Ian Douglas Wright: „Zavedanje se začne doma!“



ian2


Pred sedmimi leti se je za sedmimi gorami začela zgodba, ki jo neutrudno, še danes piše Ian Wright, prvi obraz televizijske oddaje Globe Trekker. Človek mu izza ekrana ne bi prisodil umetniške žilice, a velikokrat pove, da izjemno rad riše. Najtežje delo ki ga je v življenju kdaj počel, je bilo učenje otrok, ki jih je po nova znanja s področja risanja in igranja, odpeljal na podeželje Londona. Šokirale so ga reakcije otrok, ki so do tedaj mislili, da korenje raste iz konzerve, se bali konjev in bili presenečeni nad temo noči, ki je v mestu niso še nikoli videli. Na Kanal 4, kjer opravlja aktualno delo, ga je pripeljal slučaj – bolj za šalo kot zares je posnel 5 minutni video o tem, kaj vse ne smete početi v Londonu in kaj se vam zgodi, če to vseeno naredite – in bil izbran izmed 3.000 kandidatov. Od tedaj se ni več ozrl nazaj.

Gospod Wright, ko potujete niste običajen turist kot bi vam gledalci izza TV ekranov lahko pripisali. Kako vi vidite svoje delo?
Moja služba je najbolj absourdna, obscena in najbolj smešna služba izmed vseh. Kjerkoli na svetu! Obenem pa je to tudi najboljša možna služba.
Delo je naporno in si velikokrat utrujen. A biti plačan zato, da potuješ po svetu, in srečuješ čudovite ljudi, vidiš prekrasno naravo, in delaš tako raznolike reči – boljšega ni. To mislim zelo resno!
Vse okoli tega dela pa je absurdno in obsceno, ker je nenaravno! Običajno gremo turisti na 10 dnevno pot 1x na leto in si 1x na leto ali celo samo na 2 leti privoščimo daljše počitnice, ali potovanja v daljne kraje. Jaz pa naredim 10 takih poti na leto. Take poti so daleč od doma. Torej je to smešno-nebeška služba.

Je vedno tako veselo na krajih, ki jih obiskujete, kot nam to prikažete v oddaji?
Tam smo zato, da naredimo 45 minut programa o potovanju. Načeloma nismo tam da bi se zabavali – čeprav se to da se ne bi, še ni zgodilo – ampak zato da delamo. Ker če pridemo nazaj brez posnetkov, lahko komu odleti glava. Program kot tak govori o užitkih, čeprav delamo kot norci. V 10 dneh naredimo toliko, za kar bi normalni popotniki porabili 3-4 mesece. Hitimo, norimo, vstajamo ob 7, gremo na letalo, nato vozimo 5 ur, snemamo, spet vozimo ali letimo, drug dan isto, vmes planiramo dan…
Spomnim se prvega potovanja. Takrat sem se vprašal, ali sem sploh videl kaj te dežele? Naše delo ni kot potovanje – veščina in veselje našega dela je, da mora na koncu izgledati tako, kot da ni nobenih skrbi, težav… To je rezultat dela številčne ekipe, ki vlaga ogromno svojega časa in znanja, raziskav, priprav… Producent in režiser potujeta tja že tedne prej in pripravita vse zato, da izgleda kot vi potem vidite.
Podobno je kot pri pohištvu – se čudiš, kako lepo in enostavno izgleda, obenem pa potrebuje nekdo za izdelavo kosa pohištva veliko znanja, spretnosti in časa.

V oddaji Globe Trekker vas lahko spremljamo že od leta 2006 – vam na teh poteh koristi katerakoli izkušnja iz preteklosti, npr. umetniško oko, ki ga, kot smo slišali, imate?
Vse kar počnem, kamor koli grem, je kombinacija tega, kar sem počel v preteklosti. Obiskoval sem tečaj risanja, slikanja in na vsako pot vzamem papir in svinčnik ter rišem, skiciram, si zapisujem. Ker sem tudi igralec – veliko sem igral tudi v dramah – se, ko je priložnost, pridružujem amaterskim igralskim skupinam. Moja žena je učiteljica in skupaj delava predstave za otroke, snemam tudi videe s prijatelji.
Ko sem neko obdobje snemal videe, (včasih sem za šalo sebe zmontiral v kakšen pornografski film) predvsem za prijatelje, niti pomislil nisem, da bi se potegoval za to službo, ker se mi je že takrat zdela tako smešna in absurdna. In vse te izkušnje, mi danes pridejo še kako prav. Še več; zdaj ne bi te službe menjal za nič na svetu.

Pogosto slišimo o tem, kako lep je naš Planet Zemlja – ne le iz perspektive vesolja. Ste sami kdaj na svojih poteh opazili kakšne pomembne spremembe v okolju?
Ko govorim o okolju nisem prepričan, kje sem opazil največje spremembe. Obiskal sem ledenike, a tja se nisem več vrnil, zato sprememb ne vidim. Ljudje pravijo da se topijo in to je zaskrbljujoče. Nisem pa prepričan o tem, ker v 70-ih, ko sem bil mlad, so mediji govorili o tem da prihaja nova ledena doba, pa o tem kako bo vse znova poledenelo. Zdaj govorijo obratno.
Pri spremembah gre za kombinacijo naravnega pojava in vpliva človekovega izčrpavanja naravnih virov. Večji problem vidim v izčrpavanju naravnih resursov – brezglavem izčrpavanju. In če nam enkrat zmanjka virov energije… priznam, sem pesimist. Čez 15 let nas ne bo več. Razmnožujemo se kot zajci, preveč nas je na tem planetu. Vidim le katastrofo. Morda ne že čez 15 let, morda ne čez 50, ampak za nas ne vidim prav dobre usode.


ian3

Se ljudje bolj ali manj zavedamo dejstva, da naravni viri izginjajo hitreje prav zaradi naših potreb po udobju?
Čeprav smo zdaj – se zdi – vsi povezani z internetom, lahko imamo več kontrole, več informacij, več nadzora, je to iluzija.
V 70-ih smo mladi veliko protestirali na ulicah. Proti nuklearni energiji ipd. Danes je drugače. Hvala bogu pa se tudi sedanja generacija zadnja leta spreminja. Kar upam, da je le začetek aktivnega državljanstva.
V Veliki Britaniji so trenutno razmere mnogo slabše kot so bile v času hladne vojne. Vpleteni smo v cel kup afer, neumnosti kot so npr nelegalne vojne. Ampak to skrbi premalo ljudi. Imeli smo protest milijona ljudi, ampak to je bil tudi zadnji veliki protest. Všeč so mi protesti povsod po svetu kot npr ta v Braziliji, ki pa je prišel prepozno – pred 10-15 leti bi bil pravi čas za to.
Vlade so barabe ki bi nas raje pobile, kot spustile oblast iz rok. Zame so pravi junaki tisti, ki so začeli upore po svetu, npr sindikalne in druge, od Kitajske, Afrike, industrijskega dela Anglije – tam so po mojem prepričanju pravi junaki, ki jih ni več. So izginili in večinoma nismo nikoli slišali zanje. Bili so izbrisani in ubiti.

Preidiva počasi k temi tokratne priloge – vodi. Imate za bralce na zalogi kakšno zanimivo zgodbo o vodi – katerikoli vodi?
Ko sem šel v Etiopijo, sem imel v sebi najprej sliko iz 80-ih; o suši in lakoti, depresiji – bilo pa je ravno obratno. Etiopija je dve deželi v eni; na severu je veliko gorovij in nikoli nisem videl toliko vode kot tam. To me je presenetilo. Južni del pa je tak, kot si predstavljamo Afriške ravnine – suh.
Drugih zgodb o vodi nimam – imam jo pač rad. Do vode imam romantičen odnos. Rad imam hladne kraje – rad sem v arktičnih predelih kot je Grenlandija, rad gledam ledenike, rad sem znotraj polarnega kroga. Uživam ko gledam ledenike, zmrznjeno vodo.…
Tudi v Angliji te prevzame že če greš po mostu čez Temzo – voda ima vpliv na ljudi. Je čudovit element.
Mislim, da popotniki ne porabijo toliko vode kot doma kjer si ustvarjamo svoj kotiček udobja, ker so večino časa mobilni, na poti in uporabljajo le najnujnejše.
Naj vam povem o konceptu v času mojega odraščanja; takrat je voda iz steklenice veljala za nekaj nepojmljivega – in sam še danes ne razumem koncepta ustekleničene vode. Še danes ne kupujem ustekleničene vode, ker tega pač ne razumem! Razumem lahko sicer da jo ponekod v tujini kupiš iz preventivnih razlogov.
Ko grem v restavracijo in mi ponudijo flaširano vodo, to zavrnem in naročim vodo iz pipe, zaračunajo mi jo pa kot flašo vina. Mislim da bomo potrebovali celo generacijo, preden se bo kaj zares spremenilo.

Voda počasi – kot tudi drugi naravni viri – pohaja. Obenem smo največji onesnaževalci teh virov prav ljudje. Kaj menite o tem?
Malo bolj se moramo začeti zavedati. Ker naslednja vojna bo za hrano in vodo. Nisem prepričan glede energije, a za vodo in hrano sem prepričan, da bosta razlog naslednjega konflikta.
Nekje sem prebral, da podjetja trdijo, da je voda dobrina ki se kupuje in prodaja. In spomnil sem se Indije, kjer je Coca Cola pred 20 leti postavljala polnilnice pijač ter izrabila toliko vodnih virov, da so domačini ostali praktično brez vode, hkrati pa so jim onesnaževali tudi reke. To je sramota!
Biti moramo ozaveščeni, hkrati pa potrebujemo izdelke, ki nam bodo pomagali. Vodo s katero se umivamo, bi lahko npr. uporabili za splakovanje straniščnih školjk. Zavedam se, da moramo ustvarjati nove produkte, a zavedanje o pomenu naravnih virov je še bolj pomembno.
Ljudje postajajo malodušni in jezni, ko gledajo kako si lahko bogati privoščijo marsikaj. Afera nastane ko se kaj velikega zgodi v bogati državi ali v ZDA, v Nigeriji, kjer se to dogaja vsak dan, pa nikogar ne gane.
Potrebujemo ljudi ki bodo pisali primerne zakone. Koliko podjetij npr. pušča luči prižgane tudi čez noč…pa ni nikomur nerodno. Veliki bi morali postati bolj občutljivi in skrbni glede porabe vode, elektrike… A podjetja se potrudijo le, ko začutijo da bi lahko kaj izgubila. Ujeti jih moramo „na delu“ ker sami od sebe ne bodo premogli toliko posluha za naš planet.

Vrzel med revnimi in bogatimi – kje se torej lahko naučimo več o našem planetu?
Le odpreš oči in se učiš. Tudi doma. Tu bi morali začeti.
Razlika med revnimi in bogatimi je zelo očitna v Indiji – povsod se vidi: na ulicah, obrazih… Tam sem moral delati poskočno potovalno oddajo, hkrati pa gledati bedo. Na Madagaskarju , kjer ljudje nimajo strehe nad glavo, živijo v kočah iz blata, v raztrganih oblačilih… takrat sem se vprašal, kaj tam počnemo. Seveda! Gradimo mostove, ozaveščamo, a zavedanje se začne doma!
V Angliji npr. imamo še vedno razredni sistem, za katerega se vlada pretvarja da ga ni, a je. Razlike med revnimi in bogatimi so povsod! In tega ne smemo spregledati. Tega se moramo zavedati. Dogaja se v vaši ulici, za vogalom.
Vsak ki si lahko privošči vozovnico za letalo, je bogat. 95 odstotkov zemljanov pa lahko le sanja o potovanju, o potovanju z letalom …. To je luksuz manjšine – elite, če smem.

Nikoli vas nismo videli potovati po Sloveniji v vaši TV oddaji. Imate to v načrtu?
Ne še, ker imam zadnje čase veliko dela na Kitajskem in vzhodni Aziji za TV postajo Discovery Asia. Najbrž še nekaj let ne pridemo v Slovenijo.
Iskreno pa – kdo ve? Lahko da me že jutri pokliče vaša turistična zveza in izrazi željo da bi poročali o tem, kaj se dogaja pri vas…in jaz bom tam v nekaj sekundah. Ni pa vedno tako.

Nihče ne more svetovati o tem, česa ne smemo pozabiti ko gremo na pot, bolje kot vi. Vaš prvovrstni namig je?
Zdrava pamet!
Sicer pa zanimivo vprašanje, saj je kot da bi me vprašali kaj je sveti gral potovanja – kaj je tista ENA reč. Hecno je, ker tega ni – to ni multi-praktični švicarski nož, ki ti praska ušesa, kuha hrano in te brani pred žeparji. Predlagam, da pozabite na vse in potujete. Kupite vozovnico, vzemite potni list, rezervna oblačila, denar in pojdite! Potujte z malo prtljage in nekaj toaletnih pripomočkov.
Najtežja stvar pri potovanju je kupiti vozovnico. Sliši se absurdno in absurdno enostavno, ampak je res. Ko enkrat kupite vozovnico, ne morete več drugega kot iti. Morate na pot.
Potovanje je povezano s strahom, sploh če potuješ sam. Strahom pred neznanim. A enkrat ko kupiš vozovnico, strah gor ali dol, moraš na pot.