Hočemo politbiroje v naših bankah?

Boljšega naslova kot je citat gospoda Marka Goloba na novinarski konferenci si je bilo za tole pisanje nemogoče izmisliti. Govor je o ukinjanju AUKN, delu uprave in nasplošno dogajanju v slovenskih bankah in podjetjih v neposredni spregi s politiko. Njegovi argumenti o političnih motivih in celo protizakonitih predlogih sedanje vlade, so najverjetneje upravičeni. Njegovo govorjenje o strokovnosti in izpolnjevanju poslanstva AUKN pa so na zelo trhlih temeljih.

Kakorkoli se gospod Golob upravičeno sklicuje na protizakonite postopke sedanje vlade, kakorkoli že utemeljuje svojo menjavo s političnimi motivi, v nobenem primeru ne more z argumenti podpreti nekaterih odločitev agencije v preteklosti. Roko na srce – prav veliko o teh konkretnih odločitvah agencije na novinarski konferenci ni govoril.
Najbolj razvpit primer je seveda dokapitalizacija NKBM, takoj za tem pa seveda sprejemanje odločitev v zvezi z našo največjo luknjo brez dna – NLB. Spomnimo se – pred časom je želela NKBM izvesti dokapitalizacijo na prostem trgu. Če bi ji uspelo delnice prodati zasebnim vlagateljem, bi seveda država v tej banki izgubila vpliv. In nenadoma se AUKN odloči trem pomembnim slovenskim podjetjem v večinski državni lasti naročiti, da s prostimi sredstvi sodelujejo v dokapitalizaciji. Torej z denarjem davkoplačevalcev, ki bi ga ta podjetja krvavo rabila za financiranje lastnega razvoja, kar bi lahko nenazadnje tudi lajšalo posledice slovenske krize. Vloženi denar teh treh podjetij je danes vreden le še petino tistega, kar so vložila ob dokapitalizaciji.

Trg je pač hudič. Pravilnost ali nepravilnost odločitev se v ekonomiji (skoraj) vedno pokaže v dovolj natančnih številkah. In te so pokazale, da je bila taka odločitev AUKN pač šalabajzerska. Takrat se upravi ni zgodilo nič. Najbrž kdo v politiki ali obpolitičnih lobijih že ve, zakaj. In te preproste številke bi lahko bile popolnoma dovolj tudi sedanji vladi, da predlaga krivdno zamenjavo uprave. Morda še prej kot na zadnji predpoletni parlamentarni seji. Seveda pa smo tudi pri slovenski politiki vajeni, da se takšnih projektov loteva podobno šalabajzersko kot se je AUKN dokapitalizacije NKBM. Najbrž je način dela politikov vsaj deloma pogojen tudi z aroganco s katero se lotevajo uveljavljanja svojih idej. To so počeli Golobičevi (najprej LDS, potem Zares), to počnejo tudi v SDS. Metode obojih so praktično enake, le stil se na trenutke spreminja.

Slovenski problem pa ni le sprejemanje gospodarskih odločitev – po Golobovo – v politbirojih. Zdaj enih, zdaj drugih. To kaže tudi večno nedokončana privatizacija. Na največja slovenska podjetja je namreč prisesanih toliko interesov in finančno-političnih obvodov, lobij nekaj deset ljudi, ki s temi obvodi upravlja, pa tako močan in povezan z vsemi političnimi strukturami, da si preprosto noben del politike ne more privoščiti dovoliti gospodarstvu uiti iz vpliva politike.

Vse tudi kaže, da bo rešitev nastopila šele, ko bodo končno zapravili vse premoženje, ki je pripadalo državi ter državnim skladom ob privatizaciji izpred dveh desetletij. Naj samo spomnim, da je bilo tega premoženja četrtina vsega, kar je takrat obstajalo v državi. Zdaj je državi ostalo samo še osem milijard, pa še del tega vrednotenja je močno vprašljiv. Kako so torej plemenitili državno premoženje vsi, ki so v teh letih upravljali paradržavne sklade in podjetja, se dandanes spet kaže v številkah.

Psi lajajo, karavana gre naprej. Dokler pač ne bo crknila še zadnja kamela.

Jane Panič