Čeprav se je avtor teh vrstic v slabih petih desetletjih življenja nekako stoično navadil na pogoste nebuloze, ki jih prenekatere javne osebnosti prodajajo medijem, pa se vendar vsake toliko pojavi kakšna cvetka, ki preprosto preveč štrli iz povprečja vsakodnevnih neumnosti, tako da je ni mogoče kar preprosto požreti.

Nepozorni bralci spletnih medijev verjetno niso opazili, da imamo v Šaleški dolini že desetletja čudežnega otroka, ki si je želel že pri štirih delati v energetiki, kmalu za tem pa je tudi spoznal, da so v energetiki potrebni kompromisi. Zato menda ni zameril rudniku, da se je morala njegova družina preseliti, ker se je zaradi rudarjenja širilo jezero. Otrok vreden naziva čudežni torej.

Priznam. Ob branju takih trditev ne vem, ali bi si starši tega otroka zaslužili klofuto (seveda, če so bile želje čudežnega dečka del njihove vzgoje)! Morda bo kdo skomignil za rameni in rekel, da to ni nič drugega kot rezultat dandanašnjih razmer, ko je treba otroka še pred rojstvom vpisati v pravi vrtec, preden shodi h klavirju ali baletu in tam nekje na začetku osnovne šole poskrbeti za pravi image, fakulteto in kraj bivanja, da se bo lahko čez kaki dve desetletji čim uspešneje prodal najboljšemu delodajalcu. Da bi otroke puščali uživati v igri vsaj tisto prvo desetletje življenja, je seveda samo še obrabljena floskula, ki jo trobijo pač neki nebodigatreba akademski teoretiki.

Današnji čas torej nujno potrebuje čudežne otroke na vseh področjih življenja. Idealno bi najbrž bilo, da bi že za oploditev jajčeca izbrali tisti edini spermij, ki v primerjavi s konkurenco zagotavlja najmanj čudežnost, če že ne mesijanstva. Vse ostale pa s kakšno čudežno kemikalijo kakšnega gospoda s čudežnim otroštvom pobili že v istem trenutku, ko nastanejo.

In ko že omenjam mesijanstvo. Slovenija doživlja izrazito inflacijo političnih mesij. Tu so zato, da nas profesorsko poučijo, razsvetlijo in vodijo v odrešitev. V našem drugem energetskem bazenu imamo gospoda, ki dialog razume tako, da se ne pogovarja z nikomer, ki se z njim ne strinja. Pa naj gre za pogovor o spomenikih ali umazaniji iz industrije. Kot politik pa ima menda za edini življenjski cilj, da med množično umirajočimi občankami in občani reši življenje vsaj enemu otroku še preden zastrupljeno mesto povsem izumre. In to je poslanstvo, ki vendar mora zvabiti vsaj eno solzico tudi na vsega hudega vajen slovenski obraz. Poslanstvo pa je le uvertura, ki mesijam v nadaljevanju omogoča scenarij žrtvovanja ali samožrtvovanja za blagor vseh nas, ki živimo v nevednosti in grehu.

Novodobni mesije imajo še eno skupno točko. Vsakogar, ki se z njimi ne strinja, ali si – bog ne daj – celo drzne postavljati vprašanja o racionalnosti njihovih ravnanj – razglasijo za zarotnika najslabše vrste, ki je pripravljen narediti vse, da bi jim preprečil izvrševanje njihovega poslanstva. Tudi najbolj nizkotnih zločinov so sposobni zarotniki. Če bi bilo treba, so gotovo pripravljeni spremeniti tudi svetovni ekonomsko politični red, da ustavijo mesijo. In strežejo jim najprej po življenju, potem pa še po karieri.

Madona. Do zdaj sem bil prepričan, da so zarotniki pametnejši in zarote kujejo od milejšega do ostrejšega ukrepa, da sproti ugotavljajo, kateri del deluje. Najbrž sem žrtev zgodovinskih holivudsko špijunskih zavajanj.

Če bi se lotil opisovati vse slovenske politične mesije, se bojim, da bi veliki večini bralcev teh strani pošteno presedal. Iskreno povedano najbrž tudi že sebi ob opisovanju vseh tistih (samo)poklicanih, da nas, uboge ovčice, vodijo in se za nas nevedne žrtvujejo.

Take mesijanske trditve pa racionalnega bralca vendarle postavijo pred dilemo. Namreč. Če gre pri takih posameznikih za zavestno igranje s čustvi prejemnikov sporočila, potem gre za manipulacijo, ki avtorju teh vrstic obrača želodec. Če pa avtorji take trditve izgovarjajo iskreno, potem se bojim, da gre za stanje s katerim se ukvarjajo povsem druge stroke in so taki komentarji povsem neproduktivni.

Kot povsem navaden in neveden človek, ki vsakodnevno stori vsaj kakšno napako in kdaj sprejme tudi slabo odločitev, pa moram iskreno priznati, da si med vsemi, ki v naši državi opravljajo odgovorne naloge, še najmanj želim takih s samooklicanimi sindromi mesijanstva. Razlogov za to je več.

Dva tisoč let zgodovine nas uči, da se lahko nauki odrešenikov sprevržejo v lastno nasprotje. Potem je tu še Sveto pismo, ki povezuje prihod mesije s koncem sveta. In če nam je že vseeno, da se Majevski koledar konča čez dobro leto in pol, potem bi že za voljo davno zapisanih modrosti in prerokb najbrž raje videli, da nam novodobni mesije s svojim prihodom prizanesejo vsaj še nekaj časa.

In da tokrat zaključim resno in brez ironije. Iskreno želim, da bi to državo, vsa podjetja in organizacije vodili povsem običajni ljudje. Z vsemi pomanjkljivostmi in zgolj po svojih najboljših močeh. Da bi jim bila tuja trditev, da opravljajo poslanstvo za katerega so poklicani. In, da bi nas vsak dan znova prepričali, da opravljajo svoje delo profesionalno in etično. Preprosto zato, ker jih za to delo plačujemo.

Vili Grdadolnik