Dr. Jože Podgoršek: “Slovenski kmet ne rabi nobene miloščine, ampak rabi normalne pogoje, zato kupujmo od slovenskega kmeta”



Ste dekan Visoke šole GRM, v Novem mestu. Pred nedavnim ste sprejeli tudi vlogo Varuha v verigi preskrbe s hrano. Slovenija ima ta inštitut prvič. Kaj nam prinaša?
Varuh je bil v slovenskem prostoru zamišljen kot neka oseba, avtoriteta na področju trženja slovenske hrane oz. prehranskih izdelkov, ki naj bi promoviral dobre prakse med samimi deležniki, od kmeta do zadruge, živilsko prehranjevalne industrije do trgovine, morda tudi do potrošnika, skratka promoviral pozitivne prakse in opozarjal na nepoštene prakse, ki se v tej verigi med posameznimi partnerji dogajajo. Tako nekako je zapisano v Zakonu in v Uredbi o delovanju varuha.
Sam menim, da zgolj opozarjanje ni dovolj. V uredbi je tudi navedeno, da naj bi bil varuh na ministrstvu prisoten 4 ure 1 dan na teden, sam pa ocenjujem, da je to absolutno premalo za neko borbo proti nepoštenim praksam. Sami vemo, da se v neki končni fazi nek Varuh pojavlja kot nek sindikalist teh deležnikov proti kapitalu.
V obdobju pol leta delovanja sem prišel do ugotovitve, da je celotna veriga okužena z nepoštenimi praksami. Je pa res, da se te nepoštene prakse koncentrirajo na nivoju odnosov do trgovine: ali kmet – trgovina, zadruga – trgovina…, ker ima pač trgovina največjo pogajalsko pozicijo, moč v tem trenutku v Sloveniji, in zato je tudi ta skušnjava nepoštenih praks največja na tem segmentu. Pogosto se zgodi, da dobiš ponudbo: »Vzemi ali pusti«. Tudi sam sem bil v preteklosti deležen takšnih principov, ko se niti ne moreš dosti pogajati. Nek vzorec pogodbe obstaja, ki mu trgovci rečejo pogajalska izhodišča, sam pa kot Varuh – še posebej sedaj ko kot Varuh spremljam dokumente Evropske komisije, ki govorijo o Zeleni knjigi nepoštenih praks – temu pravim nepoštene prakse, kjer dobavitelje »zvijajo« za dodatne popuste, ni neto neto cen in tako naprej.

Morda veste, zakaj se reče Zelena knjiga in ne črna, če gre za nepoštene prakse?
Nikoli se sicer nisem ukvarjal s tem vprašanjem, ampak verjetno zato, ker je vezano na naravno okolje.

Rekli ste, da spremljate verigo preskrbe s hrano in uporabili besedo MORDA tudi do potrošnika. Po tem kar ste povedali ocenjujem, da je to velik doprinos za potrošnika. Tudi sami vidite tako vašo vlogo?
Poglejte, čisto do potrošnika bi težko trdil. Da veliko pripomoremo k temu, da bi potrošnik kupoval ceneje, tudi. Varno kupuje že zdaj, v to sem prepričan. Slovenska Uprava za varno prehrano deluje odlično. Jaz kot Varuh verige, Varuh odnosov niti nimam namena, niti vpliva, da bi spremljal kvaliteto same hrane. V končni fazi imamo za to inštitucijo – Upravo za varno hrano. Zadnje akcije okrog antraksa, pa meso, kažejo na to, da to počnejo učinkovito – in zato varnost za potrošnika ni problematična.
Varuh je nastal bolj na pobudo živilsko predelovalne industrije, predvsem na pobudo teh deležnikov, ki so dobivali vedno večji občutek, da jih trgovina potiska v kot. Stalno se izmišlja neke dodatke v pogodbe, neke anekse, ki znižujejo konkurenčnost živilske industrije oz. jo že kar potaplja. Da je temu res tako, kaže v tem trenutku prašičereja v Sloveniji, kjer smo bili 10 let nazaj 75% samooskrbni, danes pa zgolj 35 %. Ker je kriza v Sloveniji, za kar nismo krivi samo Slovenci, od ruskega embarga pa je kriza še večja.
Varuh sicer nima možnosti in ne more vplivati na ceno, ker smo vseeno na konkurenčnem trgu, ker bi potem imel težave z AVK-jem (op.avt. Agencija za varstvo konkurence), zato se s cenovno politiko ne ukvarjam. Lahko pa preprečujemo nepoštene prakse, opozarjamo na neplačevanje, spoštovanje neto cen. To pomeni, da česen prodam za eno enoto in da je to na koncu res ena enota, ne da je na koncu še ogromno nekih popustov, pa promocijskih in logističnih, saj je to že vračunano v maržo same trgovine. Skratka to je ta moč, da kakšen evro prihranim deležnikom, ki ga zdaj plačujejo zaradi nekih nepoštenih praks.
Sam se zelo trudim, neke take akcije smo že preprečili. Vem, da bodo najtrši oreh že obstoječe prakse, ampak ravno zdaj prihaja čas za podpis novih pogodb. Zdaj prihaja čas zame, za Varuha, zato bo jesen zanimiva, da se poskušam s trgovskimi verigami vsaj toliko uskladiti, da bodo spoštovale kodeks o poštenih odnosih, ki je bil podpisan že leta 2011, da ga bodo vsaj končno začele upoštevati. Tudi Zakon o kmetijstvu jasno govori, da je treba spoštovati neto neto cene. Zato je čas za Varuha, da skuša motivirati vse deležnike, da spoštujejo Kodeks in Zakon.

Ali je institut Varuha praksa tudi drugod, ga pozna Evropa, svet morda?
Ja nekje imajo podobno, na primer v Angliji je Varuh podoben inštitut, le da ima pri nas manj pristojnosti. Pri nas lahko spremlja, opozarja, motivira, nima nobenega drugega mehanizma. Mehanizem Varuha so pa ravno mediji in strah vseh deležnikov, da bo kaj medijsko objavljeno, da nekdo nekaj počne nepošteno. To je ta pritisk, ki ga lahko kot Varuh izvajam oz. da neke nepoštene prakse predam AVK. Tako je tudi v Uredbi napisano, da spremljam in opozarjam na nepoštene prakse, ki jih nato predam AVK, ki pa jih potem po uradni poti preganja. V Angliji je podobno, le da je tam Varuh nekje na sredini – med našim Varuhom in AVK-jem. Tam ima Varuh že neke pristojnosti, tudi vpogled v pogodbe, česar jaz nimam. Jaz uradno ne morem zahtevati vpogleda v pogodbo. Skratka, zgolj kar dobim. S tem razpolagam. Na primer, dobim informacije in jih preverim. Poznam pa že kar nekaj deležnikov, spoznavam jih čedalje več, in na tem segmentu imam že zdaj dovolj informacij za ves petletni mandat. In če bomo to, kar imamo zdaj, odpravili in preprečili nove poskuse, bom potem lahko rekel, da sem bil uspešen kot Varuh. Tega se dobro zavedam. Kajti tudi če takoj preneham iskati nepoštene prakse, jih imam že sedaj dovolj. Gre za zanimivo inovativnost nepoštenih praks.
Pomembno je tudi, da skušamo promovirati nepoštene prakse, pa ne v smislu, da jih bomo začeli še bolj uporabljati, ampak da jih bomo začeli prepoznavati. Kajti, kaj se je zgodilo? Ravno letos je nek aneks zaokrožil od neke trgovske verige do kmetov. Sem potem malo preveril pri mojih kolegih, če so ta aneks dobili in so rekli, da ja. Ko sem jih vprašal, če so podpisali, so pritrdili. Ampak »Zakaj?«, sem jih vprašal. Vsak cent, ki vam ga ukradejo iz žepa, ga je škoda. Skratka, niso niti vedeli, da se da kaj pogajati. Samo podpisali so in vrnili tisti aneks. To so te težave. Ker naši deležniki ne prepoznajo nepoštenih praks, in tudi ne poznajo možnosti, ki jih v slovenski prostor prinaša Varuh. Inštitut Varuha je namreč tisti, ki ima priložnost odpravljati nepoštene prakse.

Na zadnjem srečanju ste brez zadržkov povedali, da ste tudi kmet. Ali vam to kaj koristi pri vlogi Varuha?
Seveda, saj, tako kot vedno poudarjam, da kot kmet poznam odnose in relacije kmeta do trgovine, poznam nepoštene prakse. Bil sem namreč tržni pridelovalec. V pretekliku govorim zato, ker sedaj zaradi navzkrižja interesov ne smem biti. Sicer sem bil pa tržni pridelovalec skoraj 20 let, imel sem pogodbe s tremi slovenskimi največjimi trgovskimi verigami – Mercator, Špar in Tuš. Še ko sem postal Varuh, sem imel aktivne pogodbe, in mi ni bilo težko potegniti pogodb ven in potegniti zaključkov o tem, kaj se dogaja v slovenskem prostoru. To je definitivno izkušnja, ki jo imam. Imam informacije, ki jih sicer ne bi imel.
Poleg tega tudi kot kmet razumem kmete, kmetijstvo, čutim kmetijstvo in menim, da je to zelo pomembno za vsakega, ki v tem prostoru na tem področju nekaj počne. Najslabše je iz šole prileteti in biti »jack«. Ampak potem ne razumeš kmetijstva. In ker ga ne razumeš, je to potem težava v tem prostoru.

Stopiva na začetek prehranske verige, sama si predstavljam, da je to zemlja, narava. Kaj bi svetovali nekomu, ki se v teh časih želi srečati s tem. Kje naj začne? Kaj naj naredi, da bo imel tisti pravi zagon, da bo imel motivacijo, da mu bo uspevalo?
No, če govoriva o tržnem pridelovanju, o tržni pridelavi hrane oz. česarkoli že, naj bo to živinoreja. Tudi ta se začne na polju, s krmo. Ne pristanem namreč na dejstvo, ki ga lahko pogosto slišimo, da se v Sloveniji pravzaprav nič več ne splača. Skozi stoletja je slovenski kmet obdržal slovenski jezik, slovensko kulturo in pokrajino, takšno kot je. Ob vseh težavah, vojnah, ob vseh pritiskih – saj vemo, kaj je bilo v času komunizma – vse to je slovenski kmet preživel in preživel bo tudi to, obstoječe stanje. V to sem prepričan, ker je trmast.
Vendar – in to je pomembno – slovenski kmetje so začeli tudi malo računati in se ne grejo več kmetovanja samo zato, da se ga gredo. Zato je na vseh nas potrošnikih, da prepoznamo slovenskega kmeta, in prepoznamo njegovo delo v okolju. Recimo, takrat ko gremo kupovati mleko in gremo iskati najcenejše mleko od, bog ve kod, je boljše, da kupujemo mleko slovenskega kmeta. Ker s tem dajemo delo in slovenskim delavcem in ohranjamo slovensko kulturo, naravno krajino in tako naprej. Ker če slovenski kmet neha delati, bo še teh 40 % zemlje, ki jo imamo sedaj nezaraščene, postala zaraščena površina. Tako bodo ostale le še ceste in beton, ne bo več ne turizma, ne športa, ne bo rekreacije, ne bo lepote naše lepe Slovenije. In prav je, da se tega zavedamo vsi.
Kot vedno poudarjam, slovenski kmet ne rabi nobene miloščine, ampak rabi normalne pogoje, zato kupujmo od slovenskega kmeta. To je tista informacija, ki jo poskušam tudi sam vedno na glas promovirati. Ker s tem ne pomagamo zgolj kmetu, ampak celotni verigi s prehrano, in zato smo v lepi deželi doma. Tega ne bo nobena komunala naredila, kar kmetje delajo. V to sem prepričan. Ne bo vzdrževala grmičkov in cest nekje po hribih.
Zato vsakemu, ki se želi lotiti pridelave hrane v slovenskem prostoru, svetujem, naj se tega loti. Če nima znanja, naj ga poišče. Vse naokrog ga je dovolj. Torej glavni ključ je: z dovolj znanja in s pravim tržnim pristopom. Časi, ko smo razmišljali v slogu: »Mi bomo posadili, prodali bomo pa že nekako«, so minili. Zato je pomembno, da začneš tržiti proizvode, morda celo še predno so v zemlji. Predno posadiš neko zgodbo, je pomembno, kaj boš potem z njo, kako jo boš prodal. Sicer se lahko zgodi, tako kot se je s slovenskim krompirjem, da pride do razprodaje. Če bi ga jaz imel, bi ga po moje kar podaril. Ker po 7 ali 8 centov prodajati kilograme krompirja, je ponižujoče. Pomembno je, da najdeš trg, da veš, kaj boš s tem trgom počel in da imaš dovolj znanja. To so neke ključne informacije. Pridelati je treba dovolj velike količine, da lahko govorimo o tržni pridelavi. Zato moramo biti v tem smislu dovolj izobraženi, da neke te normalne norme pridelave dobimo oz. osvojimo.

Morda koristi tudi kakšna pomoč glede na to, da je potrebno vse pogostejše, vse močnejše in vse hitrejše prilagajanje na podnebne spremembe? Okolje se hitro spreminja.
Ja, zagotovo. Saj, ko pogledamo nekje zadnja tri leta. Zadnje leto je bilo zagotovo eno najboljših. Toplo, suho vreme, pa vseeno dovolj padavin, in to ravno takrat ko smo jih najbolj potrebovali. In to ne nalivov, ampak padavin, da se je zemlja ravno prav namočila. Če pogledamo lansko leto, je bilo izjemno mokro leto, medtem ko je bilo še eno let prej sušno, po tistih poplavah. In večkrat poudarjam, da je takrat (2013) kmetijski minister na istem koščku njive stal v razmahu dveh mesecev – najprej zato, ker je Drava odnesla eno polovice njive, potem pa zato, ker je na drugi polovici njive pridelek zaradi suše propadel. Kar pomeni, da če bi takrat ujeli tisto odvečno vodo, ministru ne bi bilo treba stati na tistem področju – ne prvič ne drugič. O tem segmentu mislim, da je treba tudi že na začetku razmišljati. Je treba izbrati prave lege, sploh če se gremo gojenje bolj zahtevnih kultur. Zato moramo obvezno razmišljati o namakanju. Brez namakanja se tega sploh ne iti, ker bomo razočarani, ker bo pridelka malo, ker bo slabe kvalitete, ker to ni tržno. Tako da bomo lahko na koncu samo marmelado kuhali, od tega pa ni pravega dohodka.
V sadjarstvu brez mrež proti toči mislim, da je škoda razmišljati o novih nasadih, o namakanju. Res pa je, da v samem poljedelstvu v nekaterih delih Slovenije že namakamo, nekje še ne. Zdaj, kaj narediti? A bomo celo Slovenijo namočili? Nimamo možnosti, vode, niti akumulacij, zato se moramo v tem primeru posluževati tudi drugih kultur. Morda namesto koruze razmišljati o žitih, ker žita praviloma vedno pridelamo, ker je dovolj padavin. Tudi ko je bila suša, smo pridelali vsaj nekaj žit, medtem ko je bila koruza popolnoma uničena. Treba bi bilo razmišljati tudi o gojenju kultur, ki gredo s koreninami globlje – stročnice, detelje in podobno. Ampak Slovenije tudi ne moremo popolnoma spreobrniti, ne. V končni fazi imamo v Sloveniji toliko koruze tudi zaradi živinoreje, ker ima veliko energetsko vrednost, ker jo imajo živali rade, ker jo veliko pojedo, kar je pomembno pri reji mesa. Če jim damo sudansko travo ali sirk, je to že slabšega okusa in živali tega že ne jedo več.

Prihodnje leto bo leto stročnic. Lahko rečemo, da stročnice pripomorejo k ohranjanju narave?
Stročnice so odlični kolobarni člen. V kmetijstvu je namreč velik problem z monokulturo, ko leto za letom gojimo isto kulturo, na isti površini, na isti njivi. Pred desetletji je bila verjetno takšna kultura koruza, ko si jo lahko imel desetletje na isti njivi, pa ni bilo nobenega vpliva na slabši pridelek. Šele v zadnjih letih se je pojavil kolobarski hrošč, ampak pred tem pa je bila koruza monokultura brez bojazni, da bi bilo zaradi tega pridelka manj. Ampak to za seboj prinaša nekatere probleme: uničevanje strukture tal, zmanjševanje organske snovi, zapleveljenost… Zato moramo vedno kolobariti na teh površinah, se pravi menjati kulture. In s tem naravo malo »okrog prinesti«. Če vsaj na eno leto menjamo (krompir, koruza, pšenica), vsaj malo ugodno vplivamo na tla, zmanjšujemo potencial bolezni, škodljivcev. No, ampak zaradi strojne setve na njivi ne moremo mešati kultur, medtem ko na vrtu lahko posadimo korenje in čebulo – korenček odganja čebulno muho in čebula korenčkovo muho, zaradi česar ni treba škropiti.
No, in če se vrnemo nazaj k stročnicam – so odličen kolobarni člen zaradi več razlogov: na koreninah vežejo dušik s pomočjo bakterij, bakterije na koreninah vežejo zračni dušik, in te bakterije so praviloma edine, ki so sposobne vezati dušik iz zraka, ki ga potem rastline lahko učinkovito izrabijo za svojo rast. Zato lahko detelje, stročnice zelo intenzivno rastejo brez da bi jih pognojili s kilogramom dušika. Vse ostale rastline moramo gnojiti, ker dušika ni v tleh. Te kulture pa ga vežejo za svojo rast in ga dobijo več kot ga rastline porabijo. Ko pa potem mi to prežanjemo, preorjemo neko njivo, kjer je bil grah, potem te koreninice razpadejo in se sprošča dušik za naslednjo kulturo. Razgradnja najbolje poteka pri toplih tleh, kar pomeni, da kar zorjemo, pozimi ne bo razpadlo, ker je prehladno. Bakterije v bistvu mirujejo tudi v tleh. Ko se pa spomladi tla segrejejo in mi posadimo koruzo, ta koruza zelo učinkovito porabi ta dušik.
Poleg vezave dušika pa imajo stročnice tudi zelo globok koreninski sistem. To je zelo pomembno ravno zaradi suše. Na primer, leta 2013, ko je bilo zelo sušno leto, so nekateri posejali deteljo za krmo. No, in te njive z deteljami, so bile kot neke oaze. Vse je bilo rjavo, suho, razen tam, kjer so bile detelje. Ena prednost je torej to. Druga pa so hranila, hranila, ki so nam že ušla, saj gredo 50 cm globoko. Tako polovimo hranila, ki so nam že ušla. Nekaj požanjemo in odnesemo domov, nekaj pa kot zeleno maso, pustimo na njivi in tako ta hranila vrnemo nazaj v obtok. In sedaj smo tisto, kar nam je že ušlo, fosfor in kalij, dali na razpolago ostalim rastlinam. Poleg tega pa zelo dobro vplivajo na organsko snov v tleh, razvijejo veliko korenin in ko mi požanjemo pridelek, začnejo te korenine razpadati in to je bogata organska snov v tleh.
Poleg tega pa takrat ko orjemo ustvarjamo neko plast, ki jo te metuljnice oz. stročnice lahko prebijejo in s tem izredno ugodno vplivajo in na strukturo tal in na vodni režim. Ravno zaradi kapilarnega vzgona lahko rastlina kakšen dan preživi tudi v sušnem obdobju. Torej, stročnice imajo ogromno prednosti, zato se kmetje vedno pogosteje odločajo za sajenje. Kljub temu, da se nam po proizvodni plati to niti ne splača. Ampak ravno zaradi pozitivnih lastnosti jih vedno bolj vključujejo v kolobarjenje, zlasti tisti, ki imajo dovolj zemlje. Se splača kakšen hektar žrtvovati, da se izboljša kakovost tal. Ne pa da imamo povsod samo koruzo.

Torej, če sem prav razumela, te kulture ne le da so zelo koristne, tudi niso zahtevne?
Tako je. Kakšnih večjih težav s škodljivci tudi ni, edina težava so pleveli. Plevele pa moramo zatirati – ali kemično ali ročno. In ni vedno strup edina rešitev, lahko tudi s česali… Skratka, stročnice so kar hvaležne tudi za samo pridelavo. Niso toliko zahtevne. Kar se gnojenja tiče, lahko damo na začetku kar hlevski gnoj. Pri drugih rastlinah (koruza, pšenica) se ves čas ukvarjamo z dušikom, medtem ko pri teh rastlinah tega problema ni. Zato soja, sedaj ko prihaja k nam – je ni bilo desetletja, če ne že stoletja – nima bakterije. In zato ko kupujemo seme soje zraven kupimo še bakterije. Lahko ločeno, lahko pa je seme že kar okuženo z bakterijo. Okuženo v pozitivnem smislu seveda. Zato da ko mi posejemo sojo, začne bakterija takoj delati, vezati dušik.

Stročnice pogosto predstavljajo del sestavin humanitarnih paketov. Pomeni da imajo veliko hranilno vrednost?
Stročnice so v nekem segmentu celo nadomestek za meso – sojini polpeti npr. Vegetarijanci tako nadomeščajo beljakovine, ker jih človeško telo potrebuje. Grah, soja imajo veliko beljakovin. Pšenica jih ima tudi, ampak bistveno manj. Najboljša jih ima 14%, pri stročnicah pa govorimo o 40 %. Poleg tega imajo tudi veliko ogljikovih hidratov. Imajo res veliko hranilno vrednost, zato tistim, ki so lačni, te stročnice res ogromno pomenijo. Ker tisti, ki so lačni, ne rabijo balasta, ampak rabijo hrano. Stročnice niso le fižol, grah, ampak so še soja, bob, leča. Včasih so naše babice odlično osemenarile različne stročnice, ki jih danes niti ne poznamo.

Omenili ste, naj bi Slovenci kupovali slovensko blago in s tem pomagali slovenskemu kmetu. Ampak zakaj je slovensko blago na trgovskih policah precej dražje? Se to sploh kdaj lahko spremeni?
Ja, to je problem, ampak pravzaprav ne izhaja iz same pridelave. Res je, da smo v Sloveniji pri sami predelavi precej manj učinkoviti, in to izhaja iz zemljiškega maksimuma. Danes je povprečna slovenska kmetija velika 6,6 ha. Če pogledamo nam podobno Češko, tam je povprečje 106 ha. Zato je učinkovitost kmetovanja v Sloveniji bistveno drugačna kot pa kje drugje. V Sloveniji imamo ogromno nekih gričkov, na Nizozemskem pa je najvišji hrib nadvoz nad cesto. Zato, kadar me kdo vpraša, kaj storiti, da bomo primerljivi z ostalim svetom, se pošalim: ko bo na Dolenjsko padla atomska bomba in jo »poglihala«, bomo primerljivi z ostalimi državami. Če se pelješ po ostalih državah, Nemčija in Francija na primer, vidiš povsod vinograde. To je ta težava in zato je v Sloveniji pridelava dražja. To je en razlog. Druga zadeva je pa ta, da so v nekaterih primerih trgovske verige lastniško povezane z živilsko predelovalno industrijo. Kot Agrokor, ki želi prodajati izdelke svojih znamk, in lahko različno maržirajo. Kakšno maržo postavijo na izdelke, je povsem svobodna odločitev trgovcev. Trgovska veriga s tem izpolni svoje kapacitete, konkretno Agrokor in nesrečni Pik Vrbovec, ki je prišel na police Mercatorja, še predno je bil Merkator prodan. Lastnik Agrokorja je seveda kupil Mercator, ker tukaj išče poslovno priložnost, da izpopolni svoje kapacitete, in to je enako kot v Revozu ko bi najraje delali avte na 3 izmene. In tam razmišljajo enako. Tudi če sedaj malo ceneje prodajajo, se jim izplača, ker imajo kar naenkrat amortizacijo te stalne stroške razdeljene na bistveno večjo količino. In zato dosega nižjo ceno lastnih izdelkov. In to je ta logika ekonomija obsega. Tega v Sloveniji žal nimamo.
Res pa je, da smo Slovenci tudi malo nerodni. Praviloma imajo vsi mlečni in mesni proizvodi znak kakovosti oz. znak porekla izdelave, ki ga tudi naša uprava daje. Vsak izdelek ima certifikat, ki dokazuje, da je izdelek narejen v Sloveniji. Če gremo pogledat slovenske mlečne izdelke, iz slovenskega mleka, iz slovenskih mlekarn, vidimo na znaku AT ali HR in neke številke, kar pomeni, da je narejeno v Avstriji oz. na Hrvaškem. Kar pomeni, da mi peljemo mleko na Reko, tam naredijo izdelek in ga pripeljejo nazaj. Če smo že tako Slovenci, zakaj potem tega mleka ne peljemo v drugo mlekarno, ki to linijo že ima? Torej, tudi tukaj smo malo nerodni. Ta naša nepovezanost, »foušarija« nas tepe tudi na teh segmentih. Ti problemi so res večplastni. Težko bi rekel: zdaj je pa to problem ali pa to. Problem je, zakaj nismo bolj učinkoviti, tudi cenovno. Če bi dala ena slovenska mlekarna drugi svoj posel, bi vsi bili cenejši in konkurenčni. Zdaj pa vozimo denar ven. In potem se sprašujem, kdo je sedaj bolj slovenski. Ali tisti, ki je v lasti tujih lastnikov in vse dela v Sloveniji, ali tisti, ki je vse v slovenski lasti, delajo pa tuji ljudje? Tukaj so te dileme, ki jih kot Varuh srečujem in nanje tudi opozarjam.

No, to je tudi okoljski problem, prevozi namreč.
V bistvu je bila neka študija, ki mi je blizu, tudi narejena. Če gledamo prevoze in ceste, naj bi vsak tretji kamion vozil hrano. No, morda ne ravno vsak 3., ampak 4. pa. Tudi logika tega Mercatorja v Zalogu, ki je pred časom zgorel, je bila: iz cele Slovenije v Ljubljano in nato iz Ljubljane nazaj v celo Slovenijo. Na primer, nekdo iz Maribora je pripeljal v Ljubljano, nato pa nazaj v Maribor. Mislim, da šele zadnji dve leti delujejo malce bolj lokalno, da jih oskrbujejo lokalna podjetja, da se vsaj malo ti prevozi racionalizirajo. Seveda je tu potem vprašanje, zakaj to počnejo – ker imajo centralno nabavo, centralno kvaliteto, tudi v vsaki trgovini vedo, kaj je dobro in kaj ne, kaj je lepo in kaj ne. Zdaj, ko je ta Mercator zgorel, imamo dve mesti odkupa: Sežano in Maribor, in zdaj tudi naročajo bolj racionalno – zgolj tisto, kar rabijo na določenem delu. Tako da jim je ta nesrečni požar vsaj malo zmanjšal CO2 odtis.

Se vam zdi, da bi primer grozdenja, kot ga imajo na Nizozemskem, lahko kdaj zaživel pri nas?
Težko vprašanje. Za Nobelovo nagrado! Jaz upam, da nam nikoli ne bo tako hudo, da bi morali to narediti. Da se bomo že prej začeli sestavljati. Tudi sam sem na Biotehniški fakulteti delal doktorat ravno iz tega – iskanje optimalnega sistema povezovanja za pridelovalce sveže zelenjave v Sloveniji. Jaz sicer trdim, da v Sloveniji sicer ne bo prišlo do lastniškega povezovanja ali sofinanciranja. Že zelo velik napredek bomo naredili, če bomo vsaj informacijsko povezali posamezne panoge. Da bomo imeli vsaj neko bazo, kjer bodo vedeli, kaj počnejo tam in kaj tam in kaj tam. To so te zgodbe, ki v tem trenutku manjkajo in so izredno pomembne.

Poglejva še na konec prehranjevalne verige, poglejva na jutri. Sami imate doma lepo četico otrok, z otroki se srečujete na vaši šoli… Se vam zdi, da odraščajo v odgovorne odrasle, ki vedo, kaj dajejo vase, ki vedo in se zavedajo, da z vsakim svojim dejanjem in odločitvijo vplivajo na kvaliteto okolja in s tem na prihodnost?
Zdaj, ko spremljam to že nekih 30 let, se mi zdi, da nam vmes kakšnih 10-15 let takšne vzgoje manjka. Od osamosvojitve pa vse do leta 2007, 2008, torej do krize, se mi zdi, da nihče ni kaj dosti razmišljal čigavo je, kje je pridelano, večina otrok sploh ni vedela, od kod priteče čokoladno mleko. Se mi zdi, da smo bili prepričani, da če ne bomo imeli mi, bomo pa nekje kupili, saj je vsega povsod dovolj. In dobesedno tak način razmišljanja je v Sloveniji bil. Vsepovsod je bilo tako razmišljanje. Do leta 2004 je bilo tudi v šoli tako – kupi, kar želiš, vsega imamo dovolj, denarja imamo dovolj, bomo pa kredit vzeli če zmanjka… In ta težava se nam kaže sedaj, ko so ti otroci stari 10 ali pa 20 let, in počasi postajajo družine, medtem ko je zgodba danes povsem drugačna.
Tudi če pogledamo vrtove. Recimo leta 2005 – ali je kdo razmišljal, da bi imel vrt, z zelenjavo, s krompirjem? Lepa travica, javor, piknik »plac«. Od leta 2008 dalje sam opažam, da je na marsikaterem od teh vrtičkov zdaj zelenjavni ali krompirjev nasad. Pomeni, da se je v naših glavah nekaj zgodilo. Recesija je pustila posledice.
Vsi bomo previdni, še kar nekaj let. Tudi če bo vrhunska gospodarska rast, bomo pazljivi pri nakupih, pri investicijah, ker smo se enkrat že opekli. Z delnicami, s skladi, je bila to dobesedna kraja denarja. Zdaj z vsemi akcijami, ki jih dela ministrstvo, se počasi premika, da kmeta ne dojemamo več kot žaljivko, ampak pomemben člen, ki nam v Sloveniji daje tudi neko varnost. Zakaj moramo imeti v Sloveniji prehransko varnost? Še malo, pa se bodo meje zaprle – zdaj vidimo, da Schengen ni sam po sebi umeven, pojutrišnjem se lahko naredi, da bodo zaradi prehranske krize ustavili izvoze, kar je Rusija že naredila z žiti, ko je bila kriza. In v takšnem primeru pomeni, da smo lahko lačni v oazi Evrope.
Slovencev je že nekaj časa približno 2 milijona, zadnja leta bolj kakšen manj kot kak več, pa smo imeli pred leti bistveno večjo samooskrbo, kot jo imamo danes. Pri slabših tehnologijah, pri slabših strojih, pojedli pa smo približno toliko kot sedaj. Pomeni, da smo bili bistveno boljši kot danes. Zato me je strah. Če se pojavi prehranska kriza, kar se po navadi zgodi po gospodarski krizi z nekim zamikom. Sicer pri nas zaenkrat ne kaže tako. No, ko se bodo stvari malo umirile, ko se bo stabiliziralo tole z begunci, takrat pa možno, da bomo rabili več hrane.
Saj vemo, da svetovno prebivalstvo narašča. In vse te ljudi bo treba nahraniti. Zato moramo težiti k temu, da bomo prehransko varni. Da bomo vsaj na tistih 80% samooskrbe – v mleku nam gre že sedaj dobro, sadje, jabolka tudi. Ampak na zelenjavi in svinjskem mesu smo pa zelo ubogi. Če nam meje zaprejo, bomo to nehali jesti. Ker na policah teh artiklov enostavno ne bo.
Jaz mislim, da imajo tudi šole s svojim delovanjem svoje vrtičke. Delajo svoje gredice. Tudi sam sem kot »mulc« v šoli imel svojo gredico, vsak razred jo je imel. Kot da ne bi bili na kmetih doma. In potem smo hodili gledati to gredico, kopati vrtiček in potem smo to peljali nazaj v šolo, kjer smo pridelke pojedli. No, zdaj se mi zdi, da to ponovno uvajajo. Nam pa malo zakonodaja peša na tem področju, ker te hrane v šoli sploh ne bi smeli jesti. Ampak, ne, končno smo prišli do tega, da so tudi v šoli začeli spoznavati vrtove, delo, kaj je slovensko, pa akcija slovenski zajtrk je eden izmed pomembnih korakov. Vse več aktivnosti kot Varuh izvajam tudi pri promociji slovenske prehrane pri javnih naročilih. Torej, imamo precej možnosti in priložnosti, da bi bolj učinkovito pospeševali razvoj slovenskega kmetijstva. To, da imamo na področju javnega naročanja predvsem tujo prehrano, to je velik problem za Slovenijo. In da imamo, če gremo pogledati na AJPES podjetja, ki so registrirana za mesne izdelke, ki jih normalni potrošniki ne prepoznamo, pomeni, da dobavljajo izključno javnim zavodom. In jih mi kot navadni potrošniki sploh ne poznamo. In to je problem, ki je relativno velik. Včasih smo lahko v šole vozili zelenjavo in podobno, pa je šlo brez težav skozi. Potem so pa s sistemom javnega naročanja izgubili nit slovenske hrane.

Skratka, jutri bo.
Brez skrbi.


Irena Mraz,
September 2015
Foto: Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano