Ida Meidell Blylod: »Umetnost je večinoma nekaj lepega«



Švedska glasbenica, ki je strune violine spoznala že pri rosnih petih letih in počasi obveznost razvila v strast. V Slovenijo se izjemno rada vrača, saj jo tukajšnji ljudje in prijatelji naravnost navdušujejo. Tokrat sem se pogovarjala z izjemno glasbenico in prijetno sogovornico – Ido Meidell Blylod.


ida2


Ste prvič v Sloveniji?
Ne, pravzaprav sem tukaj že tretjič.

Se vaša država, v umetniškem smislu, močno razlikuje od Slovenije?
Težko je reči, četudi sem bila tukaj že dvakrat. Moj vtis je, da je drugače. Vendar je to lahko zgolj posledica dejstva, da sem spoznala samo določene ljudi in njihov način ustvarjanja. Pravzaprav ne vem, zdi se mi, da je morda tu lažje priti do nastopa, tudi če nisi ves čas tako dobro plačan, vendar se zdi skoraj kot umetnosti bolj prijazno okolje. Ampak kot že rečeno, se mi morda tako samo dozdeva, ker sem spoznala samo ljudi, ki se ukvarjajo z glasbo, umetnostjo itd.

Mnogo glasbenikov v Sloveniji se pritožuje zaradi njihovih življenjskih pogojev, negotovega življenja, slabih delovnih pogojev itd. Je situacija podobna tudi na Švedskem?
Da, rekla bi, da je. Mnogo ljudi meni, da se situacija slabša, predvsem zaradi ekonomske krize, da je bilo bolje 30 let nazaj. Tudi na Švedskem je podobno, ni veliko nastopov. Potrebno je biti inovativen in najti svoj specifičen način dela. Sama zaenkrat še ne delam kot svobodna glasbenica, saj še vedno študiram, zato težko rečem.

Študirate umetnost?
Ja, študiram baročno glasbo.

Gre za dokaj specifično glasbo. Kako ste se odločili za to obdobje, stil glasbe?
Na neki točki me je začela zanimati. Ko igraš klasično glasbo in se seznaniš denimo z Bachom in nekaterimi baročnimi skladatelji, ti ta glasba postane ljubša v primerjavi z normalno klasično glasbo. Preprosto mi je všeč, kako jo občutim in kako zveni. Ko sem prišla v stik z učiteljem baroške violine, sem se jo začela učiti. To je približno pet let nazaj. In potem se prijavila na študij in jo začela resno preučevati. Tako sem se začela zavedati, da četudi se zdi kot niša in specializirana v primerjavi z normalno klasično glasbo, gre v resnici za dolgo časovno obdobje, ki sega od 12. do konca 18., začetka 19. Stoletja. Mislim, da gre bolj za pristop v glasbi in kje ga najti, kot pa za samo glasbo.

Kdaj ste odkrili svojo strast do glasbe?
Violino sem začela igrati pri petih letih, ko so me straši vpisali v glasbeno šolo. To godalo je tako postalo čisto običajen del mojega življenja, posebej pa me je začela veseliti v najstniškem obdobju, ko sem v glasbeni šoli v domačem mestu našla tudi prijatelje. Mislim, da so ti, poleg veselja do igranja, imeli kar veliko vlogo. Vedno več smo se vključevali v različne skupine, orkester itd., tako sem v srednji šoli, med 16. in 19. letom, za glavni predmet vzela glasbo. In od takrat naprej sem vedno na tak ali drugačen način študirala glasbo.

Ste bili kdaj del pop skupine ali česa podobnega? Morda kot najstnica?
Morda ne takrat, pravzaprav se ne spomnim natančno kdaj, vendar ja, sem delala različne glasbene projekte.

Z violino?
Da, z violino.

Kaj pa baletne predstave? Teater? Ste bili kdaj del tega?
Ja, to poletje sem bila pet tednov del produkcije opere, v orkestru, na Švedskem. Delali smo opero iz leta 1880 in pravzaprav ni bila izvajana že vse od takrat.

Pri operi ali teatru gre za neke vrste zmes vizualnega vtisa in slišanega. Kaj je po vašem mnenju bolj pomembno, denimo, pri operi?
Pravzaprav ne vem. Že sama sem premišljevala o tem. Zame, osebno je glasba bolj pomembna. Vendar so tudi vizualni vtisi vsaj toliko pomembni, morda celo bolj. Kostumi, igranje itd. so preprosto izjemno pomemben del vsega tega.

Se vam zdi, da ljudje lažje vidijo stvari kot pa slišijo? Da smo bolj osredotočeni na vizualne vtise, slišni pa ostajajo v ozadju?
Da, ljudje menijo tako in jaz se strinjam z njimi. Pa čeprav imam probleme z vidom.

Ste umetnica. Kaj vam pomeni umetnost? Je to nekaj lepega?
Menim, da je umetnost večinoma nekaj lepega. Nekaj zanimivega ali lepega ali pa razburljivega, kreativnega. Nedvomno pa je lahko tudi nekaj grdega oziroma lahko gre za izražanje čustev, ki niso nujno lepa.

Na lanskoletnem festivalu etno Histeria ste spoznali Bojana Cvetrežnika in njegovo ekipo. Vam je bil festival všeč?
Da, zelo mi je bil všeč.

Ne gre le za glasbeni festival, temveč za večumetnostni festival. Se vam zdi, da sporočila posredovana skozi umetnost, dosežejo ljudi? Kakšen je vpliv na ljudi?
Menim, da je odvisno od posameznika, saj nekateri ljudje prejmejo natanko tisto, kar je umetnik želel sporočiti, medtem ko drugi sploh ne. Vendar na tak ali drugačen način bo vsakdo iz umetnosti izluščil nekaj, pa najsi dobro ali slabo izkušnjo. Rada verjamem, da sporočilo v večini primerov doseže ljudi.

Je to namen umetnosti?
Ne nujno. Ne, pravzaprav je namen nekaj dati, vendar je na prejemniku, kaj bo iz tega izluščil. Torej, če želim predstaviti delo, ki je zelo žalostno, to lahko storim, vendar če se nekdo v občinstvu počuti izredno srečen pri poslušanju tega in če to delo dojema kot najbolj veselo možno, je tudi to super. Ne morem reči, da se mora poslušalec počutiti žalostnega.

Omenjeni festival se dogaja v gozdu. Se vam zdi, da glasba prispeva k onesnaževanju okolja, na kakršenkoli način?
Ja, menim, da glasba lahko stori to. Kajti glasba je ves čas okoli nas. Nekako se prifiltrira skozi. Sedaj, ko sediva v tej kavarni je v ozadju glasba, konstantno govorjenje..Mislim, da je tudi to neka vrsta onesnaževanja. Po mojem mnenju je tišina med glasbo enako pomembna kot glasba sama.

Ste ekološko ozaveščeni? Razmišljate o odnosu do narave?
Da, mislim, da sem. Ne namenim sicer veliko časa okoljskim aktivnostim, vendar recikliram, ločujem odpadke itd. Gre za probleme, ki se tičejo nas vseh, zato nas morajo zanimati.

Švedska velja za ekološko ozaveščeno državo. Če jo primerjate z drugimi državami, morda Slovenijo, najdete kakšne razlike?
Spet lahko sklep potegnem samo glede na ljudi, ki sem jih spoznala tukaj. Ti se zelo dobro zavedajo problemov. Lahko rečem, da ne opažam ekstremnih razlik, bolj ali manj je stanje isto.

Pa če se vrneva k festivalu, ta ni profitno naravnan. Ste nastopali zastonj?
Ja, smo. Plačali so nam stroške potovanja, se mi zdi.

Kakšen je vaš odnos do dela brez plačila?
Sama se dobro počutim, kadar delam stvari zastonj, če se za to odločim. Če je smiselno zame, potem sem srečna. Finančno sem stabilna zaradi študentske štipendije, zato trenutno moje preživetje ni odvisno od nastopov. Če bi nekaj rada naredila, potem to z veseljem naredim zastonj, vendar ne bi zastonj, denimo igrala na poroki nekoga, ki ga ne poznam. Vse je odvisno od nastopa. Če je zabavna stvar in če so vpleteni prijatelji oziroma spoznavanje zanimivih ljudi, potem mi ni noben problem igrati brezplačno.

Verjetno ste obiskali že veliko držav. Kam ste potovali samo zaradi glasbe?
V Anglijo, Slovenjo, Francijo, Belgijo, na Hrvaško, naslednje leto grem v Nemčijo…

Katera se vam je najbolj vtisnila v spomin, na kakršenkoli način?
V Angliji sem živela eno leto, zato imam tam veliko glasbenih povezav, kontaktov. Študirala sem tudi angleško ljudsko glasbeno tradicijo.

In kako vam je všeč Slovenija?
Zelo. Rada imam občutek sproščenosti v primerjavi z mojim delom Evrope, vendar je zopet to lahko zgolj posledica ljudi, ki sem jih tukaj spoznala.

Žana Leskovar, oktober 2012


Foto: http://www.godalkanje.org/dogodki/delavnice-barocne-in-folk-glasbe-2012
134. pogovor