DOBRO JUTRO, GOSPOD PREDSEDNIK!

hippy van

Še pomnite časov, ko so nam na bencinskih črpalkah gorivo točili tam zaposleni, ko smo doma vsi gledali isti program na edini televiziji, ko smo morali pred avtopralnicami odvijati antene za radio (tisti, ki smo ga imeli) in zapirati stranska ogledala da jih pralne ročke ne polomijo, ko razlike med kadilci in nekadilci niso bile že od daleč opazne? No, slednjega se morda spomni tudi kdo precej mlajši od mene, in prav takšen me je danes ustavil in obupano prosil za hrano, saj da z dekletom nista že dva dni nič pojedla, da spita pod mostom in da si zavetišča ne moreta plačati.

Pravzaprav me je slednje presenetilo, ker sem živela v prepričanju, da so zavetišča za brezdomne brezplačna. Gospod predsednik, popravite me prosim, če narobe mislim. Iskreno pa upam, da tega ne boste storili – pa ne zato, ker bi me v tem primeru mladenič danes prinesel okoli za 2 evra, in tudi ne zato, ker bi razlog za majhno laž našla v mojem nerazumevanju mladeniča (da je pač z zavetiščem mislil dom in sta 2 evra šla za hrano in ne za kakšne škodljive droge), temveč zato, ker so zavetišča za brezdomne dejansko brezplačna.

Gospod predsednik, dejstvo, da brezdomne ki prosijo, zadnje mesece srečujem tako rekoč vsak dan (razen, ko mi nosu ni treba izpostavljati prestolnici), me vsakič znova pretrese. Doma ne živimo v izobilju, včasih tudi česa zmanjka, a imamo dom. In v tem domu – kot tudi izven njega (saj poznate tisto: Navada je železna srajca) – skrbno rokujemo z vodo, odpadki, energijo…pa ne le zato, ker smo okoljsko ozaveščeni, temveč tudi zato, ker če ne bi, bi nam še večkrat česa zmanjkalo. In ta naša skrb se včasih kaže tudi tako, da imamo vedno ob nakupih v torbah kakšno nakupovalno vrečko, vrečke se pa najdejo v naših žepih pogosto tudi tedaj, ko jo mahnemo na sprehod. Ker žal ozaveščenost ne seže do vsakega, njihove sledi odnašamo pač v najbližje zabojnike. Sprašujem se, ali ne bi bilo dobro tem vrečkam dodati tudi kakšno žemljo ali cekinček? Za reveže, ki jih srečujemo že skoraj pogosteje kot neodgovorno odložene odpadke ob poteh.

Gospod predsednik, časov iz začetka mojega zapisa se gotovo še spomnite, saj sva si po letih blizu. In naša jutra so bila tedaj manj negotova, še redkeje pa smo jih doživljali pod mostom. Pozimi! Zato dovolite za konec vprašanje tako vam, kot celemu vašemu zboru ministrov, ki dnevno prihajajo v mesto bede in blišča – prestolnico, namreč. Kdaj ste nazadnje pomagali brezdomcu?

Maja Pajade