Star VW Golf 2, malce vdrt na sovoznikovih vratih, močno zaprašen, predvsem pa glasen. Nasmejan fant za volanom, ki pozornost vzbuja že s samim slamnikom na glavi, navsezadnje pa se prav vse oči vanj uprejo, ko izstopi iz avta in… je bos. V središče Kranja se je pripeljal pompozno, izstopil iz avta golih stopal in med pozdravom odprl še zadnja vrata avtomobila, od koder je ven skočil razigran zlati prinašalec – seveda brez povodca. Kakršen lastnik, takšen pes. Svoboden, avanturističen, radoveden, predvsem pa živahen in prijazen. David Vidmar.
Si predsednik športnega društva Bosa noga. Kaj to pravzaprav pomeni?
Tako je! Sem največji »norec« izmed ustanoviteljev in sem takoj kandidiral za predsednika. To pomeni, da imam na vizitki namesto član z odebeljeno pisavo napisano predsednik (smeh). Pravzaprav pa to pomeni, da kot odgovorna oseba solidarno odgovarjam z vsem svojim premoženjem, zato so vsi pohodi, aktivnosti in druženja skrbno načrtovani, predvsem pa je poskrbljeno za varnost.
Koliko članov pa šteje društvo? Imate kakšne treninge, vadbe?
Članov je več kot 60 in število nenehno raste. Letos smo se prijavili na razpis in smo za program Tek in hoja z bosimi nogami uspeli pridobiti finančna sredstva, zato je delovanje društva precej lažje, več je kvalitetnih aktivnosti v sklopu programa, obisk na spletni strani www.bosanoga.si se je drastično povečal, hkrati pa se je povečalo tudi število članov.
Pa ti tudi v prostem času hodiš bos?
Kot se za predsednika spodobi! Poleti skoraj vedno hodim bos. Najraje zjutraj po še malo rosni travi po polju in skozi gozdiček. Če zaidem v nakupovalne centre, me malo čudno gledajo, ampak se bodo že navadili. Vedno več nas je.

david2

In te nič ne pika po podplatih, ti kolena ne klecajo ob ostrejših kamnih? Pa zdrobljeno steklo?
Na začetku sezone, ko so stopala še zaspana od zimskega počivanja v obutvi, je najbolje začeti postopoma, da se bosa noga spet spomni korakov, ki jih je lansko sezono tako pogumno korakala (smeh).
In dobiš kdaj tiste začudene poglede, češ, »poglej ga, ta je pa kar bos!«?
Zdaj že tradicionalno ob koncu sezone hodimo na Triglav in prvo sezono smo imeli zanimiv pogovor z izkušenim hribovcem. »Kva pa vi kr bosi, še slabš k Čehi!! Uni majo saj papuče gor!« Ko smo mu razložili, da smo iz Športnega društva Bosa noga, da imamo za varnost dobro poskrbljeno, saj nas je spremljal gorski reševalec s prvo pomočjo, za sestop pa smo imeli hribovske gojzarje, prireditev je bila tudi prijavljena na GRS Bohinj, je malo začel vrteti glavo – kakor, da se je malo omehčal…

Kdaj si odkril ugodne učinke hoje z bosimi nogami in začel prakticirati nenavaden konjiček?
Ko smo leta 2006 hodili po ameriških Apalačih, smo srečavali veliko pohodnikov, ki so hodili bosi. Malo smo se pogovarjali in takrat sem izvedel za društva bosonogih, ki so v tujini že precej razvita (ZDA, Velika Britanija,…), saj je industrijski napredek že tako velik, da so se post-kapitalistično-modernistični kljukci vrnili nazaj k naravi. Navdušen sem bil tudi nad parom, ki se je odločil prehoditi apalaško transverzalo z bosimi nogami. Takrat se mi je porodila ideja za klub, iz katerega se je razvilo Športno društvo Bosa noga – prvo slovensko športno društvo ljubiteljev teka in hoje z bosimi nogami.
Kot društvo ste bosi prehodili že kar nekaj razdalj.
Za 1. maja vsako leto tradicionalno začnemo z nekajdnevnim pohodom po slovenskem primorju, kjer naredimo okoli 50 kilometrov. Letos pa smo se povezali z mednarodno organizacijo Barefoot Runners Society, zato je bil organiziran 1. Mednarodni dan teka z bosimi nogami, ki se ga je v Sloveniji udeležilo več kot 40 bosonogih tekačev. Prireditev bo v prihodnjih letih postala stalna praksa. Slovenija je po uradnem poročilu imela največji delež bosonogih tekačev. Imeli smo tudi najmlajše bose nogice na svetu, stare komaj 18 mesecev, ki so pogumno pretekle kratko razdaljo.
Omenil si vzpon na Triglav, ki ni ravno »mala malica«, če si pa bos, pa verjetno postane kar »obrok in pol«. Koliko bosonogih planincev se poda na strmo pot?
Letos gremo bosi na Triglav v petek, 2. septembra, pohoda pa se bo udeležila še večja skupinica kot lani. Moram povedati, da število udeležencev pohoda eksponentno raste, kar je dobro, hkrati pa predstavlja večji organizacijski izziv, saj je potrebno še bolj poskrbeti za varnost. Letos nas bosta spremljala dva gorska reševalca.
Glede na tvoje podvige lahko rečemo, da si pravzaprav užitkarski športnik, ne? Namreč šel si tudi s kolesom v Maroko.
To je bilo moje najdaljše potovanje s kolesom. Prevozil sem 3500 km v dobrem mesecu. Pot me je vodila čez italijanske Dolomite do Švice, kjer so mi družbo delali prijatelji kolesarji. Andoro, Španijo in Francijo pa sem prevozil sam, v družbi specialke, sončnih kolektorjev, akumulatorja in netbooka (dobra družba – brez dolgčasa) prek katerega sem objavljal prispevke na blogu: http://www.bosanoga.si/category/maroko-express/page/8/
Pot do Maroka je zares dolga, potoval si večinoma sam. Je to bila prednost ali slabost in si morda doživel kakšno nenavadno, morda pretresljivo ali zares prijetno izkušnjo?
Najbolje, da si preberete blog na zgornji povezavi. Na taki poti je res vsak dan nekaj posebnega.
Letošnje poletne dni si tudi izkoristil za kolesarjenje po Norveški, ki si jo doživel zares pristno. Kakšne so navade Norvežanov v primerjavi z našimi?
Pred kratkim sva se s Klemenom Remicem ravno vrnila iz Norveške, kjer sva prekolesarila 2000 kilometrov. Vreme je malo bolj ekstremno in spremenljivo kot na poti v Maroko. Tudi izkušnje, ki sva jih dobila na poti, so malo bolj ekstremne, npr: vlečenje mokrega dresa na telo in obuvanje mokrih čevljev in nogavic, da že za dobro jutro dobiš obhladek v že tako ali tako hladnem vremenu. Imela pa sva tudi temperature okoli 30*C. Med Norvežanom in Slovencem ne morem delati primerjave, ker z domačini nisva imela dosti stika. Bolj sem gledal Klemena v hrbet in poskušal ostati v zavetrju. (smeh)
Se ti zdi, da so Skandinavci ekološko osveščeni? Zakaj?
Lahko bi rekel, da so bolj kot Slovenci. Oziroma imajo tak sistem, da jim to omogoča. Malo sem premišljeval na poti in ugotovil, da je največja razlika med našim in njihovim sistemom v načinu delovanja. Naš temelji na kazni, njihov pa na nagrajevanju. To je sicer zgolj moje mnenje, ampak našega vidim kot: ločevanje odpadkov, nadzor nad odpadki, zaposlitev preveč mrtvega kadra, inšpektorjev, administracija, kazni za nepravilno ločevanje, ki še poslabšajo stanje. Njihov sistem: ukoreninjena ideja o ločevanju, ki se prenaša iz generacije v generacijo, dober sistem za reciklažo in predelavo vseh vrst smeti, hkrati pa stimulacija za vrnjene pločevinke in plastenke, ki jih vrneš v katerokoli trgovino in dobiš bonus. Za veliko plastenko dobiš 2,5 krone, malo 1 krono, in pločevinke 1 krono ali 0,5 krone. Videla sva tudi edinega »brezdomca« na Norveškem, ki nama je bil dosti podoben. Brada, kolo, ob cesti pa je pobiral pločevinke in plastenke. Beračenja ni! Dober sistem, a ne?

david3

Ukvarjaš se tudi s plezanjem, uživaš v »veslanju (seayak)«, voziš monocikel, hodiš po »gurtni« (slackline). Predvidevam, da ti preživljanje prostega časa v naravi precej pomeni?
Hodimo po gurtni: http://www.bosanoga.si/category/slackline/, plezamo, kajtamo, monocikliramo, hodimo, dihamo svež zrak. Naslednje leto pa greva s punco na robinzonsko potovanje po neposeljenih hrvaških otokih s seayakom. In če strnem – res je, užitki so v naravi.
Kako ti gre ločevanje odpadkov? Kdo, meniš, bi lahko najmočneje vplival na naše najmlajše in njihovo razmišljanje o pomembnosti narave?
Ločevanje »laufa«. Doma kurimo na bukova drva s kombiniranjem sončnih kolektorjev za gretje vode poleti, papir uporabljamo za »podkurt«, biološke odpadke kompostiramo, kar mami uporablja kot dodatek za presajanje rož, kosti poje pes (smeh). Na naše najmlajše najbolj vplivajo vrstniki, zato moramo starši in bodoči starši poskrbeti za pravilno vzgojo otrok. Čistilnih akcij in ozaveščanj pa je dovolj.
Imaš v prihodnje v načrtih kakšen podvig, morda bose, kolesarske ali seayaške narave? Sam ali z društvom?
Deloval bom v okvirjih društva, športnih podvigov nimam predvidenih. Bolj se bo potrebno zasidrati in mogoče ustaliti ter poskrbeti za dolgoročno finančno varnost. Pred kratkim sem odprl podjetje Pro Šport d.o.o. Lahko mi zaželiš srečo!
Hvala za pogovor in srečno, David.

Žana Leskovar, avgust 2011

Komentirajte!

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.