Slovenski plavalec, ki se svojemu konjičku posveča že 27 let, ima življenjske cilje jasno izrisane. Tokratna motivacija mu je uvrstitev na Olimpijske igre v Londonu. Nasmejani udeleženec Olimpijskih iger v Atenah leta 2004 in dobitnik bronaste medalje na Evropskem prvenstvu v Reki leta 2008 se je z nami pogovarjal o športu, s katerim si danes služi kruh, a si vendar nekoč želi malce bolj »običajnega« življenja. Emil Tahirovič.

Emil, plavanje treniraš že 27 let. Kdo te je navdušil za ta šport?
V bistvu moram priznati, da ni bilo ravno nekakšnega navdušenja nad tem športom. Šlo je bolj za starševsko miselno naravnanost v smislu »S športom se boš ukvarjal, da ne boš zapravljal časa na ulici!!«. Potem sem nekako zaplaval v plavalne vode.

Pa te je že kdaj prijelo, da bi odnehal, se morda bolj posvetil drugim stvarem?
Uh, takšne misli se večkrat pojajo po glavi (smeh). Ja, velikokrat sem pomisli na to, pa vendar sem ”žal” ostal zvest tej veščini.

Si pravzaprav profesionalni športnik, torej živiš od plavanja?
Ja, sem profesionalni športnik v vseh pogledih, le v finančnem ne in trenutno živim le od tega.

Koliko ur dnevno pa posvetiš svoji službi?
Če ne upoštevam poti, je to šest ur trdega dela.

Se ti kdaj zdi nabiranje kilometrov dolgočasno?
Pravzaprav niti ne, saj je bolj malo prostora za nepotrebno razmišljanje. In če dobro pomislim, ni niti časa za dolgčas.

Ali med dvournim treningom nenehno razmišljaš samo o plavanju ali ti misli kdaj uidejo tudi drugam?
Sigurno je misli veliko, ampak kot sem že dejal, moram biti bolj osredotočen na samo plavanje kot na kaj drugega.Če hočeš trening opraviti kvalitetno, moraš biti zbran in razmišljati le o zaveslajih, ki v nedogled sledijo drug drugemu.





Današnji trend veliko uspešnih slovenskih športnikov odpelje čez lužo, kjer lažje usklajujejo študij s treniranjem. Kakšna je tvoja izkušnja s slovenskim načinom študija? So profesorji na fakulteti upoštevali tvoj »status«?
Študij ni obvezen in fakulteta je prostovoljna ustanova, tako da razen redkih profesorjev, ki zagrizeno spremljajo šport, nisem občutil posluha za moj t. i. status. Ampak kljub temu še vedno trdim – SE DA, ČE SE HOČE!

Bil si udeleženec Olimpijskih iger v Atenah leta 2004. Pa nam povej malo o »backstagu«. Kakšna je nastanitev – olimpijska vas, ali si spoznal veliko ljudi, ste imeli po koncu kakšno zabavo, skratka, kaj ti je posebej ostalo v spominu?
V Olimpijski vasi se zares veliko dogaja, približno takole pa to izgleda. Ko prideš nekam, kjer je veliko znanih obrazov, ki so ti znani samo s televizije, le spremljaš in to z odprtimi ustmi in veliiiiikimi očmi…”o, poglej tega,pa tega… uuuu, a si videl tega…” (smeh). Ja, takrat sem spoznal kar dosti športnikov, predvsem slovenskih, in se še danes rad spomnim tistih trenutkov.





Kako pa usklajuješ zasebno življenje s tako naporno službo? Zasedene imaš namreč tudi vikende, ne?
Življenje športnika. Ja, to je zelo neprijetna stvar, saj je odsotnost od doma najbolj naporna stvar pri takšnem načinu življenja. Pogrešaš vse, ki so ti dragi in vse, kar imaš rad, in tega je, verjemite, veliko. Tega se pravzaprav šele dobro začneš zavedati, ko si v dejanski situaciji. In ne gre zgolj za vikende, ampak tudi za precej daljše odsotnosti – po 28 dni in več.

Kakšni so tvoji načrti za v prihodnje?
Moji načrti za bližnjo prihodnost so uvrstitev na Olimpijske igre v Londonu, potem pa zaključek študija na Fakulteti za organizacijske vede in seveda končno zaživeti kot normalen državljan. (smeh)

Pa če se dotakneva še malo ekologije. Kot športnik si verjetno veliko časa preživel v hotelih. Si kdaj pazil na ekološka pravila, npr. nepotrebno vsakodnevno menjavanje brisač? Si morda kdaj kje opazil posebno nagnjenje k varstvu našega planeta?
Joj, trenutno se ne morem spomniti ničesar, kar bi mi zares ostalo v spominu, sem pa sam zelo ekološko osveščen, in to ravno pri nepotrebnem menjavanju brisač ter zapiranju pipe med umivanjem zob, s čimer se zares varčuje z vodo. Strikten sem tudi pri ločevanju odpadkov, skratka skušam se prilagoditi oz. slediti trendom na vseh področjih, ki kakor koli zadevajo ekološko osveščanje.

Kaj pa v domačem okolju, v vsakdanjem življenju? Se čutiš ekološkega?
Seveda, tako na tekmovanjih, ko sem gost v hotelu, kot doma se obnašam ekološko. Doma smo se popolnoma navadili in je nekako postalo pravilo nenehno ugašati luči, zapirati pipo med umivanjem zob, nakupovanje s svojo vrečko in kurjenje na bio maso. Prav se mi zdi, da se do narave obnašamo spoštljivo, saj nam nenazadnje ponuja dom in mi ji moramo znati hvaležno povrniti njeno dobroto.


Žana Leskovar, januar 2012