“Dobljeni viktor za posebne dosežke mi dokazuje, da nisem navadna histerična trapa, ki je nekaj nergala po televiziji.”

Le kdo od nas ne pozna oddaje Gore in ljudje, ki jo je vodila legendarna Marjeta Keršič-Svetel. Po preteklih skoraj desetih letih nastanka zadnje oddaje smo jo povprašali o njenih spominih na oddajo. V prvem delu objavljenega intervjuja nam je razkrila svoje televizijske začetke in nekaj zanimivih izkušenj.

Večino od nas zanima, kaj sedaj počnete. Vemo le, da ste zaposleni na Inštitutu za varovanje zdravja, da svojo pozornost usmerjate v program SVIT. Glede na vašo aktivnost pa morda prav sklepamo, da to le ni vse.
Ja, čisto vse pa res ni. Še sodelujem z višješolskimi programi izobraževanja na področju turizma in gostinstva, kjer predavam turistično rabo naravne in kulturne dediščine. Precej se ukvarjam s projekti trajnostnega razvoja v Alpah, saj sem podpredsednica mednarodne Zveze za varstvo Alp CIPRA . Sem in tja me tudi v Sloveniji kdo potrebuje za kakšen nasvet na področju interpretacije dediščine, kar je pravzaprav moja temeljna specialnost, ki pa žal v Sloveniji pač ne obstaja kot samostojen poklic. No, še zmeraj me čaka tudi dokončanje moje magistrske naloge pri študiju varstva naravne dediščine na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Tako sem pravzaprav profesorica in študentka hkrati – kar je poživljajoče! Človek je mlad, dokler je vedoželjen!
Ali je vaše delovno področje nekaj, kar vas veseli? Prehod iz televizije na predavateljsko mesto in sedaj v zdravstvo ni majhen preskok. Večkraten.
Preskok niti ni tako strašanski. Povsod se pravzaprav ukvarjam z istim delom: s pripovedovanjem zgodb o stvareh, ki so na videz strašno zoprne in zapletene, v resnici pa silno zanimive in za kakovostno življenje človeka potrebne. Naravna in kulturna dediščina sta tako zelo prepleteni, da ju je treba pri interpretaciji seveda zmeraj povezovati. Medicina pa ni pravzaprav nič drugega kot raziskovanje narave človeka z namenom, da bi mu pomagali biti zdrav. Vsaj moralo bi biti tako.
Diplomirali ste iz zgodovine in etnologije. Kako to, da ste se kot študentka odločili za delo na televiziji?
Čisto po naključju. Kot večina študentov sem potrebovala zaslužek. Naša družina ni bila nikoli premožna. Sami umetniki, šolniki in »frajgajsti«… Treba si je bilo zaslužiti žepnino in še kaj več. TV je objavila razpis, da potrebujejo napovedovalce. Takrat sem precej delala kot povezovalka koncertov raznih komornih ansamblov, Ribniškega okteta… Moja mama je bila igralka in gledališče tako rekoč moj drugi dom, saj nikoli nisem hodila v vrtec. Biti igralec, nastopati – to se mi nikoli ni zdelo kaj posebno bleščečega in zvezdniškega. Od malega mi je bilo jasno, da to pomeni predvsem trdo delo. Zelo veliko dela. In nekako tako je bilo tudi s televizijo. Ampak bilo je nekaj, kar sem znala, kar mi je šlo. In še zaslužek je bil čisto spodoben za študentske okoliščine. Kot napovedovalka sem imela med svojimi nastopi precej časa in dalo se je študirati – pa tudi največ puloverjev v svojem življenju sem spletla takrat, v preddverju napovedovalnice! Če bi ostalo le pri napovedovanju in nastopanju pred kamero, bi se verjetno od TV po diplomi poslovila. Ampak se je zgodilo drugače. Takratni urednik Drago Pečko si je zamislil, da bi tudi televizija dobila nekaj takega, kot je bil na radiu Val 202 –program v živo z novinarji – povezovalci, z reportažami s terena, komentarji… In zato so štiri izmed nas vzeli v roke najbolj prekaljeni televizijski mački in – če se smem malo pošaliti, temeljito so nam ustrojili kožo, ha, ha! Leto in pol smo bili deležni zares intenzivnega izobraževanja. Fran Žižek in Igor Košir sta nas učila televizijski zakonitosti in režije, Pečko medijske teorije, Ana Mlakar tehnike govora… In potem so mi zaupali prvi scenarij za dokumentarni film. Od strahu bi me skoraj pobralo. Ampak ekipa je bila fantastična, odpuščali so mi moje začetniške traparije in nastal je dokumentarec, ki se ga še danes zelo z veseljem spomnim. O Vipavski trgatvi. Tako se je začelo. Televizija me je začarala kot medij, ki je naravnost idealen za prepovedovanje zgodb. In ta naloga mi je bila pač položena v zibelko: pripovedovanje zgodb.
Napisali in režirali ste dokumentarec Credo, o alpinistu Milanu Romihu. Kaj vas je navdihnilo za snemanje?
Ah, Credo je pa eden mojih najljubših filmskih otrok… Navdiha sta bilapravzaprav dva. Nek širok razmislek o tem, kaj mi pravzaprav pomenijo gore – in pa čudovita poezija Milana Romiha, skrita v njegovi knjigi Takrat me počakaj, sonce. Njegovi verzi so se mi usedli v srce, prav res. Takoj, ko sem prebrala knjigo, sem sklenila, da mora Milanova poezija dobiti nekakšno poetično vizualizacijo. Nastal je zelo nenavaden film o alpinizmu, ki je pravzaprav nekakšno filmsko sanjanje o naši najglobji človeški resnici. O tisti zvezdici, ki ji moramo slediti, ker smo drugače neizpolnjeni, nesrečni. V resnici se je nikoli ne dodatknemo, ampak nas čaka. Nekje onkraj zadnjega sončnega zahoda.
Pa to tudi ni edini film. Club Andino Esloveno govori o Argentinskih alpinistih.
No, v mojih skoraj 20 letih televizijskega dela je poleg reportaž in ostalega nastalo tudi kar precej filmov. Dokumentarnih. Club Andino Esloveno ima naslov v španskem jeziku – tako se imenuje slovensko planinsko društvo v Bariločah. Film govori o ljubezni do slovenskih gora, ki je bila pri slovenskih izseljencih v Argentino tako močna, da so si poiskali v Andih nadomestnme slovenske gore… Preplezali so jih, jih raziskali in jim dali slovenska imena. Slovenski stolp, Torre Tuma…Snemanje tega filma je bilo strašanski podvig, zaradi vseh okoliščin zame tudi strašanski napor. Ampak mi ni žal. Edino, kar obžalujem je, da je film posnet na elektroniko in ne na pravi filmski trak. Posneli smo namreč stvari, ki so neponovljive: Dinka Bertonclja, kako pleza na Slovenski stolp, Vojka Arka, kako pripoveduje o prvih slovenskih naseljencih in njihovih srečanjih z Mapuči, indijanskimi staroselci…Glavni junak filma, ki pravzaprav gledalcu pripoveduje vso to epsko zgodbo, pa je mlad mož z dvema domovinama, Ivan Arnšek. Zdaj je baritonist v Ljubljanski Operi. Gotovo je najboljši pevec med slovenskimi alpinisti – in najboljši alpinist med opernimi pevci!
Z Ianom Mitchellom, ki je po izobrazbi ekolog in se ukvarja z varstvom narave, ste posneli dokumentarni film, sneman na Škotskem in v Sloveniji. Sam je rekel, da je bil presenečen nad vašo profesionalnostjo in predanostjo. Kako se ga vi spominjate?
To je bil pa velik hec, veste! V okviru mojega podiplomskega študija varstva narave sem kar precej modulov vpisala na Londonski univerzi. Tudi prakso sem opravljala v narodnem parku Snowdinia v Wellsu. No, in med to mojo prakso smo bili v njihovem študijskem centru Plas Tan y Bwlch na neki konferenci. Ian je predaval o botaniki in o invazivnih tujerodnih vrstah, ki tam delajo grozovite težave. Strašno znan se mi je zdel ta Škot… Kasneje, ko smo se v premoru za kavo pogovarjali v avli, sva ugotovila, da se res poznava! Srečala sva se deset let prej – na vrhu Triglava! Bil je prekrasen dan, Ian je takrat prvič osvojil Triglav, na vrhu sva se sladkala s čokolado in razvajala kavke. Takrat se mi še ni sanjalo, da bom kdaj snemala dokumentarne filme o gorah. No, kar tam, na konferenci, sem ga vprašala, ali bi dovolil, da naredim film o njem. Malo čudno je pogledal – a je bil na srečo za to. Ian je odličen strokovnjak za ekologijo rastlin, morda še pomembnejše pa je njegovo delo na področju trajnostnega razvoja in turizma na podlagi naravne dediščine. Veste, Škoti so s svojo dediščino v zadnjih petnajstih letih ustvarili skoraj 100 000 delovnih mest! Ohranjajo, spoštujejo – a tudi prodajajo svojo dediščino, naravno in kulturno. Zelo ponosni so na svojo naravo in škotsko kulturo in ves svoj turizem gradijo na tem. Od njih se lahko na tem področju res ogromno naučimo. Ker je moje področje interpretacija dediščine – to pa je neločljiv del te vrste turizma – z Ianom občasno še kar sodelujeva na tem področju. V Bohinju sem pomagala v življenje njegovi ideji – botaničnemu festivalu. Žal sem bila v zadevo vključena le na samem začetku. Zdaj je to že uveljavljena zadeva.

Zadnja oddaja Gore in ljudje je bila decembra 2001. Kakšni so bili odzivi gledalcev po končani oddaji? So prihajale kakšne pritožbe zakaj ste ukinili oddajo? Pohvale so verjetno prihajale?
Hmm… Ljudje so imeli oddaje Gore in ljudje radi. Še zdaj me kdo ustavi in reče: »Veste, pogrešam vaše oddaje o gorah!« Mnogim pa sem šla na živce. Tako pač je to. Oddaje seveda nisem ukinila jaz – odgovorni na TV so jo preprosto »umrli«. Pa ni šlo le za to – pravzaprav je šlo za to, da sploh ne bi več delala avtorskih oddaj. O čemer koli. Hoteli so, da se razblinim. Po tem, ko serije ni več bilo, so mi sicer dovolili narediti še štiri dokumentarce – ampak v takih pogojih, da se tega ni dalo več zdržati. Zelo hudo mi je bilo, ko sem napisala odpoved, res. Ampak ni šlo drugače. Potem sem doživela popoln izbris. Kot da me na TV nikoli ni bilo.

Leta 1995 ste prejeli Viktorja za posebne dosežke za leto 1994. Kako ste doživljali tisti trenutek? Ste se spraševali, ali ste res s svojimi oddajami tako vplivali na ljudi? Nekateri so oddajo radi pogledali zgolj zaradi tega, ker niso obiskovali gora, spet drugim ste pa dali idejo za nedeljski izlet ali dopust. Najbrž so vas najbolj čutili ljubitelji gora.
Seveda je lepo, če dobiš nagrado. Zelo lepo. Ampak v Sloveniji je to skrajno nevarno. Strokovni Viktor za izjemne dosežke stoji na moji knjižni omari in priznam, da ga kar rada vidim tam. Pomeni, da nisem navadna histerična trapa, ki je nekaj nergala po televiziji. Pomeni, da sem delo, ki so mi ga zaupali, opravljala dobro. Dokler sem seveda lahko… Po tem Viktorju sem bila sicer še enkrat nominirana in dobila sem še nekaj nagrad v Sloveniji… še več pa v tujini. Za filme. Pravzaprav jje prav reči, da smo jih dobili – cela ekipa. Bili smo sanjsko moštvo, kot se temu reče! Majhna, utečena ekipa profesionalcev. Pravzaprav smo porabili zelo malo denarja glede na to, kaj je bilo na ekranih… Delali smo z veseljem. Ampak tam okoli leta 1998 so se začele težave… notranja nasprotovanja…ovire v lastni hiši. Več, ko je bilo nagrad iz tujine, težje je bilo zame in za ekipo. Seveda je to vodilo do bridkega konca. Po eni strani so bili naši gledalci seveda ljubitelji gora. Ampak ne samo oni. V zgodbah o ljudeh in gorah je bilo seveda veliko narave, veliko gorskih športov, plezanja in adrenalina. A bilo je več. Šlo je za zgodbe o nekih vrdnotah, ki so občečloveške: o tem, kako lepo je, če se po težki turi vrneš domov; koliko je vreden požirek vode, stisk roke, prijateljstvo. O hrepenenju, ljubezni, tudi o človeški ranljivosti. Ni šlo le za razglednice z gora – govorili smo o ekoloških težavah, o propadanju gorskih kmetij, o ljudskih modrostih, ki jih izgubljamo, o zgodovini, arheologiji, geologiji… Sem in tja smo posegali tudi v tuje gore. Kajti vseh odtenkov odnosa med ljudmi in gorami v naših gorah pa č ni mogoče doživeti. Na srečo ne vemo, kako je živeti na delujočem ognjeniku – za to zgodbo smo morali iti na Etno.

Drugi del intervjuja bo objavljen v naslednjem tednu, v njem pa nam Marjeta Keršič-Svetel razkriva nekaj ekoloških nasvetov in svoje občutenje gora.

Aleksandra Saša Ivanc, december 2010