Ni nebes brez kuhinje

Darja Lovšin, avtorica uspešnice Veliki kuharski vodnik za diabetike in odgovorna urednica revije Dita, ki najraje kuha, lončari in potuje. Darja nam je zaupala marsikatero zanimivost o svojem življenju, za konec pa je za vse bralce podala še recept za ješprenjevo enolončnico.

Darja Lovšin_osnovna

Ste družboslovka, ki znanja o zdravi prehrani oz. prepričanja, da se lahko s prehrano ozdravi marsikatero bolezen, ni pridobila na fakulteti. Kaj vas je odpeljalo na to pot, na kateri se očitno dobro znajdete?

Moj dedek iz vasi Šulinec v Prekmurju je bil eden redkih pismenih ljudi v vasi, hiši se je po domače reklo pri Aninih in zanj so dejali, da je Anin »pisoš«, ker je za celo vas pisal vse, kar so domačini rabili, ko so imeli opravka z inštancami. Ta »pismeni gen« me je po diplomi iz mednarodnih odnosov počasi speljal k uredniškemu delu pri zdravstvenih revijah (Gib, Za srce, Okno, Dita) in publicistiki, povezani z boleznimi življenjskega stila, zlasti diabetesom.

Kuhinja je prostor, v katerem se nekateri odlično znajdejo, drugi mnogo manj, tretji spet v kuhinjo raje ne stopimo – iz različnih razlogov. Vsem pa je skupno, da radi dobro jemo. Kakšna je vaša zgodba?

V kuhinji se počutim suvereno in te suverenosti nisem pripravljena kaj dosti deliti, kuhinja je več kot prostor kuhanja, je duša doma. Možev prijatelj, profesor na fakulteti in ljubljanski svetnik, ki hodi k nam gledat nogometne tekme, je recimo rekel, da si tako predstavlja nebesa, v kuhinji vonj po pravkar pečenih dobrotah, v dnevni sobi pa na televiziji nogometna tekma. Se pravi, ni nebes brez kuhinje.

Nedavno ste ponatisnili svojo – lahko bi rekli – uspešnico: Veliki kuharski vodnik za diabetike. Ste pričakovali tak odziv?

Vedno, kadar vložiš v nekaj veliko truda, si upravičen do pričakovanj. Veliki kuharski vodnik za diabetike je lepa in uporabna knjiga, kakršne slovenski diabetiki še niso imeli. Zasluge za uspeh pripisujem tudi prehranski strokovnjakinji univ. dipl. ing. Mojci Blatnik, ki je prispevala prehranske izračune in fotografu Matjažu Žnidaršiču. Kljub temu, da sta od izida minili že dve leti, je povpraševanje po Vodniku še vedno precejšnje, možno ga je kupiti v vseh bolje založenih knjigarnah ali naročiti na spletni strani diabetes.si.

Število bolezni narašča, obenem pa tudi naše vedenje o njih. Boj proti debelosti je najmnožičnejši med vsemi, pa vendar se zdi, da se še vedno raje ukvarjamo s posledicami, kot vzroki. Zakaj?

Ob številki 246 milijonov obolelih za diabetesom, pri čemer je preko 90 odstotkov obolelih za diabetesom tipa 2, ki je v najtesnejši povezavi z debelostjo, je res vprašanje, zakaj se ljudje v razvitih družbenih sistemih tako neusmiljeno znašajo nad svojimi telesi. To je filozofsko in psihološko vprašanje, vse bolj pa sem prepričana, da ima najmanj odgovorov nanj medicina. Morda bi morali razmišljati o novi umetnosti preživetja na preseku razrednega boja, literature in levičarske družboslovne misli.

Se vam zdi, da je ta bitka proti debelosti res tako težavna in nemalokdaj že vnaprej izgubljena?

Ta bitka je izgubljena v večini primerov, kajti na bojišču izgubljenih iluzij, izgubljenih delovnih mest, izgubljene mladosti je težko biti pameten general. Ko sem razmišljala, kako bi ponazorila izjemen pomen človekove pripravljenosti na življenjske spremembe, sem se domislila tigra, ki zagrize v papriko; mesojeda zver ne bi tega v resnici nikoli storila, pa če pogine od lakote, taka sprememba navad je možna samo pri človeku. Najti pa bi bilo treba načine, da bi več ljudi z diagnozo diabetesa ali pred njo zmoglo tako velike in odločilne spremembe.

Iz vaših zapisov, ki jih lahko spremljamo tudi v reviji Dita, bralcu kaj hitro postane jasno, da niste ena tistih urednic, ki piše ko je potrebno, temveč vas reči res zanimajo. Uporabljate veliko primerjav, spuščate se v čase, ki jih niste živeli … Vam ta vedoželjnost pomaga pri vašem delu?

Vem, da bralci radi prebirajo Dito, še zlasti moje uvodnike in reportaže s potovanj, katerih rdeča nit je prehrana. Tudi z letošnjega potovanja po Indiji sem prinesla mnogo tega, kar je zanimivo za vsakogar, ki je vedoželjen. Želim pa poudariti, da je funkcija odgovorne urednice revije o diabetesu povezana z nenehnim izobraževanjem in zasledovanjem novosti. O tej bolezni sem precej pisala in povedala tudi za časopise, radio in televizijo in doslej mi še noben diabetolog ni očital, da bi kaj ne bilo v skladu s stroko.

Pravijo, da ljudje, ki radi in veliko potujemo, veliko doživimo, marsikaj spoznamo in smo zato bogatejši. Se strinjate s to trditvijo?

S seboj na indijski podkontinent sem vzela knjigo Nemirni Viking velikega polarnega raziskovalca, pisatelja in ustanovitelja najbolj severne evropske naselbine Thule, Petra Freuchena, ki je v uvodu napisal tisto, kar mu je že zgodaj vtepla v glavo mati (iz stare rodovine pomorščakov), da človek, ki zmeraj doma tiči, v svetu nikamor ne pride.

Kako izgledajo vaša potovanja, predvsem ko se srečujete s hrano drugih kultur?

Na zadnje potovanje po Indiji sem se odpravila sama, potem, ko sem temeljito naštudirala deželo in logistiko. Spremljal me je kajpak tudi nepogrešljivi Lonely Planet in nekaj nadvse uporabnih nasvetov prijateljice Romane, znane svetovne popotnice. Predvsem tisti mi je koristil, naj se nikoli ne jezim, ker bom tako še manj opravila. Indijska prehrana je večinoma vegetarijanska, ker hindujci, ki jih je okrog 80 odstotkov, ne uživajo mesa. Zelo so mi bile pri srcu njihove somose, to so nadevani ocvrtki iz testa, pogrešala pa sem pivo, ki ga bolj ali manj točijo v ilegali, razen v Goi.

Koliko vam pri tem pomaga znanje jezikov in koliko jih v družini govorite?

Povsod ti pomaga znanje angleščine, ki ga lahko v Indiji še izpiliš, saj jo govorijo praktično vsi. Za jezike sem kar nadarjena, učila sem se še francoščine, priučila pa nemščine in italijanščine, celo nekaj španskega znam, recimo »linda pera«, lepa psička.

Sodobne ženske, ki bi si želele poleg kariere, družine imeti tudi popolno postavo, se pogosto srečujejo s težavo tempa zdrave prehrane. Jesti petkrat na dan po malo, zdravo in po tem še malo rekreacije, je pogosto težava, ki je ne moremo udejanjiti. Kaj svetujete?

V Sloveniji nedavno izdana knjiga »Eleganca ježa« francoske pisateljice in filozofinje Muriel Barbery, živeče na Japonskem, ponovno aktualizira razredna nasprotja in obsojenost nižjih slojev na večni prezir in izkoriščanje elit, ob čemer se mi pojem sodobne ženske, ki bi rada imela popolno postavo, zdi dokaj nerelevanten. Biti obseden sam s sabo ali delati iz sebe kult osebnosti, vse to mi je zoprno. Občudujem ženske, kakršna je bila Sartrova intelektualna senca Simone de Beauvoir, s telesom, ki ga pri 52 letih že dolgo ni objel noben moški, a kako je bila ta ženska sposobna misliti! Kako bo kdo prišel do pet obrokov hrane dnevno? Zase naj si vzame čas, ko je še zdrav, pri čemer je obrok lahko tudi samo jabolko, sladoled ali pest češenj za malico.

Sami izredno dobro izgledate – za vami so porodi, najbrž tudi obdobje spremljanja moža na napornih koncertih (Darja je žena glasbenika Pera Lovšina, op.a.), vloga babice … – pa vendar ima človek občutek, da ste vir neusahljive energije in zdravja. Od kod ta volja do življenja, ta energija kljub aktivnosti in ta vitalnost čeprav zelo radi jeste – in to na nek način tudi morate?

Jutranja telovadba, v lepem vremenu kolesarjenje na ljubljansko podeželje, pešačenje v službo, pa različni športi, dolgo sem trenirala ping pong in ga še zdaj rada igram. Vitalnost črpam tudi iz lončarstva, ki mu posvečam vsak prosti trenutek. Včasih postavim tudi kakšno razstavo, v ljubki ljubljanski trgovinici Made in Slovenia pod arkadami blizu nunske cerkve pa imajo na prodaj moje keramične izdelke.

Sladkorna bolezen je vse pogostejša med boleznimi sodobnega časa. Kje so njene korenine?

Diabetes je po doktrini CINDI, to je svetovni program za preprečevanje kroničnih nenalezljivih bolezni, povezan z družbenoekonomskimi razmerami in naslednjimi štirimi družbenimi dejavniki: revščino, izobraženostjo, zaposlenostjo in družbeno neenakostjo. To so korenine bolezni, ki je v 50% povezana tudi z družinsko nagnjenostjo.

Kaj bi svetovali ljudem, ki še niso »zasužnjeni« z zdravili zoper to bolezen, pa najdejo sledi le-te v družini oz. so podvrženi tveganju, da jo z leti dobijo tudi sami?

Pomembno je spremljati obseg pasu, saj je trebušna debelost v tesni zvezi z izbruhom bolezni. Mislim, da je pri moških kritična meja okrog 96 cm obsega pasu, pri ženskah pa 84 cm. Tri leta zmernega življenja lahko odženejo ne le diabetes, ampak tudi krvni tlak in še kakšno drugo bolezen. Uvedba rednega gibanja in zmanjšanje količine hrane lahko vodi celo z inzulinske terapije nazaj na tablete in celo samo dieto. O takih primerih smo že pisali v Diti, redkim uspejo take spremembe, a nagrada je res velika.

Vam je blizu modrost, da smo sami sebi najboljši zdravniki, če le znamo prisluhniti svojemu telesu?

V zadnjem uvodniku sem pisala o medicinski sestri iz okolice Bostona, ki je preskusila neverjetne količine tablet za diabetično nevropatijo, to je zaplet, ki ga zaradi kronično zvišanega krvnega sladkorja poznajo mnogi diabetiki, naznanijo pa ga bolečine v nogah. Sprašuje se, kaj bi lahko še naredila, da bi ji bilo bolje, a kaj je sploh naredila pri telesni teži preko 100 kg? Čisto nič, samo preskušala je zdravila. A pri mnogih zapletih diabetesa se lahko stanje samo še slabša, govorimo o ireverzibilnem procesu, ker procesa ni možno obrniti nazaj, lahko se ga samo delno zaustavi. Edino merilo, ki bi si ga moral zapomniti vsak diabetik je: normalni krvni sladkor.

Kaj je najpogosteje na vašem družinskem krožniku?

Tako, kot imam polno omaro kuharic z vsega sveta, se tudi na našem družinskem krožniku najde se vsega po malem, od Prekmurja in Sredozemlja do Kitajske in Indije. Naj povem, da sem vse jedi iz Velikega kuharskega vodnika za diabetike preskusila pri mojih domačih. Najraje pa pečem in zdaj, ko imam vnukinji, je tudi pri navadnem biskvitu v ospredju dekoracija. Z Ino in Niko si naredimo pojedino s pecivom in kakavom, in samo, če je kdo »priden«, se lahko pridruži. Pri meni lahko sami natakata pijačo v skodelice, doma pa ne, ker mami nima živcev za to. Če se kaj razbije, pa novo naredimo.

In kaj najraje postrežete svojim napovedanim oz nenapovedanim gostom?

Nenapovedanim gostom postrežem zeleni čaj s kardamomom in kancem mleka pa kakšen »finger food«, recimo majhne bučne zvitke s skuto, bučnim oljem in bučnimi semeni. Zdaj poleti pa bomo na vrtu tudi za druge kaj spekli na žaru.

Na naših kuharskih tečajih za diabetike, ki jih organiziramo v centru DITA, je požela veliko hvale ješprenjeva juha, za katero vam zaupam recept. Prednosti juhe so, da ni preveč kalorična, ima malo nasičenih maščob in precej prehranskih vlaknin in kot taka je zelo primerna za diabetike.

Spodaj si lahko preberete recept za ješprenjevo enolončnico z bučkami, ki ga nam je posebej za vas zaupala Darja Lovšin.

JEŠPRENJEVA ENOLONČNICA Z BUČKAMI

Za 4 osebe potrebujemo:

skodelico ješprenja
20 dag buč
8 dag kraškega pršuta v koščkih
skodelico kuhanega fižola
pol čebule
1 dl belega vina
2 žlici kisle smetane
2 žlici jogurta
oljčno olje
česen, sol, poper, lovorjev list, majaron
1 žličko paradižnikove mezge

Za eno uro namočen ješprenj damo kuhat. Na vročem olju popražimo sesekljano čebulo in na kocke narezan kraški pršut, dodamo na tričetrt kuhan ješprenj, naribane buče, posolimo, popražimo in zalijemo z vinom. Ko vino izpari, dodamo sesekljan česen, mlet poper, lovorjev list, majaron in zalijemo z vodo. Kuhamo 15 minut, dodamo še posebej kuhan fižol, smetano in jogurt, prevremo, dosolimo in nameljemo poper.

Ena porcija vsebuje:

kalorij 272
ogljikovih hidratov 23 g
beljakovin 11 g
maščob 12 g

Z Darjo Lovšin sva se prvič srečali aprila 2010 v Logarski dolini, kjer smo preizkušali solčavske dobrote in ob tem načeli morje zanimivih pogovorov. Veselim se vsakega novega srečanja z njo in branja njenih res dopadljivih zapisov.

Irena Mraz

En komentar to “Ni nebes brez kuhinje”

  1. Komentiral/a Darja dne 11. May 2010

    Irena, hvala za lepe misli na koncu, uspešno naprej in lp Darja