Intervju: Dr. Marinka Vovk



Doktorica bioloških znanosti, direktorica v Tehnološkem centru za aplikativno ekologijo, vodja razvoja in raziskav v Razvojnem centru za pridobivanje energentov iz komunalnih odpadkov in direktorica prvega socialnega podjetja v Sloveniji Centra ponovne uporabe.
Z okoljem se ukvarja 20 let. V zadnjih šestnajstih letih je zaposlena na vodilnih položajih v podjetjih, kjer je ekologija primarna dejavnost. V letih 2000-2006 je vodila obrat za termično odstranjevanje laka in barve na kovinski podlagi Alpos ekološko peč v Šentjurju. V letu 2009 je postala tudi vodja raziskovalne skupine Preventiva v okviru Tehnološkega centra za aplikativno ekologijo.

Aktivno sodeluje na številnih okoljskih konferencah v Sloveniji in tujini. V letih 2006-2010 je razvila in v praksi udejanjila sodobne sisteme ločenega zbiranja odpadkov, to je sistem “rumena vreča” in udejanjila ponovno uporabo v praksi z delovanjem prvega RE-USE centra v Sloveniji. Pripravlja preventivne programe okoljskega ozaveščanja s poudarkom na minimizaciji odpadkov in koordinira okoljske projekte za različne ciljne skupine. Ima bogate izkušnje z javnim nastopanjem in zna motivirati različne ciljne skupine za družbene spremembe. Je nosilka ideje razvoja socialnega podjetništva in kreiranja novih zelenih delovnih mest za težje zaposljive. Nagrajena je bila za netehnološke inovacije na področju ekologije na mednarodnem sejmu ženskih inovacij v Seulu v Južni Koreji leta 2009, kjer je prejela bronasto medaljo. Njen patent 3R –Več kot odpadki je najpodjetniška ekoideja letošnjega leta po izboru častnika Finance.


vovk3


Slovenski javnosti ste poznani po strokovnem delu in dosežkih na področju ekologije, predvsem na področju ravnanja z odpadki. Kaj je sprožilo vaše zanimanje za ekološke teme?
Že od nekdaj sem se zanimala za okolje, lahko bi rekla že kot osnovnošolka. Sodelovala sem v vseh možnih krožkih na to temo, saj v učnih načrtih takrat še ni bilo takšnega predmeta. Na dodiplomskem študiju na področju kemije sem diplomirala tudi s področja ekologije, nakar sem nadaljevala podiplomski študij na področju »waste management«. V praksi sem tudi ves čas v podjetjih, kjer je ravnanje z odpadki primarna dejavnost. Vsekakor je to področje zame pravi izziv, kajti že ko sem pripravljala doktorsko disertacijo pred dvanajstimi leti, so bile podobne težave kot danes. Zato sem s konkretnimi spremembami, ki sem jih uvedla dokazala, da odpadki niso problem. Teh izzivov je še kar nekaj.

Glede na to, da je Slovenija po stopnji ločevanja odpadkov med boljšimi državami Evropske Unije lahko sklepamo, da smo glede ločevanja odpadkov precej dobro ozaveščeni. A Kljub temu še vedno več kot polovica odpadkov konča na odlagališčih. Te odpadke bi lahko smotrno izkoristili v industriji ali za ogrevanje, kot npr. v Avstriji. Kje je težava?
Eno je ločevanje odpadkov, drugo je sposobnost, da te odpadke znamo učinkovito uporabiti kot resurse. Tukaj nismo tako uspešni. Uspešnost ločenega zbiranja je evidentirana prav po uvedbi našega sistema »od vrat do vrat« za odpadno komunalno embalažo, ko sem leta 2006 predlagala ta sistem. Že celo desetletje je bilo veliko aktivnosti namenjenih izboljšanemu ločevanju na ekoloških otokih, rezultatov pa ni bilo. Ker so bili ekološki otoki predpisani kot edina obvezna infrastruktura za ločeno zbiranje, izvajalci javnih služb niso bili zainteresirani za spremembe. Prvi razvojno usmerjen je bil takrat direktor Komunale OKP d.o.o. Rogaška Slatina mag. Bojan Pirš, ki je želel zmanjšati stroške ravnanja z odpadki in uporabnikom približati storitve. In prav to je bila osnova, da so naš sistem začele uporabljati številne lokalne skupnosti, danes ja ta številka čez 170, med njimi je tudi Občina Trbovlje z rumenimi zabojniki za embalažo. Posledično se je močno izboljšalo ločeno zbiranje, saj imajo uporabniki na voljo enostaven sistem in praktično ostanka odpadkov ni veliko. Težava je, da vseh ločeno zbranih odpadkov ni mogoče snovno predelati. Zaradi deficita termične izrabe se 30% energetsko bogatih frakcij še vedno odloži in to nas uvršča med države, ki niso sposobne poskrbeti za svoje odpadke. Poleg embalaže je termična izraba nujna za določen delež kosovnih odpadkov in seveda za mulje čistilnih naprav. Ker gre za uporabo energentov in ne odpadkov, to pomeni, da se v fazi priprave pripravi ustrezna kakovost goriva, ki je iz okoljskega vidika bolj kakovostno kot fosilna goriva. Težava je v samooklicanih ekologih in posameznikih, ki pod krinko skrbi za okolje in zdravje uresničujejo svoj interes. Ker ni nikogar, ki bi takoj preprečil njihovo škodljivo delovanje, jim že celo desetletje uspe zavajati javnost in prispevati k velikim količinam odloženih odpadkov. Vsi bomo plačali globo, ker preveč odlagamo, kar ni prav. Ta kazen mora biti za tiste, ki zavirajo izvajanje prednostnega reda ravnanja z odpadki, kjer je prednostno preprečevanje nastajanja odpadkov, njihova ponovna uporaba, recikliranje in kompostiranje, termična izraba in čisto na koncu odlaganje. Ker se lahko vsak pouči o sistemih termične izrabe že v sosednjih državah, npr. Avstriji, kjer je več tovrstnih obratov, res ni opravičila za zavajanje ljudi in lažno prekrivanje resnice, da bomo okoljske cilje dosegli brez termične obdelave. Ne bomo jih. To nam dokazuje vsa Evropa. Zero waste je natančno to –ni odpadkov zato, ker smo jih sposobni uporabiti kot vire, torej jih ponovno uporabimo v Centrih ponovne uporabe (REUSE centrih), jih snovno predelamo in biološke odpadke kompostiramo, energetsko bogate odpadke pripravimo za energent in jih uporabimo kot vir energije. Nenazadnje, zakaj postavljamo mehansko biološke naprave za obdelavo odpadkov (MBO) v Sloveniji, kjer davkoplačevalci in EU plačamo več milijonov evrov? Kaj pa je končni produkt MBO centrov? To dokazuje, kako malo znanja imajo nasprotniki termične izrabe na tem področju oz. izkazuje njihov interesno usmerjenost.

Kakšne spremembe vidite pri odnosu ljudi do odpadkov in njihove okoljske ozaveščenosti, zlasti mladine?
Velike. Mladim je ekologija blizu, nekaj samoumevnega. Predvsem otroci so zelo okoljsko odgovorni, za kar imajo zasluge vrtci in šole, pred petnajstimi leti so s temi programi začele ekošole. Seveda ni dovolj, da mladi želijo okoljsko ravnati, vsa družba mora postati bolj sprejemljiva za nujne premike, ki so v smeri trajnostnega življenja že danes nujni.

V zadnjem letu ste po Sloveniji uspešno zagnali kar 8 centrov ponovne uporabe (CPU). Kaj pomeni razvoj mreže CPU za sistem ravnanja z odpadki v Sloveniji? Kakšni so načrti razvoja centrov v prihodnje?
Še deveti center bo odprl vrata letos, to je CPU Ormož. Tako smo izpolnili cilje za odhajajoče leto. V letu 2014 nas čaka zalogaj novih lokacij CPU, ki želijo postati del mreže REUSE, s sedežem v Bruslju. Zastopstvo za evropsko mrežo smo pridobili leta 2011, leta 2012 smo zaščitili blagovno znamko »center ponovne uporabe«, tako da lahko sedaj z jasnimi usmeritvami omogočimo uporabo naše blagovne znamke z zahtevami licenčne pogodbe in omogočimo kakovostno delo v tovrstnih centrih tudi na drugih lokacijah. Gre za uporabo naše blagovne znamke, kjer so definirane zahteve vključevanja težje zaposljivih in razvoj socialnega podjetništva. Ponovna uporaba je uvrščena zelo visoko na drugo mesto, kar pomeni prednostna naloga za vsako lokalno skupnost. Danes ne najdete evropske države, ki ne bi imela razvite ponovne uporabe, tudi v svetu je REUSE zelo razvit že več kot 20 let. V ZDA je npr. takšnih centrov veliko v eni ulici, ne le na enem območju. Ponudba REUSE –ponovne uporabe je v svetu prednostna, kupci najprej poiščejo izdelke in oblačila v tovrstnih centrih, stigme ni zaznati. Zato sem osebno zelo ponosna, da nam je v okviru projekta USE REUSE, ki ga sofinancira ESS in Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ter enake možnosti uspelo vrstiti Slovenijo na zemljevid držav, kjer je ponovna uporaba izvajana tudi v praksi.

Zelo aktivni ste tudi na področju socialnega podjetništva, predvsem na okoljskem področju. Ljudje imajo različne predstave, kaj socialno podjetništvo sploh je. Kako bi ga vi opisali?
Socialni podjetništvo je najprej podjetništvo. To še mnogim ni jasno. Tukaj ne gre za socialne programe in sanje, tukaj gre za realnost. Registracija socialnega podjetja pomeni zavezo in odgovornost, da bomo sposobni uresničiti vizijo in cilje podjetja in to tako, da bomo v delovne procese vključevali 1/3 težje zaposljivih, ker smo tip podjetja B.
Prav zato, ker gre za podjetniško reševanje okoljskih težav, je naloga managementa, da najdemo tržne niše, da iščemo vedno nove izzive in da omogočimo zaposlitve ljudem, ki so zaradi različnih razlogov ostali brez dela, radi pa bi ustvarjali, bili aktivni in s svojo ustvarjalnostjo prispevali k izvajanju družbeno koristnih del. Zaveza, da poslujemo neprofitno za nas ni bila nova, saj smo tako delovali že kot Tehnološki center za aplikativno ekologijo, ki je registriral socialno podjetje CPU d.o.o., SO.P.. Moje mnenje je, da bi vsa podjetja morala delovati kot družbeno koristna, okoljsko odgovorna z visokimi standardi za varovanje okolja in ljudi. Kako naj pričakujemo nova delovna mesta v Sloveniji, če dopuščamo, da vse za naše potrebe naredijo v državah tretjega sveta, na račun ljudi, okolja in ekonomije. Če mislimo, da bomo brez sprememb postali ustvarjalna družba se motimo. Zato je naša naloga, da vzgajamo potrošnike in preko usposabljanja različne ciljne skupine, saj morajo dojeti, da v svetu globalizacije ni enostavno preživeti in če ne bodo kupci kupovali slovenskih izdelkov, ne moremo pričakovati novih delovnih mest in razvojnih možnosti.

Aktivni ste tudi v Zasavju. Kaj bi lahko regija, kot je Zasavje, pridobila z razvojem in spodbujanjem socialnega podjetništva?
Že pred leti smo ponudili možnost sodelovanja Občini in Komunalnemu podjetju v Trbovljah na področju socialnega podjetništva. Opravili smo nekaj sestankov, vendar je bila potem odločitev Komunale, da zaenkrat ni pogojev za vzpostavitev Centra ponovne uporabe. Naš pogoj je, da se najde prazen prostor, brez življenja, kjer se ob sodelovanju deležnikov tako občine kot izvajalca javne službe in sodelovanja drugih zainteresiranih vzpostavi dejavnost ponovne uporabe, kjer pomagamo v vseh fazah, da lahko pridemo do stopnje, da takšno podjetje lahko samostojno funkcionira in pridobiva posle, seveda ob nujni podpori lokalne skupnosti. Pred časom so nas kolegi iz društva Knof (tudi njim smo pomagali pri vzpostavitvi dejavnosti ponovne uporabe v Stari šoli v Sevnici) obvestili, da so skupaj z lokalno skupnostjo odprli enoto ponovne uporabe v Trbovljah, kar me je razveselilo. Ogromno ljudi je namreč dnevno klicalo, da želijo tovrstni center in da želijo sodelovati, zato sem takrat prosila občino in Komunalo, da pomagajo pri ureditvi prostora. Sicer sem sodelovala na predstavitvah socialnega podjetništva na tem območju. Kmalu moram v Zasavje tudi zaradi aplikacije 3R –več kot odpadki, saj dobivamo vprašanje glede možne uporabe tudi na tem območju.

Imate tudi številne izkušnje iz tujine. Katere pozitivne prakse v Sloveniji velja izpostaviti, kje je še prostor za izboljšave?
Področja trajnostne oskrbe – ekološke kmetije, energetsko varčni objekti, turizem z novo ekološko ponudbo, centri ponovne uporabe. V Sloveniji bi morali izkoristiti trend socialnega podjetništva kot podjetništva v imenu družbe in ne podjetništva, ki prinese nekaj subvencij in davčnih olajšav. To je odvisno od razumevanja lokalnih skupnosti, ali sploh vedo, zakaj je socialno podjetništvo dolgoročno koristno. Socialna podjetja se v Evropi organizacijsko najpogosteje pojavljajo v obliki nepridobitnih organizacij (70 odstotkov), zadrug (26 odstotkov) in združenj (3 odstotke) in delujejo na različnih področjih – bančništvo, zavarovalništvo, potrošništvo, ekologija, energetika, kmetijstvo, obrtništvo, kultura, šport, gradbeništvo, raziskovanje, izobraževanje, javne storitve, turizem ter socialno in zdravstveno varstvo. Kar je skupnega je skrb za trajnostni ekološki, ekonomski in socialni razvoj lokalnih skupnosti. Tam ne bomo videli velikih trgovskih verig kot so Spar ali Hofer v tolikšnem številu kot pri nas, veliko več je potrošniških zadrug, ki omogočajo prodajo lokalnim kmetijam.

Raziskovali ste tudi področje zmanjševanja odpadkov. Verjetno vseh odpadkov ni možno ponovno uporabiti oziroma jih reciklirati. Kako ravnati s temi odpadki? Kakšne so vaše strokovne ugotovitve?
Kot sem že večkrat pojasnila, je potrebno upoštevati prednostni red ravnanja z odpadki, ki je povsem jasen in sem ga na začetku že opisala. Termična izraba je pred odlaganjem, to pomeni, da dopuščanje odlaganja odpadkov pomeni okoljsko in gospodarsko škodo. Povzročanje takšne škode je kaznivo dejanje in nekdo bo moral plačati te račune. Upam da ne zopet davkoplačevalci.

Dobro poznate tudi okoljsko ozaveščenost različnih industrij, saj sodelujete s podjetji tako doma kot v tujini. Pogosto naletimo na različne poglede glede socialno-ekonomskega razvoja regij, države ter vplivov na okolje in okoljske učinkovitosti podjetij. Kakšen je vaš pogled na iskanje sinergij med industrijo, okoljem in lokalnimi skupnostmi?
Tam, kjer lokalne skupnosti in podjetja razumejo, da morajo delati v prid družbe, predvsem lokalnega okolja ni nobenih težav. Nedavna sem bila na Finskem, kjer sem imela priložnost videti, kako se z interesom za korist lokalnih prebivalcev da veliko urediti, z malo sredstev. V Pieksämäkiju, območju s 50.000 prebivalci 300 km severno od Helsinkov, si lokalna oblast prizadeva, da se ljudje ne bi odselili v mesto. Zato so omogočili socialnemu podjetju Bovallius, da v zapuščenih delavnicah po celotnem območju usposablja in izobražuje mlade, ki imajo težave v šoli, da v teh delavnicah izvajajo obrtna dela. Konkretno mladi z mentorjem obnavljajo lesene izdelke, popravljajo vodovodne napeljave, imajo vrtove za zelenjavo za lokalno območje. Gre za veliko objektov, v katerih se je nekoč izvajala neka dejavnost. Ne dovolijo, da bi bili prazni, tudi če lokalna oblast ni lastnik, se dogovori za uporabo in tako mladi izvajajo vsa obrtna dela, gredo do strank, jim doma popravijo, uredijo, vse po simboličnih cenah, saj razliko plača lokalna oblast. Pravijo, da s tem privarčujejo, saj nimajo socialnih težav, ljudje so zadovoljni, mladi so vsi zaposleni. Tako so v praznem objektu uredili socialno restavracijo, kjer hodijo po kosilo ljudje iz tistega območja. Pridejo s plastičnimi porcijami, najprej plačajo 6 €, potem si kar sami naložijo kaj imajo radi –torej ni predpisano, da mora vzeti le eno vrsto hrane. V kotu imajo mizo, kjer je vedno na voljo kava in pecivo. Tam se vsak ustavi, poklepetajo, se kar nekaj časa zadržijo in gredo domov. Opazila sem, da so po kosilo prihajali starejši. Zanimivo, nihče ni jedel v jedilnici, tam so jedli zaposleni iz okoliških obratov. Lokalna skupnost sofinancira kmetom, da lahko prodajo pridelke, socialna restavracija zaposluje okoliške prebivalce, tam se hrani veliko ljudi in vsi imajo korist. Da o socialnem kazalniku, druženju ne govorimo. Ljudje niso osamljeni. Zanimivo je, da je vse narejeno skromno za naše predstave, a vse funkcionira.

Izkušnje imate tudi z uporabo goriv, pridelanih iz odpadkov. Imamo občutek, da v Sloveniji še vedno vlada pretiran strah glede njihove uporabe. Smo mogoče glede tega premalo seznanjeni? Kje vidite prednosti tovrstnih goriv za slovensko družbo?
Kot razvoja in raziskav v Razvojnem centru za pridobivanje energentov iz komunalnih odpadkov in nekoč odgovorna za Alpos ekološko peč, ki je imela takrat status sežigalnice zelo dobro poznam razloge za strah. Ne morem mimo ugotovitev, ki sem jih že navedla, da je s strani nasprotnikov termične izrabe povsem drug interes kot skrb za okolje in zdravje. Zveza ekoloških gibanj Slovenije vsako leto organizira strokovno konferenco, na kateri se obravnavajo tudi razlogi za nespoštovanje prednostnega reda ravnanja z odpadki. Letos so na panel povabili tudi pripadnike »ne sežigalnice«, da se soočijo z vidnimi domačimi in tujimi strokovnjaki s tega področja. Si lahko mislite, niti eden ni prišel. Kaj vam to pove. Meni vse.

Kaj bi ocenili kot vaš največji poklicni uspeh?
Moje delo je moje življenje. Jaz ne ločim med časom v službi in privat, saj ves čas delam to, kar želim, v čem uživam in kaj je moje največje zadovoljstvo – ustvarjalnost, raziskovanje in iskanje rešitev v praksi. Zame šteje le to, kar se vidi »pod črto«, kar se lahko vrednoti v številu novih delovnih mest, v tonah manj odpadkov, v tonah ponovno uporabnih izdelkih in številu zadovoljnih ljudi. Ekonomija se vrednoti tudi v številu privarčevanih dreves, v hektolitrih neonesnažene in neuporabljene vode, v tonah privarčevanih surovin in več 10.000 kilometrov manj prevoženih poti, ker izdelki nastajajo v lokalnih okoljih. Zagotovo je moj poklicni uspeh tudi v tem, da sem na tej poti srečala pravega partnerja, saj lahko tudi tako združujem družinske in podjetniške obveznosti.

Žal je komentiranje te objave onemogočeno.