Enigma Piranske komunikacije



Kar nekaj časa je minilo od dneva, ko sem reševala turiste iz dvigala in če ne bi bila polna sezona in če se to ne bi dogajalo sredi najlepšega obmorskega mesta na svetu, v Piranu namreč, se mi ta dogodek po vsej verjetnosti ne bi vtisnil v spomin. Pa se mi je. Še kako!

In zakaj šele danes pišem o tem? Ker se mu je pridružil nov. Ne večji. Morda tudi manjši ne. Zgovoren pa zagotovo!

piran2
Nekje na sredi poti med parkirno hišo in centrom mesta me prehiti vozilo, ki brezplačno prevoža prebivalce mesta. V njem opazim sedeti dva redarja. Pa saj ne bi zaznala to kot nekaj posebnega, če ne bi malo poizvedovala. Tako sem prišla do podatka o tem, kako si lahko zagotoviš tak prevoz in komu je namenjen. Povedali so mi, da voznika pokličeš in pride pote ter te odpelje na željeno lokalcijo v mestu, storitev pa da je bojda namenjena starejšim, nemočnim, pomoči potrebnim meščanom. Kot ljubljanski Kavalir, pomislim! Fino!

A vse fino hitro mine. Trajalo ni dlje od mojega naslednjega vprašanja – o tem, kje lahko dobim številko voznika. Ker odgovora ne dobim, obiščem google, kjer pa ne najdem željenega podatka. Pomislim, da si izvajalec ne želi promocije te storitve in se vprašam zakaj in kako naj ga potem pokličem? Pa grem spet na kavo, kjer od domačinov slišim namig: “Prav si imela, za redarje je”. “Kako za redarje, saj ima vendar redarstvo svoja vozila”?! “Kar poglej, kje je parkirano vozilo – pred redarsko pisarno”, mi namignejo. In res. Vozilo, skrbno stisnjeno v kot občinske hiše sameva. “Če ni tam, ga običajno najdeš na drugem vogalu iste hiše – in vedno je prazno, ko ne prevaža redarjev!” mi še povedo domačini.

Dejstvo je, da je v Piranu največ starejših občanov, ki so ostali doma, medtem ko so šli potomci po priložnosti izven mesta. Dejstvo je tudi, da v Piranu ne najdete več kot ene ribarnice, ene trafike, ene cvetličarne, ene banke in dveh Mercatorjev (zakaj lahko meščani izbirajo le med eno in isto trgovino, se sprašujem?!), trgovine z orodjem in belo tehniko ni več. Najdete pa več pekarn, trgovin s suvenirjem, slaščičarn, kavarn in restavracij. Običajno ali prav pogosto tam ne vidite domačinov, saj ti živijo od bornih pokojnin. Da pridejo do trgovin, ki jih potrebujejo, morajo iz mesta. Nekateri imajo svoja vozila, a ponja morajo na parkirišče izven mesta. Spet nekateri od teh to opravijo z velikim naporom, drugi se poslužijo brezplačnega prevoza z avtobusom, ki je predvsem v sezoni vedno prezaseden. Aha! Kaj pa brezplačni prevoz z avtom, kjer ni stojišč in je posledično gneča nekaj, kar se ne more zgoditi? Ja, do tega pa ne pridejo. Ker ne vedo, kako ga priklicati!

No in ker sem z zgodbo že skoraj na parkirišču, se bom za konec prestavila še tja, kjer sem zgodbo začela.
Po uspešnem parkiranju v eni dražjih parkirnih hiš v Sloveniji se odpravim v dvigalo, ki me odpelje v pritličje. Tam pa zaslišim pridušene zvoke kričanja. Ker zunaj dežuje, porabim nekaj časa, da ugotovim, od kod ti zvoki, a kaj kmalu ugotovim, da iz sosednjega dvigala. Nemško govoreči turisti so prosili za pomoč. Pomirim jih s svojo prisotnostjo in sporočim, da imajo v dvigalu papir, na katerem je telefonska številka, na katero naj pokličejo pomoč. Vse lepo in prav, če bi tam bil tudi signal. A tega ni. Tudi pred dvigali ne, in če ste mislili, da bo konec – ne, tudi v stavbi signala ni. Pomoč sem tako klicala pred stavbo, kjer me je dež dobro opral.
Res je, da je konec sveta tam, kjer ne moreš naprej. In Piran je lahko eden od teh.

Maja Pajade