Gov’t Mule

govt


Vtisi s koncerta 2010, ko smo se glasbeni navdušenci morali voziti še zelo daleč, da smo lahko uživali v glasbi Gov’t Mule

Tistih nekaj cunj, ki sem jih potreboval za pot, sem stlačil v osnovnošolski nahrbtnik, nato pa naveličano in s precej zoprnije čakal na prevoz. Odriniti od doma mi nikoli ni bilo lahko, pa čeprav bi šel v deželo, kjer se cedita zvok in sanje.

Viljem, prijatelj, kitarist, velik poznavalec in ljubitelj rock glasbe, me je pobral nekaj minut čez drugo zjutraj, pred očmi pa sva imela cilj v razdalji 12 ur ter okoli 1100 km. Na zemljevidu je bil označen z imenom Limburg, Belgija. Tu se bo zvečer odvil koncert enega najvidnejših sodobnih ameriških live rock jam bandov Government Mule.

Vožnja je minila ob poslušanju kontekstualno omejene glasbe, prijetnem kramljanju, občasnimi postanki ter pogostimi zdrsi v alfa stanje. Voznik se je seveda slednjemu uspešno izogibal. Nekako skupaj s pričetkom Ardenov je začelo rasti tudi pričakovanje oz. bolje rečeno zanimanje, kam pravzaprav sploh greva. Na najini levi se je mimo pripeljalo dirkališče formule 1 Spa, nato čez kakih deset kilometrov izvoz z avtoceste, ki pa mu nisva pustila mimo. Prispela sva v stereotipno slikovito belgijsko podeželsko mesto Vervieres, kjer sva se nastanila v hotelu, nato pa po moško deset minut po prihodu odrinila v sosednje mestece Limburg. GPS navigacija naju je peljala po najskromnejših kolovozih, kar je nekako pripomoglo k občutku, da v teh krajih ne more biti tako velikega dogodka, kot se napoveduje. Tako kot Vervieres je tudi Limburg pravzaprav bolj vasica kot malo mestece, z eno glavno ulico ter dvorano, ki se tiho skriva med stanovanjskimi hišami. Njeno lokacijo je razkrival tour bus poleg katerega sva eleganto parkirala.

Po izkušnjah se na take vrste koncertih tare ljudi, zato sva hotela vaučerje čimprej pretvoriti v prave karte. Prvega mimoidočega sva povprašala po možnostih uresničitve, o katerih ni vedel prav nič, je pa povedal, da stojiva pred zadnjim vhodom v dvorano, skozi katerega je nato tudi izginil. Vrata so bila očitno odprta, zdrava logika pa naju je prepričala, da bo v dvorani lažje najti odgovor.

Vstopila sva v zelo prijeten ambijent, sestavljen iz predsobe, bara in dvorane, ki lahko sprejme do tisoč ljudi, ter izjemno spominja na dvorane kulturnih domov, ki jih najdemo raztresene po skoraj vseh slovenskih vaseh. Pozornost se je seveda takoj preusmerila iz kart na oder, kjer se je kopičilo glasbene opreme, ob kateri vsakemu glasbeniku, pa naj stoji na ali pod odrom, zaigra srce. Tonski tehniki so s filigransko natančnostjo pripravljali nastop, čemur sva skorajdane pobožno prisostvovala kakšno uro.

Lakota naju je izvlekla iz prostorov v center mesta, kjer pa po francoski navadi restavracije zaprejo od enih do šestih. Zadovoljiti sva se morala z belgijskim pivom, v prijetnem lokalu, kjer so se kot po naključju začeli zbirati obiskovalci večernega koncerta. Tehtnica se kmalu zopet prevesila na stran radovednosti in želje, zato sva se vrnila v dvorano v pričakovanju tonske vaje benda. Vendar so še vedno uglaševali bobne. Ljudi v dvorani najina prisotnost ni niti malo motila, uspela sva se pogovoriti ter izvedeti vse potrebno. Glavni organizator nama je dovolil ostani tudi na glavni tonski vaji, če benda seveda to ne moti. Skratka prijazni in odprti ljudje.

Fiziološke potrebe so naju zopet izvlekle na plano po hrano ter še kakšno pivce za povrh. Nato je šlo zares.

Dvorana se je napolnila do zadnjega kotička, vendar je zaradi svoje majhnosti še vedno ohranila intimno vzdušje. To je začutila tudi skupina na odru, z načinom igranja so dali vedeti, da tokrat igrajo »zase«, se pravi brez potrebe po dokazovanju ali ugajanju. Koncert se je začel z enobesednim pozdravom vse ostalo je bila glasba. Izvajali so jo s tako energijo, da me je kakršnakoli že količina opojnosti belgijskega piva hitro zapustila, celotna bit pa se je vzdignila in popolnoma sfokusirala. Skladbe so si sledile attaca, celota pa tekla na način kot dober pripovedovalec vihti svojo zgodbo. Glede na razpoloženje oziroma sledeč razpoloženju je skupina pesmi razširjala na skupinsko improvizacijo, ki pa se je obnašala kot izjemo dobro naučen del koncerta. Zvočna slika je bila milo rečeno popolna, kar se seveda za tak bend tudi spodobi. Glasbi oziroma živemu utripu je bilo podrejeno prav vse: odsotnost govora, menjave različnih instrumentov, Warren je zamenjal štiri kitare, ena od njih je dvanajststrunski Les Paul, ki zaenkrat obstaja samo kot prototip, klaviaturist je pri eni od skladb prijel tudi za kitaro, bobnar je kombiniral marakas in baterijo, basist pa je imel dobro frizuro. Vendar resno: osnovni utrip benda, se pravi bas in bobni je bil tako čvrst in zanimiv, da si ju lahko poslušal sama, to so jima tudi pri nekaterih skladbah omogočili. Warren, znan po igranju slide tehnike je med frazami tako neopazno menjaval pozicije magnetov kitare, da sem na to moral biti opozorjen; glasba je dopustila toliko globine, da se na take malenkosti ni bilo potrebno ozirati!

Po dobri uri, ko se je koncert bližal vrhuncu, je Warren oznanil, da sledi kratka pavza, nato drugi set. Skozi odprta vrata se je ob desetih zvečer ulila dnevna svetloba, občutek neresničnosti se je seveda samo še poglobil. Drugi del je začel tam kjer je končal prvi, ter šel še dlje. Kot divje jagode na smetani so nas pričakali tudi solistični deli.

Priznati moram, da me je skupina s toliko energije ter informacij že pred koncem izčrpala. Njim tega ni bilo čutiti. Koncert so v kratkem dodatku zaključili ob kričanju in bučnem aplavzu z edinim hitom na koncertu – Soulshine.

Na poti do hotela sva s sabo peljala enega izmed fenov, ki sledi celotni turneji. Zanimivo je slišati, da skupina vsak koncert začne tam, kjer je prejšnjega končala. Skladb ne ponavlja.

Fizična in psihična izčrpanost je botrovala spancu v treh sekundah. Naslednji dan po obilnem zajtrku je minil v navdušenju, izmenjavi opazovanj ter splošnemu dvigu življenjske iskrivosti. Biti na takem koncertu, pa čeprav ne na odru, deluje katarzično. Toplo priporočam vsem v boju s slovensko malodušnostjo.


Luka Vehar