Direktor Urada vlade Republike Slovenije za komuniciranje g. Darijan Košir, ki je nekoč delal kot novinar in odgovorni urednik osrednjega slovenskega časopisa Delo, se je danes na svoji karierni poti znašel na »drugi strani«.

d. kosir

Študirali ste novinarstvo, dolga leta tudi delali v tem poklicu, bili celo odgovorni urednik slovenskega časopisa Delo. Danes delate kot direktor Urada vlade za komuniciranje. Lahko potegnete kakšne vzporednice med poklicema?
Zanimivo vprašanje. Seveda vzporednice so: prej sem vlado ‘nadzoroval’ skozi svoj medij, kar je navsezadnje tudi poslanstvo slednjega, zdaj moram vlado kot eden njenih piarovcev ‘braniti’, in to v glavnem pred novinarji. Ne bi sicer rekel, da gre za identična poklica v obrnjenih vlogah, imata pa veliko skupnega – vsaj v temeljni značilnosti, torej v pravilih in načinu komuniciranja.
Bi lahko rekli, da ste zamenjali vlogo? Da ste se znašli na »drugi« strani?
Ja, v bistvu je to najboljša možna definicija mojega kariernega obrata: da sem se res znašel na drugi strani. Prej sem kot novinar in urednik ocenjeval vlado, zdaj s svojega vladnega položaja ocenjujem novinarstvo. Moram reči, da gre za zanimiv pogled in mnoga nova odkritja. Še več, morda bi, če bi bili ‘normalna’ država, novinarskim kolegom večkrat svetoval podoben preskok, prestop ali obrat – slika se namreč v tem primeru zelo izčisti. In morda bi bilo to tudi v korist profesionalnosti novinarskega poklica nasploh – vsekakor bi mu prineslo več odgovornosti za zapisano in izrečeno javno besedo.
Podpirate avtonomnost v novinarstvu, to, da uredniki in novinarji ustvarjajo časopis z lastno glavo. Kaj pravzaprav to pomeni za medijske delavce?
Seveda, to, da novinarji in uredniki ustvarjajo časopis z lastno glavo, je bilo moje temeljno vodilo, dokler sem delal v tem mediju. Drugače si delovanja časopisa sploh ne predstavljam. Oziroma: po svoje sem tudi videl in na lastni koži občutil, kako izgleda, če novinarji te lastne glave ne smejo uporabljati – to je recept za katastrofo medija. Najbolje je časopis pod mojim vodstvom deloval ravno takrat, ko sem lahko novinarjem zavaroval hrbet tako, da so medij ustvarjali z lastno glavo – torej brez kakršnih koli, političnih ali lastniških, posegov od zunaj. Seveda pa ta avtonomija bistveno povečuje odgovornost novinarjev in urednikov za izbor tem in izrečene besede – in danes nisem več prepričan, da si vsi zaposleni v medijih te odgovornosti želijo, ker je zelo težka. Vendar pa je to edina pot – svoboda in odgovornost z roko v roki – ki lahko zagotovi dober medij; izkušenj iz tujine je glede tega na pretek.
Pa objektivnost sploh obstaja v novinarstvu?
No, popolne objektivnosti seveda nikoli in nikjer ni. V tem je tudi čar novinarstva: da nudi subjektivne poglede na svet. Zato ljudje radi berejo časopise in zlasti avtorje z izdelanimi mnenji – ki pa so vedno subjektivna. Bralci si radi pustijo odprt prostor, da jim ga kdo zapolni s pametnimi mislimi. In najraje imajo mnenja, za katera menijo, da so približek objektivnosti. Manipulacijo in neobjektivnost bralci izjemno hitro prepoznajo; in mediji, ki te metode uporabljajo, na trgu nimajo prihodnosti, lahko obstajajo samo kot politično sponzorirani projekti.
Kako bi opisali vpliv medijev na ljudi?
Mediji seveda imajo izjemen vpliv na ljudi. Navsezadnje so pod ‘vplivom’ medijev vsaj kaki dve uri na dan, če interneta pri tem sploh ne štejemo (samo RTV in časopise). Ljudje namreč nimajo ne dovolj časa ne interesa, da bi se sami prebijali do tega, kaj je res in kaj ni – raje si to pustijo povedati. In zato imajo mediji takšno moč – ker ljudem to željo ‘izpolnijo’. Iz tega pa izvira nuja po tem, da so mediji za svoje delo odgovorni, za vsako zapisano besedo. A tega žal kronično primanjkuje. Ker je medijske profite lažje kovati z avtorskimi ‘deli’, ki temeljijo bolj na približku resnice.
Z vsemi informacijami, ki jih dnevno preberemo, slišimo, vidimo s pomočjo različnih medijev, se prevečkrat izgubimo v prepoznavanju bistva ali pomembnosti. Napaka medijev ali površnost bralcev?
Žal je vaša ugotovitev točna, krivda pa ni na strani površnosti bralcev. Kot rečeno, ti nimajo časa, včasih pa tudi volje ne, da bi se sami spuščali v analiziranje podrobnosti zgodb – to prepuščajo novinarjem, zlasti tistim, katerim zaupajo. Ti pa svoje vloge prepogosto ne odigrajo, saj se, kot ste pravilno ugotovili, zgodb lotevajo površno. Za kar krivim tudi ustroj sodobnih medijev, ki danes praviloma terjajo hitrost na račun kakovosti – razen redkih izjem. Tako vidite tudi, da mladi novinarji danes delajo eno težko zgodbo, naslednji dan že drugo – kako naj se potem dokopljejo do bistva ene ali druge? Le daljše delo na eni zgodbi lahko prinese uspeh, odkritja in zaupanje bralcev. To danes vedo in tako delajo vsi vodilni svetovni tiskani mediji – zato je meni osebno londonski Guardian tako všeč. In zato lahko Guardian razkrije tako afero, kot je Wikileaks – in zato smo bralci tega časopisa o tej aferi tam izvedeli vse, prav vse.
Kakšno je stanje medijev na področju avtonomnega pisanja v Evropi?
Dobro. Mediji so se v Evropi že zelo jasno razdelili med tiste, ki imajo sicer visoko naklado ali velik doseg, a je bralcem jasno, da bo zapisano v njih bolj ‘na počez’, kot rečemo v žargonu; in med tiste, ki imajo sicer nižje naklade, a zapisano v njih trdno stoji. Takšne medije, ki temeljijo na avtonomnem in odgovornem pisanju, vzpostavljajo in jih omogočajo odgovorni lastniki, ki vedo, kakšen je pomen odgovorne pisane besede. Zato se sam za usodo avtonomnih medijev v Evropi ne bojim. Pri tistih, ki jih sam redno berem – Guardian in FT med dnevniki ter Spiegel in Economist med revijami – vedno uživam in zvem vse, kar moram izvedeti. V slovenskem prostoru pa se žal lahko zanesem samo še na odgovorno besedo Dela, pa še tam jim čedalje pogosteje zdrsuje, in to ravno na primerih, kjer je z letala vidno, da so se zadeve lotili »neavtonomno«, če uporabim vaš izraz.
Kako komentirate izjavo kontraverzne reške pisateljice Vedrane Rudan: »Častni ljudje nimajo kaj iskati v politiki. Lahko nas tolaži dejstvo, da so vsi svetovni politiki lopovi.«
No, morda sem si tudi sam mislil kaj takega, preden sem stopil v vrhunsko politiko … Zato lahko danes odgovorno rečem, da je ta izjava kruto pretirana in neresnična. V slovenski in svetovni politiki je veliko odgovornih ljudi, ki v glavnem zasledujejo javni interes. In takšnih je tudi večina državnih uradnikov – pridnih, marljivih, ustvarjalnih, zanesljivih in kakovostnih. Seveda se v politiki najde kakšno gnilo jajce, ki potem pokvari ves vtis – še v podjetju z 200 zaposlenimi se najde kak tak, kako se ne bi v državni upravi s 16 tisoč ali v javni upravi s skoraj 160 tisoč zaposlenimi. Toda to ni razlog, da vsevprek zmerjamo politike z lopovi – po tej analogiji lahko rečemo, da so vsi direktorji slovenskih podjetij skorumpirani tajkuni. Zato bi se takšnih grobih ocen vzdržal in jih ne bi priporočal za uporabo.

Žana Leskovar, 7. april 2011

Komentirajte!

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.