Dr. Zdenka Čebašek – Travnik: Knjigo Alkohol v Sloveniji bi moralo prebrati čim več odločevalcev, tudi politikov.


Vse bolj negotove gospodarske in socialne razmere v današnjih časih žal prepogosto povzročijo poseganje po večjih količinah alkohola, ne le med odraslimi, nevarno se niža starostna meja in viša količina popitega alkohola tudi med mladostniki. O pogojih v katerih odraščajo današnji otroci in mladina ter škodljivimi vplivi prekomernega pitja alkohola in morebitnimi rešitvami smo se pogovarjali z dr. Zdenka Čebašek-Travnik, varuhinjo človekovih pravic v obdobju 2007 – 2013 ter predsednico Foruma proti telesnemu kaznovanju otrok pri Zvezi prijateljev mladine Slovenije.

ZdenkaCebasekTravnik-250


Že vrsto let se ukvarjate in spremljate vpliv alkohola na kakovost bivanja ter posledice, ki jih prekomerno pitje pušča na življenju posameznikov, predvsem otrok. Kakšno je trenutno stanje glede uživanja alkohola med mladostniki? Se poznajo vplivi trenutnega gospodarskega in socialnega stanja v Sloveniji tudi na (naj)mlajši generaciji?

Svojo poklicno pot psihiatrinje sem v veliki meri posvetila problematiki, povezani z rabo alkohola. V zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja sem skupaj z drugimi strokovnjaki začela v Sloveniji ustvarjati alkoholno politiko ter hkrati sodelovala pri različnih raziskovalnih projektih. Vesela sem, da so se te ideje in projekti dobro razvili in da imamo zdaj na voljo veliko podatkov o rabi alkohola, tudi med mladimi. Opozorila bi na spletno stran MOSA (www.infomosa.si) in na dve pomembni publikaciji, ki sta izšli v zadnjem času: Alkohol v Sloveniji – trendi v načinu pitja, zdravstvene posledice škodljivega pitja, mnenja akterjev in predlogi ukrepov za učinkovitejšo alkoholno politiko in Spremembe v vedenjih, povezanih z zdravjem mladostnikov v Sloveniji v obdobju 2002-2010. Obe sta izšli pri Inštitutu za varovanje zdravja (www.ivz.si/moj_zivljenjski_slog). Na obeh spletnih naslovih zainteresirani bralec najde obilo uporabnih informacij. Manj obsežno, a zanimivo gradivo na temo rabe alkohola med mladimi so pripravili tudi v okviru Društva Žarek upanja (www.zarekupanja.net).


Zaskrbljujoč je podatek, da mnogo staršev ve, da otroci uživajo alkohol vendar se jim to ne zdi sporno. So celo mnenja, da je bolje, da otrok pije alkohol in ne jemlje drog, ne zavedajo pa se, da je alkohol prvi stik otroka z drogami. Ali se trenutno izvajajo kakšni intenzivni programi za ozaveščanje odraslih oziroma kje vidite rešitev?

Starši, ki jih ne skrbi, če njihovi mladoletni otroci uživajo alkohol, so značilni predstavniki takoimenovane mokre kulture, ki je zelo tolerantna do uživanja alkohola. Zelo verjetno so kot otroci ali mladostniki tudi sami pili, zato se jim početje njihovih otrok ne zdi nič posebnega ali zaskrbljujočega in se z otroki niti ne pogovarjajo o tem. Nekateri tudi ne vedo, kako naj se odzovejo na to, če otrok pride domov pod vplivom alkohola. V raziskavi, ki smo jo opravili v okviru Društva Žarek upanja, smo med drugim anketirance spraševali ali njihovi starši ali učitelji vedo za njihovo uživanje alkohola. Približno polovica otrok je odgovorila, da starši vedo za to, četrtina, da ne vedo in četrtina je odgovorila z »ne vem« (če vedo). Kaže torej, da starši v veliki meri vedo za pitje svojih otrok, čeprav je odstotek takšnih, ki bi to dovoljevali, bistveno nižji. Iz tega podatka lahko sklepamo, da bi bilo dobro delati preventivo za obe ciljni skupini – otroke in starše – hkrati. Ni mi znano, da bi kje v Sloveniji potekali intenzivni programi za ozaveščanje odraslih, hkrati pa dvomim, da bi za takšne programe bilo dovolj zanimanja. Rešitev vidim v spremembi pivskih navad v naši družbi, kar je mogoče doseči le z dolgoletnim preventivnim delom v vseh starostnih skupinah prebivalcev.


Kljub mnogim dosedanjim ukrepom je odstotek posameznikov, ki še niso poskusili alkohola z leti vse manjši. Kje vidite pomanjkljivosti programov in kakšni ukrepi menite, da bi lahko korenito spremenili trenutni odnos do alkohola?

Pred dvajsetimi leti, ko smo v Evropi začeli uveljavljati alkoholno politiko, nismo dobro vedeli, kateri preventivni ukrepi so najbolj učinkoviti za zmanjševanje škodljive rabe alkohola. Zdaj je drugače in na podlagi številnih raziskav smo dobili veliko informacij o tem, kaj deluje, torej katere ukrepe, kje in kako dolgo jih je treba izvajati. V knjigi Alkohol v Sloveniji so ti ukrepi podrobno opisani in moja želja je, da bi jih prebralo čim več odločevalcev, tudi politikov. V knjigi najdete tudi preglednico učinkovitosti ukrepanja, ki je nastala na podlagi dolgoletnega raziskovalnega dela na področju alkoholne politike. Tako vidimo, da so različna izobraževanja veliko manj uspešna in cenovno manj učinkovita od omejevalnih ukrepov, kot so na primer visoka cena alkoholnih pijač, ali starostna omejitev za nakup le teh ali pa omejevanje oglaševanja.


Bi bilo morda bolje, če bi se delalo na izobraževanju »pravilnega« oziroma za zdravje še sprejemljivega uživanja alkohola, kot delati na popolni abstinenci?

Poskusi, da bi mlade učili »pravilnega«, »kulturnega« ali »zmernega« pitja, ne morejo biti sestavni deli javnozdravstvenih preventivnih programov. Je pa res, da takšne programe pripravljajo in izvajajo nekateri ponudniki alkoholnih pijač. Za zdrave odrasle osebe abstinenca od alkohola ni nujna, niti ni cilj preventivnega delovanja. Popolna abstinenca od alkohola je priporočljiva za določene skupine ljudi, med katerimi na prvem mestu omenjam mlade. Druge skupine ljudi, ki naj ne bi pile alkoholnih pijač, so na primer ženske v zvezi z nosečnostjo in dojenjem, vse osebe po poškodbi glave in z okvaro jeter, pa tisti, ki jemljejo psihoaktivna zdravila in nekateri drugi kronični bolniki. Abstinirali naj bi tudi zdravljeni alkoholiki – pri katerih je abstinenca od alkohola pogoj za uspešno zdravljenje in ne njegov cilj. Vsi drugi seveda lahko pijejo, zaželeno pa je, da nihče ne vozi pod vplivom alkohola in da v pijanosti ne prizadene drugih ljudi.


Vsak alkoholik pomeni korak k boljšemu njegovih bližnjih, še vedno pa je število teh, ki se odločijo za zdravljenje, nizko. V zadnjih letih se pri zdravljenju alkoholikov uporabljajo novi, individualni pristopi, na voljo pa so tudi sodobna zdravila, ki omogočajo omejevanje oziroma nadzor nad uživanjem alkohola. Kako ste strokovnjaki za odvisnosti ter predvsem vaši pacienti sprejeli vse te novosti? Se na račun teh za zdravljenje odloča kaj več bolnikov?

Za zdravljenje odvisnosti je v zadnjem desetletju precej možnosti tudi zunaj zdravstvenega sistema. Tako se številni odločajo za vključitev v gibanje Anonimni alkoholiki ali pa iščejo pomoč v okviru društev ali drugih nevladnih organizacij. Zato se v okviru zdravstvenega sistema pojavijo predvsem tisti alkoholiki (pa tudi odvisni od drugih psihoaktivnih snovi), ki v takšnih programih niso uspeli. Zdravljenje v okviru zdravstvenega sistema temelji na abstinenci in na skupinski psihoterapevtski obravnavi, zdravila uporabljamo glede na psihofizično stanje posameznika. Res je, da imamo na voljo vedno več zdravil in novih, tudi individualnih postopkov – ampak za vse je bistvena motivacija za spremembo. Motivacijski postopki so po moji oceni bistveni za to, kolikšen delež alkoholikov oziroma pivcev s tveganim pivskim vedenjem se bo odločilo za zdravljenje, zato bi jih poleg psihiatrov morali uporabljati tudi zdravniki družinske medicine. Ti so s temi postopki seznanjeni, vprašanje pa je, ali jih ob preobremenjenosti z drugim delom dejansko lahko izvajajo.


Trend, ki se na področju ohranjanja narave v zadnjih letih zelo razvija je trajnostni odnos do okolja. Menite, da bi bilo to vodilo lahko uspešno tudi, ko gre za odnos do samega sebe? Je kakšna povezava med aktivnostmi, ki se izvajajo na področju izobraževanja zdravega življenjskega sloga ter zmanjšano porabo alkohola?

Trajnostni odnos do okolja gotovo prispeva k življenjskemu slogu z zmanjšano porabo alkohola. Posamezniki, ki sprejmejo in živijo bolj zdrav življenjski slog, se tega držijo tudi glede alkohola, predvsem pijejo na manj tvegan način – se pravi, da se ne opijajo in v pijanem stanju ne ogrožajo drugih. Vendar moramo upoštevati, da zdrav življenjski slog lahko živijo tisti, ki od alkohola (še) niso odvisni, kajti odvisnost je bolezen, ki jo je treba zdraviti. V okviru zdravljenja odvisnosti pa ima sprememba za bolj zdrav življenjski slog pomembno mesto.


Naklonjeni ste odločitvi nekaterih občin, da prepovejo uživanje alkohola na javnih mestih. So že znani konkretni rezultati posameznih občin, ki so storile ta korak?

O tem najdemo nekaj podatkov na spletni strani IVZ-ja. Novica je sicer stara eno leto, a doslej njene vsebine še niso spremenili. Tako beremo, da je prepoved popivanja na javnih površinah, ki niso določene za točenje alkoholnih pijač, lahko učinkovit ukrep. Naštete so tudi občine, ki so sprejele takšen odlok (Kranjska gora, Vransko, Ptuj, Jesenice, Velenje, Žirovnica, Kranj, Krško in Poljčane) in upam, da bomo kmalu lahko prebrali tudi kaj o njihovih izkušnjah.


Koliko menite, da bi k zmanjšanju prekomernega pitja alkohola lahko vplivala obvestila o škodljivosti prekomernega pitja alkohola, ki bi bila navedena na embalaži alkoholnih pijač? Je bilo na tem področju že kaj storjenega (raziskave, pobude,…)?

Tudi odgovor na to vprašanje najdete v knjigi Alkohol v Sloveniji. Takšen ukrep je cenovno učinkovit v izobraževalne namene, žal pa raziskave ne kažejo, da bi vplival na pivsko vedenje.


Foto: osebni arhiv dr. Zdenke Čebašek-Travnik


Barbara Boh
november 2013, 148. pogovor