Boj za oblast je legitimen, uničevanje skupnosti v tem procesu pa ne.
Dvajset let po dejanski pridobitvi ustavnopravnega varstva svobodnega izražanja je javna beseda v Sloveniji ogrožena. Ta ugotovitev ni nova, saj različni pisci, novinarji, filozofi, sociologi … na to opozarjajo že dlje časa, je pa dani trenutek v slovenski družbi priložnost, da temu pojavu ponovno posvetimo več pozornosti. Za nami so namreč politično in družbeno močno turbulentni meseci, ki so na plano prinesli marsikaj, predvsem pa spoznanje, da smo javno besedo prignali do točke, ko so redki tisti, ki v komunikaciji še premorejo vsaj kanček spoštovanja, kritične distance ali konstruktivnega razmisleka. Casopisi_osnovna

Sprašujem se, koliko sem k temu prispeval tudi sam. Sem morda tudi sam kdaj s katerimi svojimi dejanji in besedami pomagal soustvarjati družbeno nestrpnost? Če sem, sem to storil nehote in mi je žal; vsekakor pa sodim, da je nekaj potrebno storiti. Saj – če izgubimo sposobnost in zmožnost javnega sporazumevanja, se iztrebimo kot skupnost. Gre torej za skrajno resno zadevo: zaton javnega komuniciranja v Sloveniji ogroža družbo in postavlja pod vprašaj državo.

Kaj je narobe?
Več znakov kaže na to, da postajamo družba posameznikov, nesposobnih javnega komuniciranja. Na svetovnem spletu lahko vsakdo, pod pretvezo svobode izražanja, zapiše praktično karkoli se mu zahoče. Prek spleta lahko vsakdo v neomejenih količinah širi laži, nestrpnost, zasmehovanje, sovraštvo … do vseh in vsakogar, ki mu je prekrižal pot. Brez najmanjšega razmisleka o posledicah tovrstnih izlivov za posameznika ali družbo kot celoto. Nismo uspeli vzpostaviti družbenih medijev, temveč smo zgradili zgolj odtočne kanale za anonimno izživljanje frustracij in zlivanje gnojnice na delavce, trgovce, politike, gospodarstvenike, medije, odvetnike, podjetnike, sosede … Umazanija maže oči in polni ušesa, tako da nihče več ne vidi niti ne sliši nikogar. „Slovenska družba je poškodovana“, je pred kratkim nekdo zapisal. Pri čemer sam dodajam, da ni več poškodovana le povrhnjica, temveč se bojim, da je poškodovano tudi tkivo. V slovenskem javnem prostoru imamo zarezo, ki onemogoča pogovarjanje čez miselne okope.

Javni pogovor v Sloveniji je zamrl. Družbo zajema malodušje, vera v javne institucije je tako omajana, da si še poslanci Državnega zbora brezsramno privoščijo javno sramotenje institucije predsednika države. Posledice bi morale biti jasne vsem: ko izgine spoštovanje med soljudmi in ko zaupanje v javne institucije zamre, propademo kot družba in ostanemo samo še drhal. To je grožnja, pred katero smo se danes znašli v Sloveniji in ki se ji moramo javno upreti.

Krivda kapitala?
V zadnjem času je postalo modno obtoževati kapital za vse družbene nesreče. Kapital se izrablja kot grožnja ali pa orodje za izvajanje političnih pritiskov. Res je v poskusu prevzemanja ‘Slovenije d.d.’ prišlo do kapitalskega prevzemanja Dela in posredno Večera, vendar po nalogu politike. Bodimo pošteni: veliki kapital je bil v Sloveniji zadnjih dvajset let dekla politike. Tisti, ki so kapitalsko naskočili politiko, so padli, politika si je potrdila absolutno oblast.
Podjetniki pa ostajamo dežurni krivci vseh nesreč, od izgube v zdravstvu do pokojninske reforme. Podjetništvo je psovka in tudi zato danes skoraj ni več javno razmišljajočih podjetnikov. Posledice tega so v slovenski družbi že hudo vidne – uspešni posamezniki izgubljajo voljo, da bi še živeli v takšnem neprijaznem in pogostokrat sprijenem okolju.

Krivda politike?
Državljani so na splošno izgubili vero v socialno državo, izgubili so vero v politiko, do politikov so apatični, mladi nimajo vizije, ne vidijo smisla v pogovorih o prihodnosti, zanima jih le, kdaj bodo lahko od tod odšli. Študirat in potem delat. Kot državljana, ki se je vedno zavzemal za svobodo izražanja in možnost politične izbire, me vsesplošna politična apatija navdaja s strahom. Kot očeta srednješolca, ki se bo v nekaj letih znašel na življenjskem razpotju in odločal o svoji usodi, pa me skrbi. Mu bo Slovenija ponudila perspektivo? Bo okolje dovolj zanimivo zanj in njegove vrstnike, da ne bodo, kot par generacij nazaj, odšli študirat in delat nekam drugam?

Republika Slovenija, torej država, je večinski neposredni in (prek skladov) posredni lastnik kar nekaj slovenskih elektronskih in tiskanih medijev. RTV Slovenija z Delom in Večerom pa predstavljajo večinski del slovenskega medijskega prostora. V pripravi je nova medijska zakonodaja. S tem se odpira dovolj priložnosti, da tudi država odigra svojo regulatorsko vlogo, da postavi pravila javnega delovanja, komuniciranja, poslovanja medijev, spoštovanja zakonov.

Krivda civilne družbe?
Kljub kapitalu in politiki pa glavna krivda za stanje, v katerem smo se znašli, ostaja izključno na nas samih, torej na nas, ki tvorimo entiteto, ki ji pravimo „civilna družba“. Civilna družba se je zanemarila in zapustila, vsak posameznik v njej je pričel živeti svoje malo zasebno življenja in zapustil javni prostor – kot da lahko za nas v njem poskrbi kdorkoli razen nas samih. Do tega je prišlo zato, ker se dobro počutimo le še sami v svoji lupini, v kateri nas nihče ne ogroža, iz nje lahko po mili volji prek forumov stresamo takšne in drugačne oblike fobije in sovraštva, širimo govor, ki je na meji še dopustnega in se privoščljivo hihitamo ob nesreči, ki je doletela soseda.

Kaj zdaj?
Pa vendar… Če hočemo kot skupnost preživeti, moramo ponovno vzpostaviti vezi, ki nas držijo skupaj – javno besedo. Kako? Tako, da se podvržemo kritiki, ki naj pregleda, kaj se dogaja s slovenskim novinarstvom, kaj se dogaja z javnimi mediji, kaj se dogaja z razvojem in upravljanjem družbenih medijev v tej mali deželi, kaj se dogaja z odnosi z javnostmi in oglaševanjem … Potrebujemo raziskave, ki nam bodo postavile zrcalo in nas umestile v širši evropski in svetovni prostor.

Občutek imam, da smo v zadnjih dvajsetih letih zavili bolj proti vzhodu kot smo tam kdajkoli v zadnjih sedemdesetih letih bili. Potrebujemo nov projekt zavestno vodenega ‘pozahodenja’, enak tistemu, ki smo ga živeli na prehodu iz osemdesetih v devetdeseta leta prejšnjega stoletja. Na področju medijev potrebujemo raziskavo kakovosti medijev, s katero bi ugotovili dejansko stanje, postavili kriterije in na tej osnovi merili spremembe. Vsako leto bi lahko, na primer na Viktorjih, na tej osnovi podelili nagrado mediju, ki je v posameznem letu naredil največ kakovostnih sprememb …

Ob znanstvenih raziskavah potrebujemo tudi javno izobraževanje na področju javne medijske pismenosti. Vsakdo bi se moral naučiti razumeti, kaj so javni mediji in kako delujejo ter kako uporabljati njihove vsebine.

V politični sferi potrebujemo novo Pogodbo za Slovenijo, ki bo spet vzpostavila in izpostavila višje interese družbene skupnosti nad parcialnimi interesi posameznih političnih strank. Boj za oblast je legitimen, uničevanje skupnosti v tem procesu pa ne.

Franci Zavrl

Comments

  1. Franci,
    me veseli, da si si zastavil vprašanje lastne krivde in odgovornosti – a ko si omenjal Delo in njegovo prevzemanje, si prepričan, da se z mojo nedavno odstavitvijo s položaja odgovornega urednika Dela ne začenja novo poglavje prevzemanja časopisa s strani politike, tokrat ne desne, ampak leve, tudi tiste, ki je tebi osebno blizu? Je to non-stop prevzemanje pot k rešitvi? Prepričan sem, da ne – za Delo je to pot v propad, verjemi. Morda pa to komu tudi ustreza.

  2. Dejstvo je, da opcija leva ali desna ni več pomembna, ker ste vsi od Zavrla in višje svoje že oddelali, Franci je svoje naredil pred 20 leti tako da zdaj je čas za mlado generacijo in povsem nove obraze z novim nazorom.

  3. Čeprav pripadam bolj Darijanovi in Francijevi generaciji, bi se s Smurfom kar strinjal. Morda pa je čas, da se mladi prenehajo obnašati zdolgočaseno in konformistično ter začnejo aktivno oblikovati svet po podobi, kot si jo želijo. Vsake toliko kakšna dobra (r)evolucija ne bi škodila!

  4. tekst je tako kot prejšnji tekst “mrcvarjenje” na mestu. za nastanek in razvoj nove paradigme pa bo nujen sestop z oblasti in sestop iz pozicij moči.
    zgodovinske izkušnje kažejo, da so sestopi bolj redki, da ponavadi pomaga samo brca.

    deklarativna “teoretična” razmišljanja se žal še vedno razhajajo s prakso, na kar je opozoril že Darijan.

    razmere v družbi so resne in civilna družba se dejansko mora prebuditi in vzeti stvari v svoje roke.

    najti bo treba način, da se prebije skozi apatičnost, nezainteresiranost, vdanost v usodo. podobnih pridevnikov bi se lahko nabralo za cel traktat. anamneza stanja naroda? upam, da ne in da se bo speča iskra v prebudila.

    mogoče je pa v genih tega naroda res nekaj čudnega, da tako molče prenaša vse neumnosti. kar zmrazi me, ko pomislim na balaševičeve bečke konjušare 🙁
    malo me pomirja misel na kmečke punte, OF in osamosvojitev.

    kdaj bo poknil mehurček potrpljenja?

  5. Kaj pomeni zavestno pozahodenje ?? Civilizacije so se rojevale na vzhodu ! Kvazikulturni zahod pa je hodeč na visokih petkah kontaminiral vse česar se je dotaknil.Leglo vsega nekulturnega je trenutno globoko na zahodu,izrojenosti vseh sort se pojavljajo tam,kjer stanujeta gospod Pohlep in gospa Nenasitna.Primitivna ljudstva v svojem neokrnjenem habitatu pa še vedno ne poznajo bolezni-pa ne znajo do pet prešteti! In zahodni centrifugalni um se počuti večvrednega.Treba bi ga bilo podvreči INFORMACIJSKI DIETI,da bi se malo prečistil in postal novorojeni humanoid.Potrebno se bo resetirati in naložiti nova ”okna”,da bo panoramski pogled bolj jasen.UPdate princip pa je lahko zelo preprost.Samo za en teden se izolirajte od vseh možnih medijev,tako analognih kot digitalnih,pa bo prišlo do zanimive kemične spremembe(kot pri vsaki odvisnosti).Kar naenkrat se bodo povrnile zdrave,skoraj izgubljene vrednosti.Pa ne bo potrebno nobeno ”pozahodenje”! Vprašanje je le,kdo je sposoben prenesti informacijski post? Že en dan brez interneta je za gospoda Pohlepa in njegovo drago Nenasitno prava nočna mora.
    Vse bo še dobro izpadlo!!!!!!

  6. Franci Zavrl- psiholog? Daleč prevelika skromnost- Franci je tudi (so)ustanovitelj, direktor in (so)lastnik največje SLO PR agencije,pomemben lobist(lahko bi rekli tudi:”mojster trženja političnega vpliva”) z velikim vplivom v nacionalnih medijih in z velikimi zaslugami za sedanje stanje “javne besede”. Mu pa moram verjeti, da “nehote”- prav to je bistven trik njegovega poklica; Američani temu pravijo “absolute deniability”. Zato se mu tole zelo površno ročno pranje vesti nekako ne poda.

    Pa še to: podjetnik- psovka? Nikakor ne- tajkun morda; podjetnik pa je želja vsakega malčka v otroškem vrtcu.

    Ps: vezi, ki nas držijo skupaj, so še vse kaj drugega kot javna beseda; ločila, ki nas ločujejo- npr. velikanske, vse večje razlike v bogastvu, moči,vplivu; vse večja odvisnost mnogih od peščice,gospostvo slednjih nad večino, “rule of men, not of (equal)law” itd.- so vse močnejša, in tu bi lahko Franci dosti več naredil

  7. ‘Bodimo pošteni: veliki kapital je bil v Sloveniji zadnjih dvajset let dekla politike.’
    Ha, tole mi zveni približno tako kot če bi David Rockefeller tožil, da je že šestdeset let zgolj hlapec ameriških predsednikov. Jaz sicer ne vem, koliko slovenskih nouveau riche velekapitalistov je Franci lobistično in piarovsko zastopal v procesu slovenske ‘transformacije’, vem pa, da jim je bil ta proces pisan na kožo. Ključnim ‘transformacijskim’ zakonom bi bilo mogoče pravni interes pripisati kar z imeni in priimki peščice posameznikov oz. združb. Ves čar slovenske tranzicijske zgodbe se skriva v tisti dobrih dvajset let stari domislici (ne sicer vem natančno, kdo se je tega prvi domislil, močno pa se mi dozdeva,da Franci takrat ni bil zelo daleč stran), da lahko celo Slovenijo lastniško in s tem politično obvladuje peščica dobro organiziranih ljudi. Eno od orodij tranzicije je bila tudi transformacija ‘javne besede’ – od dokaj dobro strukturirane in artikulirane civilne družbe do drhali.
    Če Francija Zavrla, ‘mojstra trženja političnega vpliva'(Igor Vidmar, zgoraj) zdaj skrbi, da je šlo vse skupaj predaleč, potem za njegovimi besedami slutim zgolj zadrego velikega kapitala, kako drahal zdaj, ko je svojo nalogo opravila, spraviti nazaj tja, kamor sodi – najraje za rešetke.
    Ne skrbi Franci, podobne skrbi so imele po opravljeni ‘prvobitni akumulaciji kapitala’ vse velike mafijske združbe na svetu. Postopki ‘integracije’ so že dobro izpopolnjeni in znani.

  8. Dragi fz!

    Povzetek komentarjev, ki se pojavljajo ob tvojih člankih, bi lahko strnili v dve točki:

    A) bralci/ke se strinjajo, da so teksti korektni

    B) bralci/ se strinjajo, da prihajajo izpod tipkovnice napačnega človeka.

  9. Komentarje, ki so se pojavljali ob pisanju g. Zavrla bi lahko strnili v dve točki:

    A) Teksti so napisani korektno .
    (Vsebina reflektira dejansko stanje)

    B) Teksti prihajajo izpod tipkovnice napačnega človeka.
    (kot kaže bralci/bralke ugotavljajo, da je najverjetneje ravno g.Zavrl tisti, ki naj bi s pomočjo oglaševalskega denarja, vpliva in osebnih poznanstev pomagal razgraditi kulturo medijskega dialoga. In sprenevedanje, da je to bilo storjeno nehote, je povsem odveč. Razlog je pohlep.

Komentirajte!

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.