem že šest let, vse to jé.

Ampak človeštvo ima neko kolektivno krivdo, ker se zaveda nekega genocida, ki ga izvajamo nad nečloveškimi vrstami. V končni fazi pa toleriramo tudi razne genocide nad človeško raso. Najbolj žalostno je to, da je treba čakati, da ti to pride do praga in šele potem ukrepaš. Mislim, da bi se morali vsi, takoj ko vidimo, da je nekdo v neki nesrečni situaciji, pomagati kolikor se le da. Prepričana sem, da lahko vsak nekaj naredi za vsakega.

Ko te človek tako posluša, dobi občutek, da zelo veliko razmišljaš. Tvoje misli so zelo bogate.

Jaz razmišljam neprenehoma. To je tudi ena od stvari, ki bi jih v življenju rada dosegla – da bi malo manj razmišljala. Ta moja srce in razum sta v konstantni borbi – razum hoče zelo prevladovat, na čustvenem področju pa imam zaradi tega težave. Doseči želim tudi nek mir v glavi. Po tolikih letih tega zavzemanja in razumevanja kaj se na svetu dogaja mi je že malo lažje, na začetku je bilo pa zelo težko. V določenih trenutkih sem bila že čisto brez volje do življenja, ker je bilo pretežko to gledat in poslušat ljudi, kako pravijo: »Ah, tako pač je!« Stavek, ki ga še danes ne morem slišati! Tako je, kakor si naredimo.

Se ti zdi in verjameš v to, da lahko prav vsak prispeva k temu, da bi nam bilo nekoč lepše?

Absolutno, ker vidim ljudi okrog sebe, da če se vsak posamezno trudi, se skupaj veliko doseže! Najbolj mi je pa blizu Ghandijeva misel, da »Bodi sprememba, ki si jo želiš videti v svetu«, in to je nekaj kar se mi zdi najbolj pomembno. Ne moreš od drugih pričakovati, da se bodo spremenili, če se ne spremeniš tudi sam.

Nekje si zapisala, da priznaš, da si lena in da moraš biti za delo posebej motivirana. Težko verjamem!

To sem mislila predvsem kar se tiče glasbe. Meni se je tako zdelo, ker sem gledala druge, ki stalno »migajo« in sem mislila, da je pač tako, da moraš stalno nekaj delati! Saj mogoče tudi ti ljudje doma posedajo, vendar motiviranje mislim v tem smislu, da je težko biti solo glasbenik, ker se moraš za vse sam dogovoriti. Denar, studio, glasbeniki, glasba, teksti – to je včasih tako naporno, da včasih obsedim doma in rečem: »Prosim, a mi lahko nekdo napiše tekst, glasbo, jaz bi šla pa samo v studio posnet, ne da bi imela opravka z denarjem in z glasbeniki, ki me bodo potem »zadavili«, ko jim založba ne bo nakazala honorarja!« Pač ne da bi imela kakršnekoli opravke, ampak da bi tudi na koncert prišla samo na tonske vaje, nato pa na oder. Ne da moram nositi stvari in se prepirati glede tega in onega. To sem imela v mislih: »A lahko samo stopim v studio, odpojem to za kar sem poklicana in to je to?« Nič poleg tega! Čeprav se tudi sama rada udejstvujem v pisanju glasbe in tekstov, je bilo to v nekem trenutku, ko dejansko nisem vedela, kaj naj s tem novim albumom. Slovenija je majhna in zelo hitro prideš naokrog, jaz pa sem želela delati z nekom, ki še ni delal veliko. To je tisto stanje – ne vem, če je to nirvana ali kaj – ko samo upaš, da se nekaj zgodi in potem se res nekaj zgodi!

Dandanes se povsod pozna vpliv recesije, kaj pa v glasbi? Ravno v tem obdobju si se namreč lotila novega albuma.

Imam to srečo, da sem dobila dva človeka, ki mi zaupata … Bom najprej počakala, da izide album, ker jaz vedno to prehitro rečem! [smeh] Ne, album bo res izšel septembra, je že vse urejeno.

Recesija se mi zdi pa tak »beden« izgovor za to, da odpuščajo ljudi. Ko mi začnejo bogataši tožiti, da so izgubili veliko denarja, si mislim, kako lahko to govoriš? Nekje sta ostala na cesti žena in mož, ki sta delala v isti tovarni, imata tri šoloobvezne otroke in ti se sedaj sam sebi smiliš, ker boš imel na mesec namesto 50.000 eur dobička samo 40.000 eur. Oni bojo pa živeli od stotih evrov!

Recesija se v glasbi zelo pozna, v umetnosti nasploh, ker to vedno najprej pade. Ko se je ta »recesija« začela, je najprej udarila kulturo, ker so se zmanjšali vsi proračuni in število nastopov. Decembra, ko imamo vsi ogromno nastopov, je bila lani kriza. Glasbeniki tega ne povedo radi, ampak to je dejstvo! Vsi smo utrpeli škodo, čeprav jaz se ne bom pritoževala; dokler imam poln hladilnik in grem lahko na morje, se nimam nobene pravice pritoževati! Mi je pa hudo gledati ljudi; zadnjič sem npr. slišala neko noro številko, da je 300.000 Slovencev brez službe! Skoraj me je kap zadela! Absolutno je pa moralo priti do nekega preloma, ker tako ni šlo več naprej. Upam, da bo čim manj ljudi »potegnilo takratko«, čeprav se to vedno zgodi malemu človeku. Ampak moraš imeti vero, čeprav je to težko govoriti nekomu, ki res trpi, ki ga nekdo zlorablja. Potem je to o veri nekaj najbolj ostudnega, kar bi lahko naredila. Ne vem, no.

Jaz na življenje gledam drugače; da to življenje ni vse in da nas zatem čaka še veliko. Tu se moramo samo potruditi najti svoje dobro srce, biti sočutni in ne egoistični.

Rekla si, da se vse želje uresničijo …

Ja, tudi slabe.

Kulturniki se že od nekdaj borite za preživetje, morda še precej bolj kot ostali. Ravnokar si rekla, da recesije še ne čutiš, dokler imaš poln hladilnik in greš lahko na morje. Verjamem, da je vseeno recesija prišla tudi do tvojih vrat.

Ja, absolutno! Je prišla.

Pa jih kljub temu odpiraš za nove in nove prijatelje. Kolikor vem, je tvoj dom poln kosmatincev, muckov …

Ja, sedaj je še posebej kriza; ogromno je mačk, vsa zavetišča so zaprla vrata, ker jih je preveč, ker je toliko mladičev. Na ljubljanskem področju je društvo za pomoč prostoživečim mačkam Mačjelovka polovilo skoraj 800 – 900 prostoživečih mačk, jih steriliziralo in kastriralo, vrnilo v okolje, ampak kljub temu je mačjih mladičev ogromno! Mislim, da jih v Ljubljano prihaja ogromno tudi iz drugih občin – to bo morala država uredit na nekem drugem nivoju. Sestra je bila sedaj npr. na Irskem in je rekla, da sta tam kastracija in sterilizacija psa, verjetno tudi mačke, zastonj. Verjamem, da si ljudje ne morejo privoščiti sterilizacije in kastracije, ker sterilizacija srednje velike psice stane okrog 200 eur. To razložiti nekomu, ki ima svojo žival zelo rad, vendar samo 400 eur plače in dva otroka… Greš tja in prosiš veterinarja, če ti lahko pomaga: »Where there is will, there is a way!« Je pa treba osveščati ljudi, ki govorijo, da je to nenaravno. Meni je bilo tudi na začetku ekstremno težko živali voziti na kastracijo in sterilizacijo, v avtu sem vedno jokala, ker sem vedela, da to delamo popolnoma napačni vrsti. Da ni njih preveč, ampak – žal mi je – ljudi. Zato se tudi stvari rušijo sedaj na svetu. Sedaj pa vsakič, ko s ceste pobiram te uboge povožene mucke, s pokošenimi tacami, kakršno imam tudi jaz trenutno doma in jih ljudje tri tedne ne peljejo k veterinarju, se mi zdita kastracija in sterilizacija še najmanj kar lahko narediš, če imaš dejansko rad živali. Ker nezaželjenih mladičkov je ogromno. Največji problem je z moškimi, ki svojih samčkov nočejo dati kastrirati, ker menijo, da bojo prikrajšani. Vedno jim razložim, da v končni fazi ne bodo njega kastrirali in ne bo prikrajšan za nič.

Predvidevam, da je tudi zavetiščem, ki jih je – k sreči – vedno več, težko. Stroški so visoki.

Odvisno kako etično je zavetišče. Žal moram povedati, da lahko v Sloveniji kljub mnogim zavetiščem na prste ene roke preštejemo, koliko jih je etičnih. Taka ne evtanazirajo živali po tridesetem dnevu, kar zapoveduje zakon v Sloveniji, ter sterilizirajo in kastrirajo tako mačke kot pse. Nekatera sploh nimajo evidence o mačkah – to se je tudi v ljubljanskem zavetišču do nedavnega dogajalo. Poznam dva, tri dobra zavetišča, za ostale pa že ne bi mogli več reči, da so etična. Zavetišč se izogibam in če lahko, za žival poskrbim sama.

Sama si kljub temu s pomočjo glasbenice, prijateljice in društva Planet Zemlja letos na prvi pomladni dan in sredi največje recesije pomagala enemu od slovenskih zavetišč. Odziv umetnikov je bil neverjeten, zbrali ste veliko denarja.

Ja, skupaj s Petro Gačnik Greblo in društvom Planet Zemlja smo v Slovenski filharmoniji organizirali dobrodelni koncert klasične glasbe z jazzovskimi in pop vložki. Odziv glasbenikov je bil neverjeten; filharmoniki in dirigent in vsi solisti so takoj rekli, da bodo prišli in da se bodo odzivali še naprej. Zbrali pa smo 8.000,00 evrov in jih namenili enemu od zavetišč. Bilo je fajn, no. Da pridejo ljudje na licitacijo in imajo na voljo slike, je vedno užitek. Tako vedo, kam so dali denar! Naslednji dan sem se udeležila enakega koncerta tudi v portoroškem Avditoriju, kjer smo zbrali veliko denarja še za eno drugo zavetišče.

Ozaveščenost ljudi se veča, saj sama vidim, koliko manj živali pride v Gmajnice, ampak še vedno bi na sprehodu skozi vas videla tričetrt psov na prekratki verigi, ki nikoli ne grejo na sprehod, hiško imajo ali pa ne, veliko jih je še na zatezni ovratnici, ki je z zakonom prepovedana in do kastracije in sterilizacije je še sto let.

Ljudje še vedno gledajo na živali kot na potrošni material. Živali so čuteča bitja in čutijo bolečino, radost in veselje tako kot človek. Ljudem, ki se zavzemajo za pravice živali in so vegani, govoriti, da solata tudi čuti je en tak žalosten in smešen izgovor, ker je v končni fazi dokazano, da imajo živali podoben živčni sistem kot ljudje, in če mi čutimo bolečino, jo bo čutila tudi žival. Paradižnik pa nima živčnega sistema! Verjamem, da na nekem nivoju paradižnik tudi čuti določene frekvence, rože se odzivajo na svetlobo in glasbo, ampak zato ker jaz pojem paradižnik in ta trpi, kako lahko potem ti opravičuješ videno trpljenje živali in mesno industrijo?? Tu stvari potem ne grejo skupaj! Nimam nič proti, če srečam človeka, ki mi odkrito reče: »Jem meso in nosim krzno, ker jaz tako hočem, to je moja odločitev in mi je čisto vseeno za te živali.« To sprejmem, ne sprejmem pa raznih izgovorov, da so ljudje iz kamene dobe nosili krzno, da tudi solate in paradižniki trpijo in podobno. Reci pač: »Jaz sem ego. Edini in najbolj pomemben na svetu. Pri meni cilj opravičuje sredstva in to je to. Zato jem meso.« S tem nimam problemov, samo ne se pa izgovarjati in si na ta način prati vesti, ker ješ meso! Meni se ni treba opravičevati, ker je vsak odgovoren za svoja dejanja in si piše svojo karmo.

Jadranka, Drugače ne znaš (naslov njenega novega singla, op. p.)?

Ne, niti nočem!

Zakaj tak naslov pesmi? Kaj si hotela z njim povedati?

Prav nič. [smeh]

Ok. [smeh] Res?

Ja, tukaj nisem nič razmišljala ampak vzela en košček iz teksta, potem so pa vsi mislili, da se to nekako navezuje na moje življenje. No, saj dejansko je navezano, samo to ni bilo v prvem planu. [smeh]

Nekje na začetku najinega pogovora si rekla, da si želela biti v preteklosti pianistka in dirigentka, ampak zasledila sem, da tudi igralka.

Tudi, ja. Jaz sem bila na dveh zasebnih šolah, delala sem sprejemne izpite na AGRFT, pa me niso sprejeli in takrat se mi je svet porušil. Nisem vedela kaj bi pa sedaj v življenju počela, potem sem pa ugotovila, da to ni to.

Saj sem hotela biti tudi veterinarka, pa mi je oče rekel, da bom morala hrčke rezat in tega ne bom nikoli v življenju pozabila!

Jaz samo pojem. Nisem multipraktik. [smeh] Bi se pa poskušala v gledališču v kakšnem mjuziklu, in ekstremno si želim, da bi lahko sinhronizirala risanke in bila kakšen mišek ali čebelica, ampak zaenkrat mi še ni uspelo.

Nekje sem prebrala, da si oboževala Michaela Jacksona in vsako noč rotila kozmos, da bi se srečala z njim in se z njim poročila. To je v tem času zelo aktualno, zato me zanima, če to drži.

Ja, saj mi je kolega poslal sožalje, češ da sem sedaj vdova. Dejansko kar vsi govorijo, da je bil on Biblija in da vsi glasbeniki izhajamo iz njega, sploh ni pretiravanje. Cela moja generacija izhaja iz njegove glasbe. Poleg Sarah Vaughn je on name najbolj vplival, čeprav ga zadnja leta sicer nisem več spremljala. Ko sem slišala, da je umrl, sem čutila olajšanje, saj je našel svoj mir. Ta svet je bil čisto preveč zloben za takega človeka in verjamem, da je bil brezkompromisno dober človek.

Jadranka, hvala za pogovor!

Irena Mraz, avgust 2010

Dodaj odgovor

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.