Gerben-Jan Gerbrandy: “Evrov ne moremo jesti”

Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane je največji in najbolj zakonodajni odbor Evropskega parlamenta. Gre za odbor, ki se ukvarja z vsem, ki je kakor koli povezano z okoljem, zdravjem, hrano, naravo. Šteje 69 članov, ima enega predsednika in tri podpredsednike. Eden od teh je tudi Gerben-Jan Gerbrandy, ki prihaja iz Nizozemske, dežele, ki se je morala naučiti živeti z naravo in prilagajati se na njeno moč. Srečala sva se v enem izmed parlamentarnih kotičkov za pogovore in v slabi uri rešila svet.
Ko bi ga le… a bila sva na dobri poti.

Vaš odbor pomembno soustvarja podobo in kvaliteto sveta. Kam gremo na področju okolja in narave? Kam nas vodi kriza, ki se kaže predvsem kot ekonomska?
Imamo tudi nekakšno tiho krizo, krizo biodiverzitete, ki bo na koncu pravzaprav bolj škodljiva kot ekonomska. Ne verjamem, da evre lahko jemo ali jih dihamo. Potrebujemo pa čisto vodo, rodovitna tla, čisti zrak za dihanje. Potrebujemo vse, kar nam narava posreduje. To je en element. Drugi pa se bolj tiče virov, ki jih uporabljamo. Počasi nam jih zmanjkuje. Zaradi različnih razlogov. Včasih geoloških, včasih pa političnih. Tedaj države zapirajo meje. Ta primanjkljaj virov je lahko velik problem ne samo za človeštvo, ampak tudi za našo ekonomijo. Cene rastejo, naše gospodarstvo pa je odvisno od nizkih cen virov.
V parlamentu odločate o naravnih virih. Kaj pričakujete?
Sem zelo optimističen. Za našo ekonomijo, za naš vsakdan smo izjemno odvisni od naravnih virov. Zato moramo postati precej bolj učinkoviti v njihovi uporabi. Najti moramo alternative za vire, ki jih počasi zmanjkuje. Moramo jih reciklirati, ponovno uporabiti. Torej, spremeniti moramo ekonomsko infrastrukturo. Ker je EU zelo močno odvisna od virov ki prihajajo od drugod, nas to dela ranljive. Tega se zavedamo. In to mi vliva upanje.

odbor2

Če se za hip vrneva k ekonomski krizi, ki jo pravilno povezujete s krizo v okolju. Vse kar je eko, bio, zeleno, je drago. Se vam zdi to prava pot?
Ne, vendar moramo biti pazljivi pri analizi razlogov, zakaj so dragi. Eden izmed razlogov tiči v dejstvu, da običajni izdelki ne temeljijo na realnih cenah. Onesnaževanje okolja, emisije CO2, uničenje biodiverzitete. Vsi ti dejavniki niso upoštevani v ceni teh produktov. In tu je pravi problem. Ne plačujemo prave cene za te izdelke. To je ena stran; druga pa je narediti sekundarne materiale hitreje in ceneje kot primarne vire. Dober primer je področje energije; solarna energija postaja čedalje cenejša. Le še nekaj let manjka in sončna energija bo cenejša od konvencionalne energije. To bo ustvarilo svetovno revolucijo!
Je to C2C (cradle to cradle – od zibke do zibke op.av.) pristop?
Vse je pravzaprav C2C. Za veliko izdelkov je že cenejše uporabiti sekundarne materiale namesto primarnih virov. In radi bi pospešili ta proces.
Rekli ste, da je narava brezplačna, ampak mi plačujemo zelo visok “davek”. Kaj pa evropska pobuda o sredstvih, ki učinkovito promovirajo uporabo biomase?
Ne gre zgolj za biomaso, ampak za celoten pogled na to, kako izrabljati vire in kako upravljati z njimi. Dežele kot so Nemčija, Danska sicer upravljajo z odpadki, imajo pa težave skozi cele generacije zaradi preveč odpadkov. Razmišljamo o »valuable way«, ki je lahko izkoriščena na drugačen način.
Zdite se zelo optimistični glede naše prihodnosti, prihodnosti naših otrok..
Res je, sem optimističen, ker menim, da nam lahko uspe. Bojim se, da se bomo na koncu borili za sredstva, če ne bomo dovolj hitro postali učinkoviti z uporabo virov. Recimo, če pogledamo kaj se dogaja na Arktiki, kjer želijo priti do olja in ostalih mineralov. Menim, da bo to imelo zelo škodljive posledice. Seveda so tehnološke zmogljivosti danes izjemne, ampak le majcena napaka in nesreča bo povzročila veliko škode na tako ranljivem področju. Namreč, tamkajšnji ekosistem je veliko bolj občutljiv kot drugje po svetu. Glede tega sem precej pesimističen. Dokler ne moremo pospešiti procesa obnove svetovnega gospodarstva, obstaja možnost, da bomo na koncu bili bitke za zadnje kapljice olja.
Menite, da smo kot vrsta sposobni se naučiti česa tudi od drugih vrst?
Drži, da smo ranljivi in če pogledamo naravo – ta je relativno kruta. Morali bi se obnašati odgovorno, predvsem politiki, in bolj razmišljati o prihodnosti. Če ne bomo postali dovolj odgovorni, bomo končali z velikimi problemi, kot je lakota, suša, klimatski učinki… Menim, da bo človeška vrsta sicer preživela, vendar bi bilo dobro, da bi preživeli z visokim življenjskim standardom in pri tem ne bi prišli preblizu globalnega uničenja.
Znanost pravi, da je pred 150 leti prišlo do res pravega izpada elektrike, a takrat so ljudje znali preživeti brez elektrike tudi cel mesec dni. Tega mi ne zmoremo več. Smo zelo ranljivi in občutljivi na zelo majhne spremembe.
Vedno bolj postajamo odvisni eden od drugega in od malih stvari. Npr. večina ljudi ima mobilne telefone in si ne predstavlja življenja brez te naprave. A vendar, če bi nekako izbrisali vse mobilne telefone, bi ljudje jutri vseeno preživeli. Zato je to dokaj relativno. Torej, lahko bi živeli brez elektrike, ampak bi se morali na to prilagoditi. Namreč, dokler smo sposobni proizvajati hrano na lastnem vrtu, smo sposobni preživeti.
Kaj pa vrzel med Evropo in ostalimi kontinenti?
So vrzeli. Evropa je pomembna v okoljski politiki in ima vodilno vlogo pri doseganju trajnostnega prostora, a naš ogljični odtis je precej večji od ostalih. ZDA ima sicer še večjega, a Kitajska ima manjšega kot Evropa. Zato menim, da lahko še veliko postorimo, ne da pri tem ostali svet učimo kaj naj naredi. To ne pomeni da verjamem, da je zelena ekonomija edina perspektivna, tudi za razvoj držav. Imamo pravico razvijati se in trajnostna ekonomija bo v kratkem postala prednost. Zadnjih 150 let smo spremljali en ekonomski model kjer smo vsi porabljali kolikor smo lahko, ne da bi mislili na negativne posledice.
Omenili ste ekonomijo rasti, ki je trenutno največja dogma. Mislite, da bi lahko bila trajnostna?
Mislim, da lahko. Ekonomija rasti ima najbrž svoje meje. Dokler bomo sposobni nadaljevati razvoj s pravo tehnologijo in sredstvi ki so na voljo, mislim da smo sposobni dosegati ekonomsko rast. Ne vedno na račun planeta. Na določeni točki upam, da bomo uspeli zaustaviti rast prebivalstva – tema je seveda politični tabu – ki je ena izmed največjih groženj našemu planetu.
Mislite da lahko prepričamo Kitajsko, Indijo, Brazilijo in druge, naj ne delajo celotnega kroga razvoja – tako kot ga je Evropa – in raje uberejo bližnjico?
Mislim, da jih bomo na koncu prepričali, vendar ne vem natančno, kakšen davek bo to terjalo, kakšne bodo posledice. Še nikoli nisem bil v Pekingu, a vse slike tega mesta, ki sem jih videl, so sive, oblačne, vse je tako onesnaženo. Menim, da je Kitajska kot največji investitor na svetu že spoznala, da je omejena v svoji rasti – na primer z naravnimi viri. Brazilija pa je ravno drugačen primer – njihova naravna sredstva so enormna in le upam lahko, da jih bomo lahko ozavestili o različnih trajnostnih ekonomskih modelih – ne le v okoljskem smislu, ampak tudi ekonomskem.
Sekanje deževnega gozda za uporabo surovin za bio dizel torej ni pravi način.
Ne, seveda ne. Že zaradi podnebnih sprememb. Če na primer posekamo deževne gozdove, se bodo zgodile drastične klimatske spremembe v severni Ameriki. Kmetijstvo bo uničeno. Tega se moramo zavedati.
Ekonomija in ekologija sta torej precej bolj povezani kot nekoč.
Pravzaprav gresta z roko v roki. Ravno pred nekaj tedni sem govoril z direktorjem podjetja Unilevel. Imajo prav neverjetno poslanstvo podjetja. So zelo ambiciozni in to ne zato, ker bi radi rešili planet, ampak svoje podjetje. Izpopolnjujejo pralno moč pri nižji temperaturi, z manj vode. Ne gre zgolj za to, da je to pravilno ravnanje, ampak vedo, da bo v kratkem cena elektrike narasla in bo pranje pri nižji temperaturi prednost – prednost bo porabiti manj vode pri nižji temperaturi, pa tudi enako učinkovito. To se mi zdi čudovito. Potem je še podjetje ki razvija varčen način pranja z uporabo CO2…
A znanost je zdaj v mnogo primerih že sedaj prepozna. Že pred 30 leti smo imeli možnost gradnje energetsko učinkovitih stavb, pa to še vedno velja za novost. Menim da moramo izkoristiti tehnologijo, ki jo imamo na razpolago.
Probleme imamo s prometom in z emisijami. Mislite, da je fuzijska energija rešitev?
Ne vem. Menim, da je energetska prihodnost v vodi in vetru, solarni energiji, biomasi.. Še vedno pa najbolj podpiram nuklearno energijo. Ne le, ker smo že veliko investirali vanjo, ampak resnično verjamem v to.
Imamo pravico govoriti o slabih in dobrih fantih, kaznovati slabe ter nagrajevati dobre?
Menim, da ni problem v dobrih in slabih fantih, temveč v kratkem in dolgem obdobju. Namreč, kratkoročno gledano lahko nadaljujemo s tem kar počnemo brez posebnih težav. Dolgoročno gledano pa se bomo morali soočiti z omejitvami. V tem trenutku je ključnega pomena dejstvo, kako naša demokracija (ne)deluje. Totalno disfunkcionalna je v ZDA, kjer je okoljska politika popolni tabu.
Torej, dobri in slabi fantje…težko se je opredeliti, gre za relativno pojmovanje. Moramo pa razlikovati tudi »fante« v poslovni skupnosti. Nekateri resnično opravljajo občudovanja vredno delo, nekatera podjetja imajo novo, čisto, nano tehnologijo, ki zmore neverjetne stvari. Potem imamo pa tu naftne družbe, ki želijo vrtati v Arktiko, česar menim, jim ne bi smeli dopustiti.
Kaj pa topljenje ledu – imate podatke s Poljske o naraščanju morja?
Drži, imamo module in imamo celo posebni odbor, komisijo, ki to spremlja. Imamo dolgoročno politiko, celo do leta 2050, z velikim planom aktivnosti za ureditev stanja, nivoja voda. Gre za velik izziv, še posebej, če stvari ne potekajo tako kot je bilo predvideno. Voda namreč ne prihaja le iz morja, ampak tudi izpod tal.
Kako se vi počutite ob tem? Prihajate namreč iz Nizozemske.
Osebno sem precej optimističen. Nimam občutka, da bi morali zaradi klimatskih sprememb moji otroci hoditi na tečaj plavanja. Vendar občasno doživim tiste trenutke – živim namreč ob obali, blizu nasipov – ko se vprašam, kaj pa če…npr. moja hiša izgine čez 100 let? Tako se tu v Evropskem parlamentu trudim, da bi bili ljudje bolje ozaveščeni, da bi vedeli kaj se dogaja. Borim se za boljšo zakonodajo zato, da se izognemo katastrofi. To je toliko, kar lahko jaz tukaj postorim.
Veliko pomembnih odločitev sprejemate na svojem položaju. Ste kdaj, kadarkoli, sprejeli odločitev, ki je bila slaba?
Seveda sem. Žal, že več. Vendar več dobrih. Nisem zadovoljen s kmetijsko politiko, saj menim, da je zastarela in ne upošteva dinamike. Vendar generalno gledano, imam močno prepričanje, da je moja vizija prava, še posebej kar se okoljske politike tiče. Imam seveda mnogo dvomov, ki jih skušam razvozlati, a generalno gledano je vizija prava in tudi odločitve.
Predvidevam, da veliko berete. Tudi ekološke literature. Katera »eko knjiga« vam je najbolj pri srcu?
Težko vprašanje. Če vam je pri srcu okolje, bi morali prebrati Adama Smitha: Fundamentals of the economy. Govori o mestih strahov – stvari ki nas strašijo, so namreč stvari ki jih proizvede narava in jih ne vrednotimo kot tiste ki jih sami izbiramo. Drugo knjigo pa sedaj berem: Lester Brown: The world on the edge. Opisuje izzive s katerimi se soočamo, prav tako pa ponuja rešitve, ki jih še vedno lahko dosežemo z obsežnim akcijskim načrtom. Tretja knjiga, ki mi je pa izredno pri srcu, pa je knjiga iz zbirke Total books ali nekaj podobnega. Knjiga fotografij The wilde wonders of Europe – v njej so divja čudesa Evrope. Menim namreč, da so slike močno orodje za doživljanje. In fotografije v tej knjigi, so zares izjemne. A če se moram odločiti samo za eno, je to Lester Brown.

Irena Mraz
Oktober 2012, 130. pogovor