Za avtorja teh vrstic med njima obstaja samo ena bistvena razlika. Prva menda odhaja, druga pa bo še kar stalnica. Vse ostalo je zgolj simbolično premetavanje besed v stilu »psi lajajo, karavana gre dalje.«

Če na kratko (na dolgo in široko se te teme lotevajo že vsi drugi) povzamemo. Gospa Hilda je nekoč v ne tako davni preteklosti uspela priti do večinskega deleža pomembnega slovenskega gradbenega podjetja z (verjetno) ne posebej veliko vloženega lastnega denarja. Najbrž podobno kot vsi slovenski tajkuni in tajkunčki. Še pred letom ali dvema smo lahko opazovali paradiranje s pridevniki, ki bi naj ponazarjali njeno vrhunsko direktorovanje, okrancljane alfa samice po vseh medijih.

Podjetje je nato ob konjunkturi raslo in ustvarjalo dobičke, večina državljank in državljanov pa sploh ni vedela, da imajo v njem tudi svoj delež. Bolje rečeno – skoraj tretjina Vegrada je (bila?) formalno last davkoplačevalcev. Še bolj zanimivo je, da so davkoplačevalci izvedeli za svoj delež v Vegradu šele, ko je bilo podjetje že pred propadom. Takrat se je namreč kot »deus ex machina« pred kamerami televizij z glasnimi izjavami o neodgovornosti vodstva podjetja oglasil predstavnik davkoplačevalcev v nadzornem svetu. Glej ga zlomka, ne kar eden, ampak prvi nadzornik Vegrada je bil tisti, ki bi moral ščititi to premoženje davkoplačevalcev! Da nekdo postane prvi nadzornik, je nujno potreben dogovor z večinskim lastnikom!

Ob tem smo lahko, z od šoka odprtimi usti, opazovali tudi odnos prej tako medijsko velecenjene direktorice do zaposlenih. Odnos, ki pač slika podobo vseh, ki so z malo lastnega vložka prišli do bogastva. Tudi prvega nadzornika do pred nekaj dnevi to očitno ni motilo. Zakaj pa bi ga. Saj tudi o finančnem stanju podjetja do druge polovice avgusta ni črhnil.

Nekdo mi bo očital, da zgubljam čas s pisanjem teh vrstic, ker je znano, da je država prislovično slab gospodar. In ne samo v Sloveniji. Res je.

Z gospo Hildo in drugimi tajkuni in tajkunčki imajo vsi tisti, ki upravljajo s premoženjem davkoplačevalcev še eno skupno značilnost. Premoženje, za katerega naj bi skrbeli, jemljejo, kot da jim je bilo podarjeno po pravilu »na pravem mestu ob pravem času«. In v kontekstu prej omenjene krilatice je torej povsem nesmiselno pričakovati, da bodo do tega premoženja čutili kakršnokoli odgovornost. Pa kaj, če zakon predvideva, da uprave in nadzorniki za odločitve odgovarjajo materialno z lastnim premoženjem? Ali ste že kdaj prebrali kakšno vest, da bi (recimo) zaplenili osebno premoženje upravi in nadzornikom državnih bank zaradi slabo zavarovanih kreditov ter hazardiranja z lastniškimi deleži v zadolženih podjetjih? Ali cestarjem za preplačane avtoceste?

Ne poznam pa nobenega lastnika, ki je podjetje ustvaril z lastnim delom, znanji in trudom, da bi se obnašal do premoženja tako, kot zgoraj omenjeni. Tudi ne do zaposlenih, saj se taki lastniki zelo dobro zavedajo, da so jim edina konkurenčna prednost, s katero lahko dolgoročno ustvarjajo dobičke.

No, gospa Hilda in država sta v tem »harmoničnem partnerstvu« zelo verjetno zapravili Vegrad. Načeloma mi za tisti del lastnine, ki ga ima omenjena gospa v tem podjetju, dol visi. Kakorkoli ga je že dobila, to je zdaj njen denar. Ampak skoraj tretjina podjetja je (bila?) last dobrih dveh milijonov ljudi. In pomagali so ga zapraviti, ker niso naredili nič, da se ne bi zgodilo, kar se je. Pa bili manjšinski delničarji gor ali dol. Če je bilo res tako nemogoče delati v nadzornem svetu in ni bilo pravih poslovnih informacij, bi pričakovali protestni odstop že vsaj pred meseci, če ne že pred letom.

Si predstavljate slovensko politiko, ki ne bi imela gospodarskih žetonov za nagrajevanje svojih zvestih vojakov? Si predstavljate kako nemočno bi se počutili, če bi (kot v normalnih državah) morali pred najpomembnejšimi odločitvami sklicati lastnike, ki zaposlujejo (recimo) nekaj deset tisoč ljudi in ustvarjajo velik kos BDP-ja ter jih povprašati za mnenje o gospodarski politiki, ki jo načrtujejo? Si predstavljate, da bi bili to v veliki večini ljudje, ki so svoja podjetja zgradili z lastnim delom in znanji? Po besedah bivšega predsednika Kučana, so menda sanje (vsaj vsake toliko) dovoljene.

To bi bilo za veliko večino slovenskih politikov absolutno nepredstavljivo stanje in zato privatizacije v Sloveniji ne bomo nikoli zaključili.

Zato pa imamo »socialni« dialog politikov, ki preko paradržavnih skladov in bank kadrovsko ter finančno vedrijo in oblačijo v podjetjih, predstavnikov gospodarstva, ki so večinoma politični nagrajenci privatizacijskega hazarda ter sindikatov, ki se v dveh desetletjih niso bili sposobni prilagoditi novim razmeram.

Politika bo očitno vedno ravnala s premoženjem davkoplačevalcev kot svinja z mehom – ali še bolje – kot s podarjenimi žetoni, s katerimi lahko nagrajuje svoje in potaplja tiste, ki ji, iz kateregakoli razloga že, niso všeč. Vse bo še naprej teklo v stilu preteklih dveh desetletij polnih neodgovornih odločitev (recimo) od davkoplačevalcev saniranih državnih bank, cestarskih mafij in hazardiranja s premoženjem paradržavnih skladov.

In dokler bo dva milijona ljudi amebasto tiho prenašalo tako početje, bo »rezervni scenarij« vedno predvideval, da bodo davkoplačevalci preko različnih vladnih »reformnih« projektov lepo molče »pokrili« finančne luknje. In tiste dovoljene sanje bivšega predsednika Kučana, bodo tudi v prihodnje predvsem nočne more.

Na paradržavne sklade je bilo ob privatizaciji prenesenega približno četrtina vrednosti slovenskega gospodarstva. Prav zanima me, ali ta delež velja še danes.

In kolikor je že tega premoženja (še) ostalo, bi bilo avtorju skoraj ljubše, da ga politika enkrat že dokončno razdeli med »svoje«. Četudi povsem brezplačno. Potem bi imeli vsaj možnost, da bi se čez nekaj let ali desetletij »nagrajenci« ali njihovi potomci začeli obnašati kot odgovorni lastniki. Ali pa bi ga prodali tistim boljšim. Za davkoplačevalce bi bilo to, glede na vse izkušnje, še najceneje.

Vili Grdadolnik