Borilne veščine so disciplina, so mentalni in fizični trening. So stanje duha in življenja. V vse to je prepričan znani slovenski raper Denis Porčič, javnosti poznan predvsem kot Chorchyp, ki se temu športu predaja malodane že vse svoje življenje. Naslednji pogovor pa razkriva, kaj ga vodi naprej v tem športu in kaj mu pomeni. Brez glasbe pa tudi ne gre.


Denis, ali naj te kličem Chorchyp?

Haha, na oba se bom odzval, oba sta moja. Je pa res, da me mediji bolj nazivajo s Chorchyp.

Dobro, potem pa Chorchyp. Poznan si kot raper in kot borec, treniraš borilne veščine. Ne morem mimo vprašanja agresivnosti. Rap naj bi bil agresiven, borbe so seveda agresivne. Si agresiven?

Ne, to je zmotno prepričanje. Rap je po mojem mnenju najbolj iskren glasbeni način izražanja. Teksti pridejo po navdihu. In tako nastanejo tudi romantični singli, kot npr. Nedosegljiva. Ali npr. motivacijski, kot moj singl Za vse. Borilne veščine pa so predvsem v prvi vrsti disciplina, mentalni in fizični treningi! So stanje duha in življenja. In kdor trenira borilne veščine samo zaradi napada, bo prehitro premagan. Če nimaš ravnovesja med glavo ter nogami in rokami, potem hitro padeš. To pa boli.

Ampak WFC (World Freefight Challange), kjer boš letos decembra premierno nastopil, temelji vendar na borbi.

Res je. To je zvrst borilnih veščin, ki bolj kot druge, s katerimi se ukvarjam, prakticira kontakte. Ampak to so športni kontakti. Z ostalimi borci skupaj treniramo, se izobražujemo, gremo skupaj v ring in si po borbi »podamo pest«, tako kot npr. pri karateju. V ta ring ne gremo iz agresivnosti, ampak, vsaj jaz, zaradi tega, da se stestiram, koliko sem zmožen v takem kontaktu, v takem fightu. In ko sem dobil vabilo na tole, sem bil res počaščen. Ker se že od otroštva ukvarjam z borilnimi veščinami. Kot otrok sem sanjaril, da bom postal borec, nekje pri 12. letih pa sem redno začel trenirati karate in leta 2000 osvojil naslov državnega prvaka v športnih borbah. Za tem sem kmalu pristal v kickboxu in se pomeril tudi na nekaj tekmovanjih. Najbolj ponosen sem na svoj klub borilnih veščin, ki šteje preko 15 članov, nekateri med njimi pa redno osvajajo državna in mednarodna prvenstva v kickboxu. In ko sem dobil ponudbo WFC-ja, je enostavno nisem mogel zavrniti, to je moje življenje!

Ravno pretekli teden ste imeli skupne treninge s slovenskimi borci. Treniral vas je Lucien Carbin, znan po tem, da je že bil trener 35. svetovnih prvakov. In če prav vem, je na vprašanje, koga bi treniral, med vsemi izbral prav tebe?

Ja, v tistem trenutku sem se res počutil, kot da sem zadel na loteriji. To je bil res vrhunec mojega 18. letnega treninga. No, to in moja solo plošča.

Decembra bo v Ljubljani WFC dogodek. Morda bo to tvoj naslednji vrhunec športne kariere. Kako potekajo priprave oz dan borca?

Pustimo se presenetiti, vendar je zame dosežek že to, da bom prvič nastopil na tem tekmovanju. Vem pa, da bom dal vse od sebe. Ker namreč iskreno verjamem, kar je tudi v enem izmed mojih singlov, da se ne smeš nikoli predati in moraš na nogah ostati (smeh).

Priprave pa so že v polnem teku, treniram dvakrat dnevno, do sedaj sem se pripravljal kondicijsko ter izboljševal tehnične elemente. Pred mano je »sparing« obdobje, ko se bom vsakodnevno meril proti izbranim nasprotnikom. Na koncu sledi še taktična priprava na borbo. Vse to pa je treba kombinirati s pravo prehrano in prehranskimi dopolnili in regeneracijo. In vsi, ki me poznajo, vejo, da sem prav pri regeneraciji najbolj šibek. Enostavno mi zmanjka časa.

No, regeneracija je očitno tvoja slabost. Kaj so pa tvoje prednosti, česa naj se bojijo tvoji nasprotniki?

Zagotovo so moje največje orožje high kicki, ki so me zaznamovali že v karateju. Ampak sam vedno pravim, da moraš biti pripravljen na vse. Ko sem tekmoval v karateju, sem tekmoval v kategoriji do 75 kg, sedaj imam približno 22 kg več. Moč je narasla, hitrost pa ostala, ampak vseeno se zavedam, da me čaka še veliko treninga, da se izpopolnim. Česa pa naj se nasprotniki najbolj bojijo? Moje vztrajnosti, ker se res trudim, da se nikoli ne predam! Nikjer, tudi v borilnih veščinah ne. Naučil sem se, da si moraš postaviti cilj, in mu slediti. Vendar v harmoniji glave in telesa. Psihično stanje, psihična kondicija sta zelo pomembni. In ja, moja prednost je zagotovo še hitrost udarca.

Torej, vzhodnjaški način delovanja ti je res blizu. Ker si prepoznan po tem, da se zgleduješ po njihovem načinu življenja, kolikor lahko potegnemo neke realne vzporednice.

Ja, res je. Name so poseben vtis naredili, me, morda lahko rečem zaznamovali, samuraji. Disciplina, predanost, popolnost in pripravljenost. V vsem, kar delam, se mi zdi, da je 50 % telesne pripravljenosti, ostalo pa je v glavi. Tudi sam se pripravljam z meditacijo, spoznavam sebe in umirjam. Da lahko potem spet fizično eksplodiram in dam vse od sebe.

Ti bo meditacija pomagala tudi v ringu? Morda že veš, kdo je tvoj nasprotnik?

Zagotovo mi bo. Ravno pred nekaj dnevi sem izvedel, da se bom boril proti hrvaškemu borcu Darijanu Paladinu, ki ima za seboj že kar nekaj dobrih borb. Ampak, biti pravi borec pomeni spoštovati vsakega izmed borcev, kar pa ne pomeni podcenjevanje, niti precenjevanje. V ringu konec koncev ostaneta samo dva. In v ringu so pomembni trenutki ter kdo jih bolje izkoristi.

Za konec, kako pa je s tvojo solo ploščo, ki jo omenjaš? Nekako ne moreš mimo nje.

Ne, ne morem. To je moja druga strast. In sem našel način, kako borilne veščine in glasbo skombiniram v enem. To je v moji prvi solo album, ki bo na prodajne police prišel konec leta. Res se tega veselim. In boste videli, niso me samo besede. Moja glasba je prežeta z borilnimi veščinami in samuraji. Konec koncev to pove že naslov plošče, Pot Samuraja.

untitled

M. Na, Foto: Klemen Razinger, oktober 2010

Komentirajte!

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.