Sanjski glasbeni par – Damjana Golavšek in Čarli Novak

Prijatelji iz društva Planet Zemlja so na enega izmed njihovih druženj, ki so jih poimenovali Kultura v zavetju narave, povabili tudi dva enkratna glasbenika – Damjano Golavšek in Čarlija Novaka. Okoli njiju ni slabe volje, temveč obilo veselega smeha. To sta, kot boste lahko videli, dokazala tudi v tem pogovoru.

Damjana, koliko si bila stara, ko si začela? Toliko kot Ina (vnukinja Pera Lovšina, op.a.)?

D: Ja, nekako toliko.

Torej okoli štiri leta, pa na pručko in nastopat?

D: Ja, na pručko, radio prižgat – no, mama ga je morala, ker je bil previsoko zame. Potem je bil pa ves dan prižgan.

Katera glasba pa je bila takrat?

D: Kar je bilo na radiu, bil je samo en program in kar je bilo, je bilo.

Dirigirala si tudi kaj?

D: S kuhlo.

S kuhlo? Kje si pa to pobrala – tudi po mami?

D: Mama ni dirigirala, oziroma, v bistvu je, ja. (smeh)

Čarli, se to dirigiranje s kuhlo prenaša iz roda v rod?

Č: Pri nas dirigira Damjana, ja.

D: Ja, ker sem že zgodaj vadila, a ne?

Ljubezen do nastopanja v živo je ostala za vedno – to ne mine nikoli, ali kako?

D: Ne, trema je zmeraj, ampak to je zaradi koncentracije. Drugače imam pa rada ja, da je pozornost na meni. (smeh) Zagotovo je to nekaj kar je v tebi – imaš lahko namreč velik talent, a brez te druge strani – tega, da rad nastopaš – pač ne gre.

Posebej tale drug del – zelo znana si po tem, da vzpostaviš zelo dober kontakt z najmlajšimi. Če nisi iskren, ne gre, a ne?

D: To je blagoslov, se težko priučiš. Jaz sem sicer po poklicu vzgojiteljica …

Pedagoško in še glasbeno zraven?

D: Ja. Nekako je v tebi to, da ti uspe vzpostaviti takšen stik.

Pa še Celjanka si, ne?

D: To je zato, ker rada klepetam, a ne? (smeh) V resnici sem Petrovčanka.

To tudi ni slabo.

D: Ja, tam tudi radi klepetamo.

damjana-carli-osnovna

Pri ostali glasbi, je bil, poleg Čarlija, ljubezen še jazz?

D: Ja, zelo. To morda tudi iz radia – nekoč se je ta filmska glasba, čemur danes rečemo Jazz standardi, precej vrtela. To mi je bilo zelo všeč. Pa tudi na srednji glasbeni smo veliko tega peli.

Že takrat kakšen ansambel?

D: Oh, ansambli so bili že prej, ko sem bila še najstnica. Smo imeli »Kladivo, konj in voda«. Si lahko misliš, kakšno ime. (smeh) Potem je bilo pa že malo »jazzy«, »Aries« pa tako naprej.

Dobro, saj ni toliko nazaj, ker si še mlada, pa vseeno, so bili drugi časi. Koliko si bila stara, ko si pri Kladivu igrala?

D: 15, 16 sem bila stara. Mama je bila dirigentka in me je pustila. V tem ansamblu je igral učitelj, ki me je poučeval kitaro in je imel tak nastop, ko je prišel mamo vprašat če smem – potem je pa rekla: »Če je učitelj prišel vprašat, če bi Damjana pela, potem je to resna stvar.« Tako da me je pustila. Moja mama je bila taka fina, liberalna mama, mi ni veliko branila. Mi je veliko dovolila, ker mi je očitno zaupala. Rada sem imela glasbo in to je ona tudi vedela.

Po pedagoški si bila glasbeni pedagog?

D: Recimo. To je en tak poklic, ki ga drugače ni, ne moreš se ga naučiti. Saj, hodiš lahko na pedagoško glasbeno, da si učitelj glasbe. Ampak šele po tem delu z otroki se nekako naučiš, kako je treba – v bistvu gre bolj za notranji gon, ko moraš izživeti to svojo otroško dušo. Odraslim se pogosto nekam skrije, moja pa je kar naprej tukaj.

Tak mejnik je bil pa potem pri Žgurovi?

D: Ja, sedi, 5. (smeh) No, po eni strani je bil mejnik, ker se je takrat začela drugačna glasba na srednji glasbeni – takrat je bila samo klasična, potem pa tudi še pop in zabavna. Nekako je dobila tedaj ta glasba tudi status, da nekaj velja.

Nikoli si nisem znal predstavljati, če gremo navadni ljudje pod tuš se deremo, pojemo … kaj ti delaš pod tušem?

D: Jaz se tuširam. (smeh)

Bravo! Ne, a tudi tam rečeš Čarliju, daj mi intonacijo?

D: Ne. Tudi pojem, tam fajn odmeva, zato radi tam pojemo.

Pa še občutek imaš, da se ne sliši … no, vsaj jaz ga imam. Pa je zgrešen ta občutek, ker se potem pritožujejo … (smeh)

D: V redu se sliši, ja. (smeh) Kaj točno si me hotel vprašati? (smeh)

Pod tušem – kaj prepevaš, če prepevaš?

D: Jaz na hodniku prepevam …

Č: Celo najinega psa je naučila peti.

D: To pa res. No, jaz povsod pojem.

Ali ni fenomenalno – da ti je nekaj všeč, da uživaš v tem in tudi, ko si slabe volje, to počneš?

D: Veš, zanimivo je pa, da ne poslušam tako rada glasbe. Če se hočem relaksirati, si nikoli ne dam glasbe gor.

To je tudi hecno, ne?

Č: Ja, jaz bi rad kdaj radio poslušal, pa ga ne smem. (smeh)

Kje sta se spoznala?

D: To bi pa rada, da Čarli pove, da vidim, če se spomni. (smeh)

Č: Se bom potrudil … Veš, kako je bilo. Ko smo naredili nek nov bend, smo rabili pevko. Pa so fantje rekli, mi poznamo eno, ki tam pri Trefaltu neko skrinjico odpira in poje. Jaz nisem imel pojma, kdo je to, oni so jo pa vsi poznali. Nakar je Damjana prišla na vajo in jaz sem rekel, če bo pa ona pela, bom pa ostal – ker je dobro pela. In bolj je pela, bolj mi je bila všeč … bolj sem igral, bolj sem ji bil všeč. Po dvajsetih letih sva si še zmeraj všeč.

Še zmeraj poje, še zmeraj igraš. Bravo! Povej mi, je Damjana sploh kdaj slabe volje?

Č: Je, je.

Tomo (Pirc op.av.) je rekel, če je tečna, ji je treba malo zemlje dati, ker rada brklja po njej. (smeh) Ampak je to čisto res?

D: Res, res … ampak ne samo to. Kadar sem slabe volje, v vrt grem vedno rada. Samo dež me zaustavi, no pa sneg.

To je torej prva ljubezen, druga je pa …

D: Ne, prva je Čarli.

O, oprosti, seveda. Prva je Čarli …

Č: Spet sem nekaj izvedel. (smeh)

Če prav vem, pri vas ne mine kosilo, da bi ne jedli juhe, ki je doma narejena. Skoraj vsak dan se kuha.

D: Ja, kuha se pa vsak dan, to pa ja.

Č: Ne bomo rekli, da je juha vsak dan, ampak kuha pa se.

D: Mineštra je dostikrat.

Kako se naredi mineštra?

D: Sprehod po vrtu je mineštra, pa potem kar najdeš, daš v juho.

Pa je bil to velik preskok – ko sta šla na deželo iz mesta. Torej iz Ljubljane na Primorsko, v Gaberje?

D: Kar. Veš, si navajen nekega okolja, in ko si že malo starejši … železna srajca in stara navada. Ampak, ker si nekaj želiš, to narediš. Čeprav premika ni enostavno narediti, kar nekje hišo sezidati in iti, pa na vaško življenje se je treba navaditi …

Kaj to pomeni?

D: To pomeni, da se s traktorji vozijo na njive, da ropota, se dela.

Č: Veš, v Ljubljani ves čas nekaj brni, tam pa …

D: Je čista tišina, ko pa zaropota, zaropota fejst.

Ostanimo še malo pri vrtu – gojiš tudi začimbe … katere recimo?

D: Vse, ki uspevajo. Imam več vrst marajona, timijana, sivko, rožmarin, pehtran …

To je sveti kraj, tam lahko Čarli kaj koplje?

D: Ne!

Si pa želiš, ne?

Č: Hvala bogu mi ni treba. (smeh)

D: Veš, kako je. On tam vse pohodi. On misli, da je vse trava.

Č: Jaz kosim včasih, s kosilnico … Damjana pa pravi, tukaj pa ne smeš. In jaz sem že par-krat to spregledal, potem je bil pa cel hudič.

D: Veš, palčke vtaknem sredi travnika, kjer si želim, da bi zrasle ivanjščice in da jih ne bi pokosil. In potem kar naenkrat zaslišim pokajoče palčke … ampak potem je že mimo …

Rožice torej tudi sadiš, ne samo zelenjavo?

D: Ja, ja, vse. Ampak tako, da zgleda vrt divji, ne preveč »spedenan«. To imam rada. Pa velike skale na vrtu tudi.

In na divjem vrtu ne smeš nič pohodit, a ne? (smeh)

D: Ko rečem: »Čarli, zdajle bo mineštra, potrebujem rožmarin, bi prosim šel ponj na vrt?«, njemu pa kar kapljice na čelo stopijo. To sem rekla mogoče že ene desetkrat, pa rožmarina še vedno ne najde – čeprav ima najmočnejši vonj. Potem pride in nekaj pač prinese. (smeh) No, saj v tem je čar … če bi vedel, ne bi bilo tako fino.

No, zdaj pa še ti za Čarlija povej – ali kdaj vzkipi?

D: On zelo težko vzkipi, pa teče tudi ne … nekaj stvari res ne počne.

Ko se razživi ansambel, bobnarji so itak svet zase, tolčejo, razbijajo, solo kitaristi tudi skačejo, delajo špage in podobno. Čarli pa …

D: On ima svoj plesni korak!

Č: To je taktika. Ker, če vsi norijo okoli tebe in si ti pri miru, vsi opazijo tebe.

D: Ne, samo on res dela nekaj posebnega.

Čarli, dajva razčistit nekaj, kar je bilo nekje zapisano. Nekoč si rekel, da je bil prvi rock ansambel »Svetniki«. To je lahko dokaj incidentno, ker se za prvi rock ansambel poteguje tudi skupina »Škorpijoni«.

Č: Ja, možno. Bili smo res zelo blizu. Ampak, mislim, da smo bili mi prvi.

Vsaj kak vikend prej, a ne?

Č: Mogoče. Bi rekel, tam enega ’64. smo bili mi.

Ampak najprej si igral solo kitaro?

Č: Da, začel sem igrati bas kitaro, ker sem namreč bolj počasen tip (smeh) in prednost te kitare je, da ima lahko samo štiri strune, ta druga pa šest. Ne, ne, resnica je ta, da ko smo »Svetniki« nehali igrati, me je kolega povabil v ansambel, kjer so potrebovali bas kitarista. Najprej sem rekel, da ne igram bas kitare, pa je rekel, pa poskusi no in sem prijel bas in začel igrati. Bila mi je všeč in tako sem ostal pri tem.

Ti si bil eden prvih, ki je obvladal način slapanja (gre za udarjanje op.av.) pri kitari?

Č: Pri nas morda.

Ja, saj konec koncev je bila Jugoslavija velika država.

Č: To že, ampak svet je pa veliko večji. (smeh)

Ker fantje pravijo, če je Djuro Penzeš starosta, je Čarli s tem stilom prelomnica.

Č: Lepo!

Kakšni vzorniki? Rocco Prestia, vem, da je bil.

Č: Ja, ta mi je še vedno zelo pri srcu. Pa recimo basist od Herbieja Hancocka. Ko sem to glasbo poslušal, sem padal dol – to je bilo res nekaj posebnega. Ko si pa sedaj kakšno ploščo vrtim, pa si rečem, kako so bili šlampasti. A takrat so mi bili všeč.

Takrat je radio vrtel, kar je vrtel … na začetku je bil tudi Avsenik zvezda.

Č: Dokler niso prišli Beatlesi, je veljal le Avsenik in nič drugega. Pa harmonika.

Si igral harmoniko?

Č: Ja.

Pri Domiceljevem komadu Naroda sin?

Č: To me je pa Domicelj nasral … [ Damjana zapoje Na planini je živel … Čarli igra na kitaro.]

Zelo lepa pesem. Damjana, imaš ti kakšne vzornike?

D: Kaj pa vem … meni je bil všeč Elvis Presley, potem The Beatles, Abba in Avseniki. In fantje, ki so tako lepo peli v glasbenih filmih – Dean Martin recimo. To mi je bilo zelo všeč. Pa dama, ki je pela Que sera, sera, katera je že bila? Doris Day. Ja, tudi ona mi je bila zelo všeč, pa Ella Fitzgerald tudi.

Najboljša debitantka Melodije morja in sonca, zmagovalka Slovenske popevke …

Č: Ti si prava enciklopedija slovenske glasbe. (smeh)

Čakaj, greva naprej po enciklopediji. Katere vse instrumente si igral? Bas kitara, harmonika, solo kitara. Tubo tudi. Sem prav slišal?

Č: Da, tudi – pri Dixie Šok Bandu … To je podobna zgodba kot pri bas kitari. Je prišel nekdo in rekel, veš jaz delam band, boš ti tubo igral? Sem rekel, čakaj malo, niti ne vem, kakšna je, kako jo bom igral. Pa je zrihtal tubo, mi pokazal prijeme in sem igral.

Damjana, ti pa instrumenti?

D: Malo kitare pa malo klavirja, nisem pa instrumentalist.

Včasih je bilo tako, da je Čarli skoraj vsak teden hodil v Zagreb, studijsko delo in to. Zlati časi, kajne?

Č: Da, takrat so bili zlati časi. Treba je bilo zares igrati, zdaj pa …

Pri Jugotonu si bil studijski bas kitarist. Drži, da si snemal eno ploščo z Zdravkom Čolićem, šel z njim na turnejo in kupil za tiste čase nepojmljivega Chevroleta?

Č: Ja, mislim … približno je res. Res je, da sem z njim snemal njegovo drugo ploščo, ni pa res, da sem z njim šel na turnejo. Tudi ni res, da sem kupil samo Chevroleta s tistim denarjem.

D: Povej, da si se nekega dne sprehajal po Zagrebu, ko se je snemanje že zaključilo in te je nekdo vprašal …

Č: Kornelije Kovač, takrat znana glasbena osebnost, me je vprašal, če bi snemal za Čolića ploščo, a da nimajo denarja in lahko dobim pol procenta od prodaje plošče. Je rekel, saj prvo ploščo je prodal v 50.000 izvodih in je od tega bilo nekaj denarja. Sem rekel: »Če sem že tukaj, dajmo posneti.« In smo jo. Mislim, da je bilo po prvem mesecu, oziroma morda dveh, prodanih 800.000 plošč. Pet let sem dobival denar od te plošče – tako si nisem samo Chevroleta kupil, tudi hišo sem si sezidal.

Ti imaš zelo rad Zdravka Čolića, ne? (smeh)

Č: Zanimivo je to, da midva veva eden za drugega, ampak osebno se pa še nisva srečala.

Morda veš, kje je danes tisti Chevrolet?

Č: Ne!

Jaz pa vem! V garaži sina Pavla Kavca (kitarista, op.a.) čaka na rezervni del.

Č: Ne me hecat!

Tole pri Jugotonu je bilo zanimivo – poleg Zdravka Čolića so bili še drugi – Tereza Kesovija …

D: Pevke ste pa spremljali z bendi, ne?

Č: Ne, jaz sem samo snemal za njih. Za Terezo Kesovijo, za vse tiste, ki so bili tedaj. Ampak samo Čolić je toliko prodal. Sploh pa pri ostalih sem dobil denar, ta ga pa takrat ni imel – na srečo. (smeh)

D: To je bilo tudi posledica tega, da si ti tako prijazen fant.

Ja, dobro se je izteklo.

Č: Izteklo se je enkratno!

D: Potem je bil Gugu, potem pa Damjana … (smeh)

(smeh) Jaz bi pred Gugujem in Damjano še o ansamblu September, ki je bil kultni.

Č: Je bil kultni, pa ne glede financ.

Ne denarja, ne odstotkov?

Č: Nič. (smeh) Ampak je bilo pa glasbeno zadovoljstvo.

D: No, saj to je pa največ.

Ko je September že šel, je Dado Topić ustvarjal neke legende. Takrat si bil med legendami, a ne?

Č: Veš kaj, če ti čisto odkrito povem, mi je bilo včasih nerodno – ker so vsi govorili, kako dobro igram, meni se pa ni zdelo nič posebnega. Nisem se najboljše počutil, nisem pa imel nič proti (smeh). Pač, sem imel srečo, da sem bil v tistem obdobju nekako kot glasbeni hit. Lahko načrtuješ, da boš hit naredil, pa ti ne uspe. Hit nastane sam od sebe. In jaz sem – kot kaže – bil takrat po srečnem spletu okoliščin neke vrste bas kitaristični hit.

Najprej je bila kitara Melodija?

Č: Ne, najprej je bila ena češka Jolana. Potem nam je pa Melodija Mengeš naredila posebne kitare za ta bend Svetniki. Za reklamo. Ampak po enem mesecu smo razpadli …

Kitara je pa ostala?

Č: Kitara je pa ostala! Ne vem pa, kje je zdaj. Potem je bila Fenderjeva jazz bass, potem pa MusicMax že od leta 80, se mi zdi.

damjana-carli-osnovna-3

Damjana, je tvoj klavir kaj mlajši?

D: Jaz sem hodila v glasbeno šolo za kitaro. Ampak nisem se nikoli tako zelo posvečala, le da sem se malo spremljala. Vsakega je bolj glas zanimal.

Glas je bil pa za vse zvrsti?

D: Ja, sem tak kameleon. Tudi veliko risank sem sinhronizirala, lahko ga spremenim v marsikaj. Veliko glasov poznam, ko sem tečna, pa je najbolj zoprn. (smeh) Zanimivo je, da pojem bolj nizko, moja zdravnica za glasilke mi pa pravi, da sem – po velikosti glasilk – sopranistka.

Katera je pa tvoja glasba – je to tudi jazz?

D: Jaz imam zelo rada irsko ljudsko glasbo, to me najbolj zadene – tisti irski plesi. Potem pa vse rada poslušam, vse, kar je dobro. Všeč mi je ko se združita vokal in instrumentalist … To, da čutim, da nekdo res igra oziroma poje s srcem! Potem je pa popolnoma vseeno, ali je Avsenik ali kakšen jazzist. V vsaki zvrsti imaš lahko dobro in slabo glasbo.

Je sedaj dovolj dobre glasbe v Sloveniji?

Č: Se precej zmanjšuje. Čeprav mogoče ne toliko po idejah kot po izvedbi. Dobrih glasbenikov imaš cel kup, tudi dobre glasbe je dovolj in nikoli ni tako dobro zvenela kot sedaj. Že tehnične možnosti so precej drugačne.

Ravno prej smo se pogovarjali o tehniki – posnetek v stranišču ali kopalnici?

Č: Pengova (Pengov je del albuma Odpotovanja posnel na stranišču, op. a.) – ta je svetovna.

Še zmeraj ni boljšega posnetka kot tisti odmev. To je bilo s srcem narejeno, ne?

Č: Sigurno! No, saj to je relativno, kaj dobro zveni in kaj ne. Je stvar okusa. Tudi glasba je stvar okusa.

Omenila si irsko glasbo, rada potujeta?

D: Veš, midva sva v bistvu zapečkarja. Ampak sedaj, ko sva po dolgem času šla v Granado z avtom, sva ugotovila, da bi si mogoče to še kdaj lahko privoščila. Ampak, biti mora nek razlog – tam v Granadi živi ena od hčera.

Nam zaupate, kako izgleda, ko pridete v hotel?

D: Ja, ko so bile punce še mlajše in so vse rade potovale, smo prišli v hotel kot ena družina. Zdaj, najstarejša Čarlijeva hči Maša je 12 let mlajša od mene in najprej so vprašali: »Mama?«, pa je Maša rekla: »Ja, mama!« in spet oni: »O, mama.« (smeh) Sem očitno izgledala še kar v redu. Potem se je pa začelo – oče Karli Novak, mama Damjana Golavšek, potem pa Reja Novak Kosec, Taja Pinič, Maša Novak … kakšen tujec je kar vzdihoval, potem pa le napisal. Bili smo pač pisana druščina. Potem sva se pa poročila, pa je bilo malo lažje, je bila rdeča nit – Novak.

Sami ste se enkrat poimenovali družina iz vseh vetrov?

D: Ja, saj smo res taki, lahko bi imeli bend.

Hčerke pojejo?

D: Ja, pojejo.

Kdaj skupaj zapojete?

D: Ja, tudi.

Č: Sploh z mlajšimi.

D: Reja in Taja sta zdaj stari 25. Radi pojeta, a se nočeta izpostavljati. Taja je tudi pela na popevki z mano – visoke tone. Ampak, če ne čutiš, da bi bil rad na odru, pač ne moreš biti na odru.

Bi zdaj zapeli eno irsko, takšno bolj preprosto? Jaz nimam posluha in bom samo playback.

D: Ja, lahko tole, ki je zmagala na popevki – je narejena po irskem plesu. Tako me je tudi prepričal, da sem šla na popevko – če mi ne bi bila všeč, ne bi šla. Je pa narejena v tem stilu, ker je kitična – v bistvu se ponavlja, le besedilo je drugo. Za irsko glasbo je tudi značilno, da vznemirjenje in ritem ves čas naraščata, se nadgrajuje, harmonija se preliva … to je meni tako všeč. Všeč mi je tudi ta njihov ples, ko samo z nogami plešejo. Ta zadržana energija, pa vseeno čutiš milino, ki je za tem.
[Damjana zapoje Naravne sile … Čarli zaigra.]

D: Veš, hodiš po vrtu in to poješ in te rože kar gledajo in cvetijo.

Ko gledata televizijo, kdo ima daljinca v roki?

Č: Ja, Damjana!

D: Jaz imam kuhalnico!

Č: Normalno, že od malega ima kuhalnico, in to je to.

D: Ni res, da imam jaz daljinca!

Č: No, ni res, kaj hočemo.

Tudi pri tem ne ugovarjaš. (smeh) Če je bila pri njej mama, kdo se je pri vas ukvarjal z glasbo?

Č: Moja mama me je v glavnem spodbujala ves čas v glasbeni smeri. Sem pa ponosen nanjo, da me je, ko sem imel 18 let in sem bil priden študent, prijavila kot obrtnika in od tedaj so mi tekla delovna leta. Zato sem pred tremi leti lahko šel v pokoj.

Ni čudno, da država propada, če hodi mularija v penzijo. (smeh)

Č: (smeh) Evo, to je to.

Oče je pa igral instrument?

Č: Ja, oče je igral harmoniko, ampak mislim, da se ni nikjer učil. Tako, malo na približno je igral, ampak meni je bilo všeč in sem potem tudi jaz začel igrati. On me je pa pri tem vzpodbujal.

Pri vas pa?

D: Mami je pela, oči igral. Jaz se pa spomnim, kaj je bilo meni všeč – ko je vedno malo drugače zapela, recimo, je pela Na planincah, pa je kar malo po svoje zapela. Pa ne, ker ne bi znala, ampak, ker ji je postalo dolgčas in je pač malo spremenila.

To ti je pa ostalo, ti tudi vsako skladbo malo prirediš, malo »zjazziraš«.

D: Najbrž je to, ja. Ata je imel pa tak močan glas, če je stal na sredini, je vedno šel malo v drugega. Večglasje. Oba sta rada pela, zagotovo to pusti pečat. Kako všeč mi je bila ena pesem.
[Zapoje Moja Pepka, kaj bi jaz za tebe dal.]

D: To mi je bilo strašno všeč, ko sem bila majhna, čeprav pesmi nisem nič razumela. Potem mi je pa stric rekel, dajmo Damjana, na kolena, bova zapela Pepko. Je bilo zelo fajn.

Ljubljančan in Celjanka …

D: Savinjčanka! Celjani so drugačni kot Savinjčani. Ker je vsaj ene 6 kilometrov razlike.

Točno, Savinjčanka. Kako pride do odločitve, zdaj greva pa v Gaberje?

Č: Po parih letih iskanja lokacije nekje po Sloveniji sva obupala in sva uredila hišo v Ljubljani, tisto Čolićevo. (smeh)

Aja, to ni Čarli, to je Čolić.

Č: No, sva rekla – kar se prodaja, je katastrofa! Nima smisla iskati.

D: Tudi drago je bilo.

Č: In sva rekla, bova ostala pa v Ljubljani. Po parih letih od odločitve, da ostaneva v Ljubljani, pride Damjana previdno do mene in reče, da je na internetu našla tri parcele in če bi šla pogledat. Sem jih pogledal in rekel, tole greva, pa čisto nobeno več. Če pa še tole ni, nikamor več.

In to je bilo to?

D: Ta je bila ta.

Č: Ravno prav denarja sva imela, všeč nama je bilo …

Sosed enkraten?

Č: Takrat sploh še nisva imela soseda, sedaj jih je nekaj.

Kje točno je to?

D: Sva naredila himno o tem.

Č: Točno na sredini med Ajdovščino in Štanjelom.

Č: No, selila sva se malo pred Miklavžem. Za Miklavža pa je imela Damjana nastop za otroke. Bila je oblečena v snežno vilo, meni je pa sosed rekel, da bi ga spremljal eno pesem. Ko sem ga začel spremljati, je pa on besedilo spremenil in nama naredil ven dobrodošlico. Jaz nisem mogel verjeti! Nakar so naju peljali ven, čakala naju je kočija in so naju peljali po vasi – so rekli, da je to uradna selitev.

D: Za nama pa freza, in na njej 3 kubiki drv. So rekli, da naju ne bo zeblo.

Č: To je bilo pa darilo, ja.

D: Sredi tega je bil hrast in na njem so visele flaške, ker tam zelo radi kuhajo šnopse, likerje in podobno.

Č: No, potem so naju pripeljali do hiše in so rekli: »Zdaj sta pa tukaj doma.«

D: Jaz pa oblečena v tisto snežno vilo, je zgledalo kot poroka. (smeh) Zelo je bilo hecno.

Kdaj sta se pa selila?

D: 2007.

Kako gre pa tista himna?
[Damjana zapoje V Vipavski dolini vasica leži, obdana je z griči, se v soncu smeji …]

D: V vasi imajo tradicionalno Martinovanje, pa smo to zapeli sredi vasi, smo se vsi cmerali. (smeh) Pa tudi, ko imajo tradicionalen pohod vsako leto tam okoli, se čez hribe sliši Gaberje … Smo to tudi tako naredili, da je vsak prišel svoj glas k Čarliju posnet. Zdaj pride traktor mimo hiše in se sliši Gaberje je lepa vas … Možek, star tam okoli 80 let, pa poje in poje. Tako fajn je.

Kako velika vas pa je to?

Č: 157 ljudi.

D: Gaberje so bile zelo revna vas, je pa prvi zapis že iz 14. stoletja.

Č: Gaberci so živeli od šnopsa, ki so ga nosili v Italijo prodajat. Italijani niso marali tega navadnega šnopsa, ampak tistega, ki se ga naredi iz sladkorja, in če so jim prinesli dober šnops, so govorili, da ni pravi, da hočejo tistega drugega.

Vinogradov ni tam?

Č: So, a čedalje manj.

D: Midva zelo navijava, da bi se sadjarstvo še bolj razvilo, ker sadje zelo lepo uspeva. Vina je pa tako dovolj. Se zarašča, pa bi lahko bilo sadno drevje.

Kje sta doma vidva?

Č: Gaberje!

D: Gaberje, seveda.

Je še kje kakšen konec sveta, ki sta ga videla in rekla, tukaj bi pa bila?

Č: Saj nisva rekla, da morava biti na Vipavskem. Slučajno se je tako izšlo. Meni ni pomembno, kje sem, če mi je všeč.

D: Meni je pa Slovenija zakon. Saj je drugje tudi lepo …

Č: Ja, Slovenija je fajn.

damjana-carli-osnovna-2

Hmelja pa ne gojita?

D: Ne, ampak raste ob potoku, pobereš vršičke in lahko narediš dobre stvari.

Kako narediš, nam zaupaš?

D: Najprej požene vitico, na koncu pa je tak majhen delček, podoben šparglju. Kjer se lepo odlomi, ga odlomiš, splahneš, poblanširaš ali narediš v solati, v rižoti. Lahko malo popražiš, narediš omako, z jajčki … enako kot s šparglji. Hmelj je zelo dober. Po celih gaberskih hribih raste.

Kaj najraje ješ?

D: Morsko hrano – lignje, rake, pa zelenjavo in sadje. Potem pa tudi kakšno klobasico, od soseda Miloša, ampak ne tako veliko, se malo izogibam zadnje čase. (smeh)

Sosedov?

D: Ne, sosedov, klobase! (smeh)

Kaj pa ti, Čarli?

Č: Jaz pa pojem vse, kar Damjana skuha, ker odlično kuha.

Slišim, da ne delaš zmeraj isto, ampak malo eksperimentiraš. To pomeni, da kuhanje zate ni tlaka, ampak prav uživaš v tem?

D: Ne, seveda ni tlaka.

Č: Jaz čakam, da je Damjana lačna in potem je res odlično za jest.

D: Včasih rečem, koliko je že ura, moram malo na vrt. In Čarli je že vesel, ker ve, da na vrtu kaj pobiram, da bo potem mineštra. (smeh)

Č: Včasih je Damjana kaj pripravila pa so otroci čisto znoreli, da je tako dobro in če bo še kdaj naredila. Potem se je Damjana k meni obrnila, rekla bom, ampak ne vem, kako sem to naredila. Je bilo hudo.

D: Veš, včasih moraš hladilnik pospravit. Ne mečem rada hrane stran. So me doma tako vzgojili, ker nismo bili med najbolj premožnimi. Mi je škoda vsega, pa še preoblikovanje, recimo, suhega kruha v kaj dobrega, je izziv.

Si imela že kot majhna punčka kakšno svojo gredico?

D: Sploh nisem marala videt vrta. Ko mi je mama rekla, da bi pomagala recimo plet, nisem hotela. Edino, kar sem v vrtu naredila, je bilo pokopališče za ptiče, ki so padali z žlebov. Kolikor je ptičev dol popadalo, sem jaz križev naredila. Moj oče je bil pa komunist in je spraševal, kaj delajo križi na našem vrtu, potem pa kregal mamo, ki ni nič vedela. (smeh) Jaz sem pač videla, da so križe delali.

Pa eno drevo ste imeli in ti si se rada skrivala na njem.

D: Ja, češnjo. Oče je imel trto narejeno kot latnik, zraven je pa rastla češnja. Sem se usedla na betonski zid, videla vse okoli, jedla češnje …

Vi ste pa bolj po stolpnicah plezali?

Č: Veš, da smo se včasih na vrhu stolpnice dobili. Zgoraj je bila zelo uporabna terasa. Je imela še nadstrešek, tudi če je bil dež smo bili gor s kitarami. Prav luštno je bilo.

D: Drugače pa on nič ne športa.

Pa ti, kaj športaš?

D: Kar naprej, na vrtu.

Č: Kaj pa jaz, jaz pa ves čas orodje popravljam.

D: Delava pa tibetanske vaje. Oziroma slovenske jutranje vaje.

Kaj je to, Čarli? Ali kavo kuhaš?

D: Ne, kavo jaz kuham!

Kaj je potem tole – slovenske jutranje vaje?

D: To je bolj primerno za ljudi, ki so že malo starejši.

Č: Take zabavne razgibalne vaje. Drugače pa ni res, da ne športam. Ker Damjana lomi lopate, zvija vile … jaz to ves čas popravljam. Vedno torej fizično delam. Ko lopato polomi, takoj stečem in popravim. Nimam slabe vesti. (smeh)

Na odru ni nikoli nič tako, kot si zamisliš. Je zmeraj kaj drugače. Drži?

D: Ja, jaz si vedno kaj zamislim, pa je potem drugače.

To je grozno, čeprav lepo izpade.

D: Ne, meni je pa všeč. Rada se prepustim situaciji. Tudi, če kdaj z Big bandom zapojem, si naredim točke, a potem tega nikoli ne uporabim. Imam pa občutek, da sem vse uredila in se lahko prepustim.

Imaš kakšno vražo, ki jo narediš, preden greš na oder? Ne vem, se primeš za uho, skačeš po levi nogi …

D: Imam ja, najprej se vpojem – če sem nevpeta, ne grem rada na oder, če pa sem, vem, da se bom lahko poigravala z glasom. Pa ne zaradi šole, rada se prej malo sprostim. Imam pa še nekaj … malo se priporočim, prosim za dober izid, dobro inspiracijo, iskrive misli. Čeprav nisem veren človek, grem malo vase.

Ampak njegova dobrota je vsemogočna, ker si zmeraj uslišana, vedno te radi poslušamo in gledamo.

D: Imam enega angelčka ali dva.

Pa Čarlija.

D: No, on je eden od teh, a pri teh stvareh mi pa ne pomaga dosti, ker je zelo realen, jaz pa rada »plavam«.

Prej si omenjala, da je treme včasih še vedno nekaj.

D: Čisto vedno!

Kdaj se začne nastop v resnici?

D: Ko greš gor, je največja trema.

Kdaj pozabiš na vse skupaj? Ko začneš peti?

D: Ko zaslišim glasbo, sem že tam … doma. Ampak preden se začne, je veliko treme. Ko sem še s Trefaltom delala – ker vedno afne guncam in tako preganjam tremo, je šlo njemu to strašno na živce, saj ima popolnoma drugačen način koncentracije. Vedno me je spraševal ali se moram tako štosirat, če moram zmeraj biti tako sproščena … Ko sem šla potem ven iz studia, sem na glas zaklela, mikrofon pa je bil še vedno vključen. A Mito je zelo dobro reagiral, prišel do mene in rekel, da me je moral res fajn razjezit, ampak naj drugič raje ugasnem mikrofon. (smeh)

Pa pri tebi, Čarli – trema? Je tudi?

Č: Po mojem je. Veš, saj niti ne veš, ali je to trema ali adrenalin. Neko vznemirjenje pa sigurno. Jaz imam tremo recimo, ko ima Damjana nastop in sem njena tehnična podpora. Moram na njen znak spustiti komad. In je problem, ker je Damjana nepredvidljiva – nima spiska, kako bo šla po vrsti. Glede na situacijo si izmišljuje komade in jaz moram temu slediti. Jasno, kdaj pa kdaj se mi kaj ponesreči.

D: Najbolje je, če ima on kitaro, potem je vse »izi«. Če imaš pa glasbo iz računalnika, moraš še drugo vrsto animacije uporabit. Otroci pa vedno drugače reagirajo.

Kdaj sta nazadnje plesala – kot sanjski glasbeni par?

Č: Zadnjič sva v Gorici. Če se temu lahko reče ples, kar se mene tiče.

D: On se bolj prezibava iz ene noge na drugo. Čisto v vseh stilih.

Dosleden je, ne?

D: Tako raje ne plešem.

Lahko še zagovor, ker zdaj sem jaz tudi osebno prizadet. (smeh)

Č: Naj v zagovor povem tole. Razen zadnjih nekaj let sem imel vse sobote nastope in praktično nisem imel priložnosti plesati. Teoretično plese obvladam perfektno. Kako pa naj plešem, če nimam priložnosti?

D: In kar naenkrat dobi mokre roke. (smeh)

Č: Je pa nekaj tudi res, Damjana je znana po dirigiranju že od mladih nog – tudi pri plesu se ne da. Ona ne pusti, da bi jaz vodil …

D: To je pa res. Ampak, kako naj mu pustim voditi, če ne zna?

Č: Glej, jaz hočem voditi, ona hoče voditi – jasno, da ples propade. To je problem!

D: To je problem moškega in ženskega principa, po mojem.

Gledal sem, da rada tudi pišeta. Ta se mi zdi tudi za zbrane tukaj fenomenalna – »Čas hiti, čas hiti, pokloni si srečo, odlomi cvet zase, kot da boš prehodil pot polno zmot, našel boš, kar si iskal, morda. Zato ne obupaj, bodi močan, odpri oči in stopi v nov dan. Čas hiti, čas hiti. Pokloni si srečo.« Damjana Golavšek in Čarli Novak. Krasno! In hvala za krasen pogovor.

VA, april 2010

En komentar to “Sanjski glasbeni par – Damjana Golavšek in Čarli Novak”

  1. Komentiral/a Naša Štajerka dne 20. Aug 2010

    Eden bolj duhovitih intervjujev v zadnjem času:)