Vse življenje se proti plačilu in za preživetje vživljata v druge vloge in služita tako odrskim deskam kot filmskim platnom. A tokrat se nista pretvarjala. Sproščeno sta nam polagala na srce svoje lepe in manj lepe trenutke, občutke in pogled na današnji svet. Z nalezljivim nasmehom obrazu. Da sta pesimista, nas nista prepričala. Bernarda Oman in Boris Kobal.

Izziv. Zima vama je blizu?
B: Meni je, zelo. Sem namreč Gorenjka in imam to v krvi. On ima večje težave.
K: Zima je najslabše, kar se lahko zgodi. Vidi se, da je imel naš stvarnik premalo časa, ko je naredil svet. Sedem dni je, kakorkoli že vzameš, premalo, pa še en dan je počival. Ne maram zime, vedno bolj je ne maram. Ne maram snega. Tako, ko pogledam skozi okno, je v redu, ne maram ga pa na cestah in v mestih. V mestih nastane plundra in me asociira na umazanijo. Skratka, ne maram ga. Oče je doma iz Trsta in kljub temu je za italjanske razmere največji sanitorij za pljučne bolezni. Pa ne samo zaradi lege, ki je ugodna, ampak tudi zaradi tega, ker je dokazano, da burja čisti in raznaša umazanijo. Ne vem, zakaj sploh to govorim. Zgleda kot eno medicinsko srečanje. Pregledal vas bom potem. (smeh) Pojdite potrditi zdravniške kartice.
Mislil sem, da bomo bedasto peli »Bela snežinka, ki pada«, pa nič.
K: Kar naj pada, samo mene naj pusti pri miru.
Dovolita mi, da se dotaknem časovnega razmaka. Gospa Bernarda, enajsti oktober, dan d, kajneda. Privekala je na svet na Dolenjskem, v deželici sonca in cvička. Tisto leto je bil baje najboljši letnik vina. Je to potrjeno?
B: Ja, se ve da.
Mati Dolenjka, oče Gorenc. Koliko časa je bila Dolenjska, potem pa švig na Gorenjsko?
B: Samo prve dni, ko je bila moja mama pri svoji mami, potem pa takoj domov. Seveda smo se celo otroštvo vračali, vsaj dokler je bila stara mama živa, smo se vračali. Vsak prosti čas, vikend, počitnice smo se vračali na Dolenjsko. Tako, da sem precej vezana nanjo. V pubeteti mi je sicer šlo na živce, ker sem morala iti. In ko smo šli, smo šli vedno delat v vinograd ali njivo. Takrat nisem hotela hoditi tja, sedaj, ko pa sem malo starejša, pa zelo rada hodim.
Ste oboževalka Lojzeta Slaka?
B: Tudi, ampak vseeno bolj za Avsenike.
Zanimiva srednja šola. Ekonomska. Baje ste celo tri leta delali v ekonomiji, toliko časa, da se vam je odprl svet. Bernarda, oder, luči…
B: Toliko samozavesti nisem imela, da bi tako razmišljala in se tako obnašala. V bistvu je bil bolj splet okoliščin. Osnovnošolska dramska skupina, srednješolska in kasneje amaterska gledališka skupina. In potem je bil »štos«. Ali gremo vsi iz amaterske gledališke skupine na sprejemne izpite ali ne. In smo šli probat »sprejemce« in smo naredili. Skoraj vsi smo naredili. Vključno z mano in od tistega trenutka je bilo jasno, da je to to.
Na Primorskem, leta petinpetdeset…
K: Aja, pri meni pa poveš letnik? (smeh)

Oman Kobal

Oče Silvo, igralec. Potem je bilo skoraj gensko pogojeno. Slovenci imamo zanimivo DNK-v obliki frajtonarice.
K: Imam občutek, da je bolj v obliki flaše. (smeh)
In potem slovenska osnovna šola v Trstu?
K: V Italiji se je takrat razlikovala šola. V takratni Jugoslaviji je bilo osem razredov osnovne šole, pri nas jih je sedaj devet, v Italiji pa je bilo pet razredov osnovne šole in trije razredi nižje gimnazije. In sem nekako gimnazijo pa še dober del fakultete naredil v Italiji, potem sem pa začel študirati v Ljubljani.
Zaključili ste pa učiteljišče.
K: Moj osnovni poklic je učitelj. Eno leto sem delal kot učitelj in je bila katastrofa. Enostavno nisem imel tiste pravilne energije, da bi znal otroke skupaj držati in so me peljali, saj veste kam. Poučeval sem drugi razred. Imel sem pa to srečo, da sem imel takšno šolo, ki je imela velik travnik in gozdiček in ko je bilo lepo vreme, smo bili zunaj na zraku. Vendar ni bilo rezultatov. Pomoje sem vzgojil razred retardirancev. (smeh) Verjetno so kar veliko potrebovali, da so nadoknadili zamujeno. Ampak enostavno to ni bilo zame. Začel sem spoštovati učiteljski poklic takrat, ko sem sam probal, ko sem videl, kako težko je. Da je tudi zelo odgovoren poklic. Vendar sem že kot otrok vedel, da bom končal v gledališču, kakorkoli, v gledališču. Lahko bi bil lučkar, monter, režiser, karkoli tam notri. To je bila moja usoda. Vpeljal me je prav gotovo oče. Mama je imela tak poklic, da nisem mogel biti z njo cele dneve, z očetom pa sem hodil cele dneve. Zjutraj, zvečer pa potem, ko sem malo bolj odrasel. Za otroka je bil to čarobni svet. Nismo imeli tega, kar imajo otroci danes, računalnikov. Zaoderje je pa preprosto čarobno. Rekvizitarnica, kjer so predmeti, razsurjalnica, skrivaj si lepiti brke, skrivaj jemati sable in se sabljati. Droga. S tem se zadrogiraš.

Predstavljam si, da je vajin poklic takšen, da moraš imeti rad ljudi. Ker če jim želiš nekaj posredovati, jih moraš imeti rad.
B: Jaz imam zelo rada ljudi. Rada sem v družbi svojih prijateljev, kolegov pa tudi neznancev. Rada se družim, rada klepetam. Kdaj tudi začutim to, zaradi svojega poklica. Gostujemo po raznoraznih dvoranah in krajih in začutim hvaležnost. Ne zdi se mi pa nujno to za moj poklic. Sem tudi rada sama in tudi rabim trenutke, ko razmišljam, se odločam. Najbrž je v redu, da komuniciram in ker sem igralka, se to od mene pričakuje. Za samo moje delo pa menim, da ni tako.

Kam gledate, ko ste na robu odra?
B: Zelo me moti, če režiser potavi luči tako, da vidim publiko. Če jo pa vidim, jo pa gledam tako, da je ne vidim. Gledam, recimo, med dve glavi. Raje vidim, da ne vidim. Drugače vidim vse vrste obrazov – tiste, ki zehajo, tiste, ki kinkajo, tiste, ki so zelo prisotni…
Boris, vas sem vedno imel, ko se še nisva osebno poznala, za izjemno družabnega človeka, pa se ne motim.
K: Pa se motiš. Družaben, da, na nek način. Ker se ukvarjam s humorjem, ljudje pričakujejo, da sem tak tudi v privatnem življenju. Vsi sprašujejo tudi Bernardo, kako je fino doma, da takoj, ko vstanem iz postelje, povem en »štos«, da se imamo fajn, pa za kosila, da se skozi smejimo. Mogoče je to značilnost humoristov, kar nekaj jih poznam, v marsičem pa smo precej zaprti ljudje. In dosti bolj resnobni, kot se zdi. Mogoče malo depresivni ali melanholični, vendar to vseeno ne pomeni, da kadar moraš eksplodirati, eksplodiraš. To je tudi meja profesionalnosti, ki preskoči. Jaz vejamem, da ne moreš biti vse življenje to, kar ljudje mislijo, da si – igraš. Če dovoliš, da tvoja profesija vdere v tvoj vsakdanjik, potem je prav gotovo nekaj narobe s tabo. Zgodovina igralcev ima veliko število tistih, ki so končali na psihiatriji. Ko so delali določeno vlogo, so enostavno tako padli notri, da niso več znali priti ven. Odpelje te. Jaz enostavno ločujem zadeve. Ko sedim v lokalu pa pride družba ljudi in bi moral povedati šalo. Ne, zakaj bi? Saj če je vzdušje, ga tudi povem, ampak se mora prej ustvariti klima. Za vsako ceno pa ne počenjam tega.

Bernarda, mlada igralka v »pohujšanje v dolini šentflorjanski«, Severjeva (študentska), potem nagrada sedem sekretarjev skvoj za film Dediščina, ki ga imate tudi v predalčku. Ko sem prebiral tekste, nekaj vlog pač ima človek. Jaz sem to spoznal, ko ste bili Trubarjeva žena.
K: To pomeni, da ima svoja leta… ker od Trubarja do danes je štiristo let.
B: No, bodimo natančni. Nisem njegova žena, vsaj ne uradno.


Oman Kobal 1

Ko gledam – kar tri nagrade v enem letu. Ste naredili vtis na stroko?
B: Včasih je tudi malo sreče. Dobiš vlogo, ki je dobra že sama po sebi . Seveda je bil tudi nek moj doprinos tej vlogi. Včasih so kar obdobja, ko v letu ali dveh dobiš tri nagrade, potem pa celo desetletje nič. Pa vmes narediš marsikaj opaznega. Ali predstava ne gre na festival, ali je povabljena na festival pa nekdo zboli in ne more igrati, ti pa veš, da imaš tako vlogo, ki bi se lahko potegovala za nagrade… te nagrade so pač dobrodošle, vsi smo jih veseli. Skoraj na žalost nam to določa plačo zaposlenim. Velikokrat je to stvar ugodnega trenutka.

Pa verjetno vloga pisana na kožo?
B: To rečemo ponavadi, kadar je vloga dobro napisana, pa ti rečejo, tole ti je bilo pisano na kožo. To je takrat, ko je dobro narejena in izvedena vloga. Včasih je pa tako, da si prepričan, da boš za neko vlogo dobil nagrado, ker je tudi ocenjena tako, pa se zgodi ravno obratno.

Jagodni nabor. Najljubša gledališka, dramska in seveda tudi filmska vloga.
B: Oh, težko.(tišina) Sedaj sem pa ime pozabila. (smeh) Prizori iz zakonskega življenja Bergmana, Dnevnikova nagrada. Marijana, ta vloga mi je bila zelo blizu, pa kaj jaz vem… Ema iz Prevare ali pa sedaj, v zadnjem času, Gospa z morja.
Hvala, da ste se vsaj malo potrudili in se vsaj malce zbrali. Boris, ena izmed vrstic »nisem dobil nobene nagrade« pa tudi ne drži? Da v svoji profesiji niste dobili nobene nagrade. Dnevnikova nagrada za režijo »Je to človek?« leta 2001.
K: Izjava je bila pred tem.
Pa je bila nagrada še pred tem. Afrika in Na svoji zemlji, zmaga na dnevih komedije.
K: Ja, ampak to je nagrada predstave. In režija je del te nagrade. Pri nagradah nisem imel sreče, ampak pri režiserjih je to malo drugače kot pri igralcih. Režiser težje dobi nagrado. Ta nagrada v nobenem smislu ne pomaga pri plači. Pri nas smo svobodnjaki. Prav gotovo pomeni neko potrditev, zadoščenje. Vedno pa sem padel v nek čuden krog nagrad, kjer je pač strokovna režija drugače to obrnila. Če bi se ukvarjal s tem, ali imam ali nimam. Po desetih letih, ko sem bil malo manj aktiven, ker sem bil v službi, sem se vrnil kot svobodnjak in sem ugotovil, da me ljudje niso pozabili. Imam veliko dela, kar se tiče režiserja in tudi ne režiserskega dela. Naslednji teden začnem delati nove predstave v MG po tisti predstavi drug igra. Pišem dramatizacijo Nekropole ob Borisa Pahorja, predstava bo v Ljubljani in v Trstu. Sama nagrada je že to, da lahko delaš, če pa dobro delaš in imaš z igralci dober kontakt, da se ustvari dober kontakt, je sploh dobro. Zame je nagrada to, da sem smel v življenju početi tisto, kar sem hotel početi. Da nisem ostal na neki drugi stopnji, kjer ne bi imel možnosti, talenta, pa tudi življenje te lahko pljuskne kam drugam. Stvar okoliščin. Tu so mi bile zvezde mile.
Če sem ali se bo partner le odločil, se bo le odločil za režisersko vlogo, ker Obama se podobno sliši kot Oman… Na kaj sem hotel asociirati? Tv Poper!
K: Lik, ki sem ga igral, je bil gospod Justinčič.

Čemu horizontala?
K: Horizontala je pa nek dodatek, ki ga daš liku. Nikoli se nisem smatral kot dober imitator. Tako kot skupina, ki dela s Hribarjem. Tam je skupina dobrih imitatorjev, ki ujamejo človeški glas in fizično. Jaz sem tukaj na tri četrt. Vsi liki, ki so zasloveli v TV Popru – Ciril Zlobec je maska, kakršna je in liku skušaš dati nekaj njegove duše, kar misliš, da on je in ker delaš karikaturo, je treba stvari malo apostrofirat, karikirat. Pri Zlobcu smo karikirali njegovo všečnost. Da je dober, da se ima rad. To je dobro (smeh). Justinčič je neverjetna locitnost, preciznost dikcije. Jezikovni izbor, ki ga ima. Gospod v letih uporablja besede, ki jih drugače nihče ne uporablja. Majčkeno ima arhaizma. Človek pove eno resnico pa se malo umakne. Seveda to ni bilo narejeno v gledališču, ker v gledališču tega nisem mogel početi, to ni kamera. Pri kameri lahko prizor posnameš tako, da je polovica glave v etru, polovica pa ne. Mi je bilo pa tudi všeč, da ta lik, ki sem ga naredil, da mu je bil všeč, sva se enkrat pogovarjala z gospodom Justinčičem. Ravno takrat je dobil nagrado za življensko delo na viktorjih. Par let nazaj. Mene takrat ni bilo v dvorani. Ko je prišel po nagrado, je poklical mene gor, naj pridem po nagrado.
Si človek lahko privošči določene vloge ali pa interpretacije že morajo imeti »rejting«, dejansko pa verjetno Boris Kobal že verjetno ima tako ploščico pri politikih, da rečejo Aha, Justinčič?
K: Jaz upam, da je nimam in če jo imam, upam, da je negativna. Smatram, da če bi bilo tako, da sem nekaj naredil. Če bi me pa imeli radi, bi pa kot satirik reke,l da sem nekaj zgrešil. Večkrat sem ponavljal v intervjujih, da je satira zelo širok pojem. Je lahko visoka poezija, kot so jo imeli Grki ali pa pri nas Ježek. Lahko je zelo straniščna, zelo »poden«, to je vse možno. Ena stvar je pa absolutno nujna. Satira more udariti, če se le da, tam, kjer najbolj boli in niti slučajno ni konstruktivna, kot so včasih želeli od mene politični krogi. Pa ne samo v Sloveniji. Moja zgodba se začne v Trstu leta devetinsedemdeset, kjer sem imel na radiu mnogo satiričnih oddaj. Imeli smo tudi v italjanskem jeziku zelo poslušne oddaje. Takrat smo večinoma udarjali po naših, ne po nasprotnikih. Po nasprotniku je enostavno udariti, ne moreš zgrešit. Problem je udariti po tvojih. Ker sem pripadal levici, sem udarjal po stvareh, ki niso bile v redu. Nekatere so prihajale tudi znotraj zamejstva. Zamejstvo je čuden geto, ključ tega geta pa sta dve organizaciji ena bela druga rdeča. In ker sem pripadal rdečim, sem udarjal po rdečih. In vedno so bili očitki na to. Je pa zanimivo, da je tudi bela grupa imela skupino satirikov in niso nikoli tolkli po svojih, vedno po nasprotnikih. Italijani imajo izvrstne satirike, sicer vedno manj. Je zanimivo, da se je vse začelo z vzponom Berlusconija na oblast. Vsa ta leta, ko ni bil na oblasti, je bil na oblasti. Ker je nadzoroval medije. Bile so take satirične oddaje, da so igralci imitirali tudi z ostrimi besedami proti politiki in tisti politiki so po navadi sedeli v prvi vrsti in so gledali sebe in so ploskali in se dobro imeli. Tukaj nekaj ne štima. Moraš vstati in oditi. Tu vem, da sem zmagal. Če pa sediš in ploskaš, pomislim: zaj… sem (smeh). To je idealno. Imel sem take in drugačne politike. Tudi sedanji premije, ko še ni bil premije, Boris, pardon, Borut Pahor (smeh), pred mnogimi leti v Gorici in je bil strahotno užaljen. Imeli smo skeč, kaj pomeni biti levica danes. Nihče ni znal razložiti, kaj je levica in kar se danes vidi (smeh). Borut Pahor ima vsaj malo smisla za humor. Me je pa strah Janše, ker nima smisla za humor. Se ga bojim.
Bernarda, pomaknimo se v malo provokativne vode. Prizori v filmu, so bili kakšni taki, pod vprašajem? Saj veste, da govorim o žgečkljivih prizorih. Ste kdaj zavrnili vlogo zaradi takšnih stvari v scenariju?
B: Ne, nisem. Ko prebereš scenarij, vidiš tekst in vidiš, da je vloga taka, tako nastavljena, to pač spada k delu. Ta lik oz. vloga to pač počne, pač spada zraven. Če sem sodelovala pri scenariju, sem se morda vprašala, ali je potrebno. Kako bomo posneli, da bo to smiselno izgledalo. Potem je bolj pomembno, kakšna bo svetloba, ali se bo ta prizor uporabljal v propagandne namene, da dodamo dodatek k pogodbi. Tega je v gledališču manj. Je pa tudi debata z režiserjem v zvezi s tem, ampak nikoli ni bilo problemov. Če je potrebno nekaj narediti, naredim, saj sem profesionalna igralka. Ne kompliciram.
Kaj pa Dolga mračna noč…je bilo kaj žgečkljivih prizorov notri?
B: Dolga mračna noč je imela nekaj takšnih prizorov, a niso ostali notri (smeh). Bil je en precej dolg prizor ljubezenskega akta.
Slovenija združuje, navdihuje ljudi, ki skušajo še bolj razmišlati o zemlji, o tem, da bi bili še bolj prijazni do soljudi. Pa vaju vprašam, kako vidva gledata na vse skupaj? Hudobija, svet prijazen / neprijazen?
B: Recikliram odpadke. Kar se ekologije tiče, naredim bolj malo. Se pa trudim osveščeno obnašati do okolja. Odnos do ljudi pa se mi zdi zelo pomemben. Vzeti si čas, prisluhniti, komu kdaj pomagati, se pogovarjati z njimi. Vse to spada v izboljšanje sveta. Razen recikliranja se ekološko niti ne znam obnašati, ker pač nisem iz te stroke. Torej, najmanj, kar je, je, da ločujem, recikliram in počistim za seboj.
K: Kar se tiče zemlje, moje bližnje okolice, se počutim, kot državljan, občan te krogle, precej frustriran in nemočen. Vedno bolj smo odvisni od zelo ozkega kroga ljudi, ki krojijo usodo planetu. Ko nesem košaro odpadkov v pet različnih zabojnikov, me prime, da bi vse skupaj vrgel v en zabojnik in ne bi sortiral. Tega seveda potem ne storim, ampak se mi pa zdi, da me prepričujejo, naj počnem neke stvari, ker je pomembno, da tako jaz kot ostalih 6, 7 milijard ljudi to počne. Čeprav se potem te sortirane stvari, tako v konkretnem kot prenesenem smislu, prevedejo v glave ljudi, ki sploh ne vejo, kaj bi storili s tem planetom, razen da ga pehajo v še večjo nesrečo. Menim, da je že prepozno, da nas je narava že sita in nam počasi vrača udarce. In ko se premakne narava, je to katastrofa. Ne razumem političnih glav, ki se dobivajo, razmišljajo, rezultatov pa ni. Naša mala državica je pridna, vestna, potem se pa velesile, kot so Kitajska, Amerika, ne morejo zmeniti, da bodo ugasnile luči. Tukaj smo popolnoma nemočni in mislim, da smo zmanipulirani. Zato mislim, da je človeštvo zapisano nekemu propadu ali neki hudi preobrazbi. Nafta ima še vedno moč, prihodnja nafta pa bo morda voda. Na koncu denar spet zariše vse poti in tisti, ki imajo pipce v rokah, bodo prevzeli vlogo in nam bodo krojili usodo. Zato sem jaz malce bogi s tisto vrečko, v kateri imam nekaj papirja, nekaj stekla, nekaj organskih odpadkov. A vendar ločujem, saj sem konec koncev le človek in je v mojem genetskem zapisu zapisan boj za preživetje. Moram pa povzeti, da sem dokončno pesimist o prihodnosti in naši okolici.

Franci Podbrežnik

Comments

  1. Boris Kobal se ne boji Janeza Janše zato, ker naj ta ne bi imel smisla za humor. Boris Kobal se boji Janše zato, ker pozna sebe in ne pozna Janeza Janše!

Komentirajte!

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.