Dr. Janez Potočnik: »Pri reševanju okoljskih problemov ni bližnjic!«



V zadnjem desetletju se v Evropi kažejo številni spodbudni trendi na področju okolja: izpusti toplogrednih plinov so se zmanjšali, delež obnovljivih virov energije se je povečal in nekateri kazalci onesnaževanja zraka in vode kažejo znatno izboljšanje. “Kljub temu pa je seveda stanje marsikje še daleč od zadovoljivega,” je med drugim povedal evropski komisar za okolje dr. Janez Potočnik, ki pravi tudi, da je Slovenija rojena pod srečno zvezdo. Zakaj? Preberite v nadaljevanju …

Po izobrazbi je ekonomist, a si je, kot pravi sam, želel delati na področju okolja. Dr. Janez Potočnik, eden najvidnejših Slovencev na mednarodnem političnem parketu, je prepričan, da je upoštevanje načela trajnosti, dolgoročno razmišljanje pri različnih razvojnih odločitvah nujno in ključno, če želimo ohraniti resnično kakovost življenja. Pravi, da je delo na področju okolja pogosto čustveno pogojeno, marsikdaj ljudje tudi pričakujejo
več, kot je dejansko v njegovi moči ali pristojnosti Komisije. Zatrjuje pa, da skuša delati korektno in profesionalno, z iskreno željo po sodelovanju z vsemi, ki si prizadevajo za izboljšanje kakovosti okolja. Kot komisar za okolje se dnevno srečujete s temami s področja ekologije in srečujete ljudi, ki so strokovnjaki na tem in mnogih drugih področjih.



jp2


Ali ste doslej že srečali osebo, ki se vam je takoj vtisnila v spomin in v njem pustila “visoko ekološki odtis”, če lahko uporabimo aktualno izrazoslovje?
Seveda se pri svojem delu srečujem s številnimi osebnostmi, katerih delo me vedno navdaja z optimizmom, tako da je izpostavljanje tega ali onega kar nekoliko krivično. Če bi že moral koga posebej poimenovati, bi bil to David Attenborough, ki sem ga srečal že v času mandata za znanost in raziskave. Njegov prispevek k ohranjanju okolja in varstvu prostoživečih rastlinskih in živalskih vrst je seveda neprecenljiv. V tem mandatu pa sem bil prijetno presenečen, ko sem se srečal z angleškim princem Charlesom. Skupaj s kolegi iz Komisije sem sodeloval na okrogli mizi na temo mednarodnega trajnostnega razvoja, na katero je bil povabljen. Presenetil me je s svojo predanostjo okoljevarstvenim temam, razgledanostjo in pozitivno energijo.

Do okolja odgovorna miselnost se širi kot gobe po dežju, to pa lahko hitro pripelje do zlorab, kaosa, prenasičenosti… Se vam kdaj zazdi, da živimo v informacijsko onesnaženem okolju?
S tem bi se strinjal. Dovolj je, če samo pomislim, koliko je elektronskih sporočil, ki jih dnevno prejmem na službeni naslov, kaj šele, ko seštejemo še vse ostale informacije, s katerimi smo dobesedno zasuti. A v isti sapi bi bilo treba dodati, da je dobra informiranost ključna za pravilno in odgovorno odločanje. Na področju okolja je seznanjanje javnosti pomemben del naših prizadevanj. Zadnje čase opažam, da obstaja čedalje več medijev, ki se osredotočajo na okoljske teme. To se mi zdi pomembno, saj informacij s tega področja ni nikoli preveč. Res pa je, da je včasih težko izluščiti tiste prave.

Kateri je po vašem mnenju največji oz. najnevarnejši in kateri najmanjši, najmanj nevaren onesnaževalec?
Težko je opredeliti posamezne onesnaževalce kot najbolj ali najmanj nevarne, ker vsi na nek način škodujejo okolju, zdravju itn. Ne moremo si zamišljati kakovostnega življenja brez čiste pitne vode, čistega zraka, v preveč hrupnem okolju, ob preveliki izpostavljenosti nevarnim kemičnim sestavinam, v prenatrpanosti našega okolja s smetmi ali celo na peščeni plaži idiličnega otoka, ki je prekrita z ostanki plastike. Vse to zahteva primerno pozornost in sistematičen pristop.

Katere teme s področja okolja bi torej izpostavili kot najbolj pereče in dolgoročno težko rešljive?
Globalno zagotovo obvladovanje podnebnih sprememb in ohranjanje biotske raznovrstnosti. Obe temi pa sta pravzaprav posledica človeškega ravnanja z naravnimi viri, zato bi postavil negospodarno ravnanje z viri kot najbolj perečo “krovno” okoljsko temo. V Evropi, ki je eno najgosteje poseljenih območij na svetu, so ključni predvsem naslednji okoljski problemi: podnebne spremembe, pritiski na biotsko raznovrstnost, učinkovitejše ravnanje z naravnimi viri ter vprašanja okolja, zdravja in kakovosti življenja zaradi vsesplošne izpostavljenosti najrazličnejšim onesnaževalcem v vsakodnevnem življenju. To so ugotovitve poročila o stanju okolja v Evropi, ki ga je lani objavila Evropska agencija za okolje. Poročilo med ključne izzive prihodnosti uvršča tudi odgovorno upravljanje z zemljo in vodo. Sicer pa se v zadnjem desetletju v Evropi kažejo številni spodbudni trendi na področju okolja: izpusti toplogrednih plinov so se zmanjšali, delež obnovljivih virov energije se je povečal in nekateri kazalci onesnaževanja zraka in vode kažejo znatno izboljšanje. Kljub temu pa je seveda stanje marsikje še daleč od zadovoljivega. In Slovenija … Rojeni smo pod srečno zvezdo. V Evropski uniji smo relativno najbolj obdarjeni z biotsko pestrostjo, po gozdnatosti in vodnih virih pa se nahajamo na tretjem mestu. Kar se tiče področij, ki so najbolj problematična, bi izpostavil slabo kakovost zraka v nekaterih dolinah in mestih. Tudi ravnanje z odpadki ni ravno vzorno, saj relativno visok odstotek komunalnih odpadkov še vedno konča na odlagališčih.

Katera pa so področja, ki smo jim po zmožnosti reševanja najbliže, jih obvladamo oz. so rešljive in jih bomo tudi kmalu rešili?
Okolje je kompleksno, vse je povezano in prepleteno z vsem, zato mora biti tudi pristop do reševanja okoljskih problemov celovit in sistematičen. Ni bližnjic in tudi ne hitrih rešitev. Trudim se predvsem za čim večjo integracijo interesov ohranjanja kakovosti okolja v vse ostale sektorske politike.

Menite, da je človeštvo zamudilo priložnost, da bi zanamcem pustilo relativno brezskrbno bivanje glede zalog naravnih virov, onesnaženosti ipd.?
Ne, po mojem mnenju je še vedno čas, čeprav je dejstvo, da brez korenitih sprememb tako na področju proizvodnje kot tudi potrošnje ne bo šlo. Večkrat sem že dejal, da potrebujemo neke vrste revolucijo zdravega razuma. V Komisiji bomo predvidoma v zgodnji jeseni sprejeli Načrt za učinkovito rabo virov, s katerim želimo postaviti okvir, v katerem se bodo razvijali in izvajali ukrepi, s katerimi želimo prispevati k spremembam. Te bodo vodile k bolj odgovornemu ravnanju z omejenimi naravnimi viri. Načrt bo predlagal vizijo za strukturne in tehnološke spremembe, potrebne do leta 2050, in cilje ter korake za dosego teh do leta 2020. Vprašanja učinkovitega ravnanja z viri so prezahtevna, da bi si lahko obetali rešitev od enega samega dokumenta. Kljub temu pa upam, da nam bo uspelo aktivirati proces, ki bo dovolj močan, da pot nazaj v čase, ko je bilo navidezno vsega v izobilju, ne bo več možna.

Kaj se vam na tej stopnji onesnaženosti, kot smo danes, zdi pomembneje? Teorija ali praksa?
Znanje, razumevanje vseh razsežnosti in kompleksnosti okolja je nujen predpogoj za uspešno vodenje učinkovitih politik, a tudi še tako dobro razumevanje problemov, podprto z ustreznimi politikami, je neučinkovito, če se v praksi ne izvaja. Na koncu se uspešnost razumevanja in politik meri s konkretnimi učinki, ki so v večini primerov izmerljivi in preverljivi.

Je pri delu v vaši vlogi težko nastopiti ob vprašanjih, ki zadevajo vašo domovino?
Ne. Pomemben je profesionalen in korekten pristop do vseh. Kot komisar za okolje sem odgovoren za stanje okolja v 27 državah članicah, zato je pomembno, da vsako od njih obravnavam enako. Seveda v okviru pristojnosti, ki jih imam. Kakršnokoli morebitno drugačno ravnanje ali popuščanje bi bila le navidezna pomoč. Pri svojem delu moram vse države obravnavati enakopravno, kot morajo slovenski ministri ravnati v primeru cele Slovenije, ne glede na to, iz katere regije prihajajo. Seveda to ne pomeni, da svoji državi ne pomagam, da nimam rednih stikov z odgovornimi v domovini, da nisem v Sloveniji večkrat kot v katerikoli drugi članici ipd. Svojim kolegom pogosto nudim informacije in pojasnila, ki jih potrebujejo za razumevanje določenih problemov, ki so vezani na Slovenijo. Včasih lahko diskretno izboljšanje razumevanja okoliščin posameznega primera zelo pomaga pri rešitvi problemov. Prav tako kot član Evropske komisije, ki prihaja iz Slovenije, skušam v svoji državi predstavljati delo naše institucije, pa tudi Slovencem približati evropske teme.

Narava vašega dela je takšna, da precej potujete. Sklepamo, da z letalom. Ste kdaj izračunali, za koliko manjši bi bil ogljični odtis vaših poti, če bi se odločili za drugo prevozno sredstvo – recimo vlak?
Ne, svojega ogljičnega odtisa še nisem izračunal. In res večinoma potujem z letalom, ker drugače ne gre. Seveda med krajšimi potovanji uporabljam tudi vlak, ki je tudi sicer prevozno sredstvo, ki mi je najljubše. A žal si časovno ne morem privoščiti, da bi na neko destinacijo v Evropi potoval bistveno dlje kot z letalom. Vendar pa v kabinetu temeljito razmislimo o vsaki službeni poti, zlasti še o mednarodnih, izogibamo pa se tudi potem, kjer je predvidena udeležba na samo enem dogodku, ali pa takšne poti združimo z uradnim obiskom. Pogosto pa se odločimo tudi za aktiven prispevek v obliki video sporočila. Takole čez palec bi dejal, da je teh prispevkov približno toliko kot poti.


jp1


Katero obdobje od nastanka planeta Zemlja bi si izbrali kot čas, v katerem bi se želeli roditi?
Vesel sem, da sem rojen v današnjem pestrem in slikovitem obdobju in ne bi menjal sopotnikov, ki mi jih je namenil današnji čas. Sicer pa glede na to, da pripadam vrsti homo sapiensa, kakšne prav velike izbire v dolgi zemeljski zgodovini pravzaprav nimam. (smeh)

Kakšen popotnik ste? Kako potujete, kako izbirate destinacijo …?
Ker je moje delo povezano z nenehnim potovanjem, sem pravzaprav popotnik po sili razmer, tako da si destinacij največkrat ne izbiram sam. V prostem času nimam kakšne posebne želje po dodatnih potovanjih. Kadar pa že potujem zasebno, si najraje izberem lokacije, kjer si lahko odpočijem, se ukvarjam s športom in tudi spoznavam kraj, v katerem sem. Ponavadi moj dopust izgleda nekako takole: sprostitev, morje, odbojka, branje, obiski okoliških mest … Ko bo časa več, bodo tudi želje drugačne. Upam. (smeh)

Kakšen potrošnik ste? Izbirate produkte glede na izvor, embalažo, po nakupih odhajate z nakupno vrečko …?
Pri nakupih predvsem gledam na kakovost izdelkov in njihovo poreklo. Praviloma se odpravim z nakupno vrečko, trudim se, da kupujem toliko, kolikor potrebujem, saj je eden večjih “grehov” civiliziranega sveta prav hrana, ki jo zmečemo v koš.

Kaj v različnih vlogah – kot oče, mož, sin, sosed, komisar … počnete dobrega za naš planet?
Ločujem odpadke, varčujem z energijo in uporabljam varčne žarnice, preudarno izbiram aparate bele tehnike, ugašam luči, zapiram vodo med umivanjem zob in tuširanjem, pri nakupu avtomobila sta varnost in varčnost na prvem mestu, hodim v trgovino z nakupno vrečko … In, kar je seveda najpomembneje, pripravljam in izvajam politike, ki bodo prispevale k boljšemu okolju.

Se vam je že zgodilo, da so vas otroci podučili o pravilnem ravnanju npr. z odpadki, porabo energije ipd.?
Seveda. In prav je tako. Prva posoda za ločevanje odpadkov je prišla v hišo kot darilo obeh otrok, ki sta zdaj že odrasla. (smeh)

Ali se vam zdi, da danes otroci res več vedo o odnosu do okolja in bi lahko rekli, da nas bolj nadzorujejo, kot pa se od nas učijo?
Vsi se vedno bolj zavedamo pomena odgovornega odnosa do okolja. Mislim, da je tudi mladina bolj ozaveščena, čeprav se spomnim, da smo tudi v času, ko sem še sam hodil v šolo, še počeli marsikaj okolju koristnega in vzgojnega: zbirali smo star papir, čistili okolico šole in podobno. Vse več je tudi koristnih informacij o tem, kako skrbeti za okolje, varčevati z energijo itn. Seveda velja, da je pomembno in tudi poučno prisluhniti mladim, a mislim, da bomo načeloma vedno odrasli tisti, ki s svojim vzorom, vede ali nevede, vplivamo na vzgojo in vrednote naših otrok. Sicer pa lahko odkrito priznam, da se, odkar sem postal komisar za okolje, ob vseh informacijah, ki so mi na voljo, bolj zavedam pomembnosti ohranjanja okolja in tudi moči, ki jo pravzaprav imamo kot posamezniki. Lani sem sodeloval v akciji Očistimo Slovenijo v enem dnevu in bil sem prijetno presenečen, kako je majhna skupina aktivistov uspela premakniti četrt milijona ljudi.

Za našo generacijo so bile knjige vir vsega znanja. Danes je drugače. Kako bo po vašem mnenju “jutri”?
Svet se zaradi tehnološkega napredka hitro spreminja. Današnja generacija je internetna generacija. Knjige bodo tudi v prihodnosti pomemben vir znanja. Morda ne v takšni obliki kot do zdaj, saj je čedalje več uporabnikov t. i. elektronskih knjig, vendar pa sem prepričan, da bodo ostale. Morda ne več toliko na knjižnih policah, prav gotovo pa v naših novih »igračkah«, kot so bralniki knjig, iPadi ipd.

Se vam kdaj zazdi, da so klasične knjige le še del romantike ali še vedno prisegate nanje?

Sam še vedno prisegam na dobri stari papir. Morda je to nekoliko staromodno, a občutek ob branju preko elektronskega medija preprosto ni isti. Je to povezano z romantiko? Seveda, a nič ni narobe s tem!

Katera je bila zadnja, ki ste jo vzeli v roke in je vsebovala ekološke vsebine? Ste jo morali ali želeli prebrati, za kakšen žanr gre, o čem govori?
Zadnja knjiga, ki sem jo prebral, je bila Srečni človek finskega avtorja Arta Paasilinne. Nima ekološke vsebine, ima pa zato veliko človeške širine in vedrine. Ko sem na počitnicah, praviloma berem leposlovje v slovenskem jeziku. Namenoma se izogibam knjigam in člankom s temami, ki jim profesionalno posvečam ves svoj aktivni delovni čas, in branju v tujem jeziku, ki je sicer del mojega vsakdanjika.

Katero knjigo z ekološko vsebino pa bi svetovali nam?
Sodelavci so mi toplo priporočili knjigo Iana Morrisa Why the West Rules – For Now: The Patterns of History, and What They Reveal About the Future, ker naj bi bila ena boljših knjig o razvoju človeštva, tesni povezanosti med razvojem civilizacij in vplivov podnebja in rabe virov.

Je po vašem mnenju poljudna ali popularna oz. žanrska literatura še vedno neke vrste tržna niša za ekološke vsebine?
Ob krepitvi zavedanja, kako občutljivo in ranljivo je naše okolje in mi z njim, je logično pričakovati tudi vse več romanov, filmskih upodobitev ipd. na tematike, povezane z okoljem. Sem sodijo tudi tiste, ki bodo napovedovale usodne posledice. V kolikor naše obnašanje do okolja ne bo postalo bolj odgovorno, je žal nevarnost realna. Odgovor na vaše vprašanje je torej pritrdilen.

Kako bi naslovili knjigo s področja ekologije, če bi jo vi napisali?
Naslova ne bom izdal, da je kdo ne napiše. (smeh)


Irena Mraz, julij 2011
131. pogovor
Intervju je bil objavljen tudi v prvi številke revije Eko knjiga, ki je izšla jeseni 2011.