Dars in salto mortale cestninskih postaj



Nekateri se še spomnimo vehementne razprave med “strokovnjaki” Darsa in pristojnim ministrom o odstranjevanju cestninskih postaj. No, nekaj dni nazaj sem imel priložnost kot voznik doživeti prehod skozi cestninsko postajo Log po tem, ko so odstranili ovire na dveh pasovih. Kljub precejšnji gneči smo vozniki na obeh pasovih, približno po pravilih – za kar gre zasluga tudi dvema radarjema, ki prikazujeta hitrost vsakega vozila – dokaj uspešno in gladko prepeljali cestninsko postajo. Prislovična gneča na tem delu primorske avtoceste nastane nekaj sto metrov naprej, ko se obema kolonama pridruži še neskončno število tovornjakov, ki pa smo jih v naši državi tako že vajeni.

Zgodovino Darsa tudi državljani zdaj že dodobra poznamo. Zgodbe o preplačanih avtocestah, aneksih, ki so šli v nebo in cestah zgrajenih tako “kakovostno”, da jih je bilo potrebno že čez nekaj mesecev, najmanj pa čez leto ali dve, popravljati. Že ob žolčni debati med ministrstvom in prejšnjo upravo te naše velecestarske institucije se nisem mogel znebiti občutka, da so teze uprave o zahtevnosti odstranjevanja cestninskih postaj, ki jih je potrebno izvesti absolutno strokovno namenjene zgolj temu, da se bo zadeva lahko spet primerno vlekla in bo cena, ko jo bodo za to plačali davkoplačevalci pač toliko višja. Težko je namreč zaračunati veliko denarja, če se lotiš operativnega posega, ki traja le nekaj dni. Če pa javno naročilo vsebuje “analizo optimalnih rešitev” (ali kaj podobnega) in ta analiza potem zahteva dela, ki se vlečejo nekaj mesecev, potem je lahko cena take storitve seveda nekajkrat višja.

Veliki cestni gradbeni projekti so več ali manj zaključeni, glavni gradbinci so propadli, vendar sem prepričan, da mnogi še vedno iščejo poslovno-lobistične priložnosti pri različnih “obnovah” in “tekočih” vzdrževanjih avtocestnega. Za tiste, ki so dovolj blizu odločevalcem, seveda.

Podobno kot pri cestninskih postajah imam namreč občutek, da ponekod menjujejo obcestne ograje samo zato, ker so (recimo) umazane… Nemalokrat sem namreč opazoval, kako aluminijaste ograje med obema avtocestnima pasovoma zamenjujejo s popolnoma novimi tudi na mestih, kjer niso bile poškodovane. In lahko tudi zatrdim, da sem tovrstna “obnovitvena” dela v tujini zelo redko (če sploh kdaj) opazil, vsekakor pa lahko trdim, da če bi bila to moja zasebna ograja, mi še na misel ne bi prišlo, da bi jo po nekaj letih ali največ desetletju zamenjal. Da o poletnih delih na severni ljubljanski obvoznici, ko sem mislil (upal), da so se lotevali širitve ali česa podobno vsebinskega, rezultat pa je zdaj jeseni več ali manj vsem voznikom (ne)viden, raje ne razglabljam.

Povprečnemu državljanu je po dveh desetletjih manipulacij in politikantstva že kar malo težko priznati, da ima kdaj politik prav. A tokrat je imel minister prav. Kot državljan in voznik iskreno upam, da bo ostal tako odločen tudi pri odstranjevanju drugih cestninskih postaj, saj so tudi na Voklem, Vranskem, Kozini in Tepanjah trenutno še nevralgične točke tega našega nesrečnega avtocestnega križa.

Če bi namreč sedaj, ko mu je uspelo zamenjati upravo Darsa, glede odstranjevanja cestninskih postaj “obrnil ploščo” in začel javnost obdelovati z “argumenti” podobnimi tistim bivše uprave, bomo več ali manj vsi državljani tudi zelo jasno vedeli, zakaj to počne.

Josef Mazenauer