Blišč in beda prvenstva Eurobasket 2013



V nedeljo se je zaključilo evropsko prvenstvo v košarki s tem pa bržkone tudi kolektivni vzkliki sreče na sončni strani Alp. Prvenstvo je bilo uspešno pravijo. Po vseh zapletih in igrah elite, je bilo končno število obiskovalcev višje od pričakovanega, so bili hotelirji zadovoljni, gostinci imeli polne roke dela, organizatorji prodali več kart kot so pričakovali, izgube ne bo.

Veljaki Košarkarske zveze Slovenije ne skrivajo navdušenja. “Če bodo obveljali vsi dogovori, sprejeti pred prvenstvom, tega ne bomo delali z minusom” je preliminarne ocene poslovnega rezultata prvenstva komentiral direktor EuroBasketa 2013 Aleš Križnar. Težko gre razumeti, čemu je takoimenovani minus kdaj sploh bila sprejemljiva usoda prvenstva. Pa vendar, dobre finančne obete gre pripisati tudi dejstvu, da je število prodanih vstopnic preseglo pričakovanja za dobro četrtino. Končna številka se je ustavila nekje pod 185.000, 15.000 pa so jih razdelili osnovnošolcem. Kljub vsem presežkom grenak priokus ustvarja podatek, da si je tekme prvenstva slovenskih košarkarskih dvoranah ogledalo nič manj kot 330.000 gledalcev. Zakaj 130.000-glava množica vstopnice ni kupila, ni znano. Tudi turizmu prvenstvo zagotovo ni bilo v škodo. 55.000 košarkarskih navdušencev se je v zadnjih treh tednih zgrnilo v Slovenijo, delež njih pa je zagotovo ugodno vplival na zasedenost prenočišč in drugih turistom namenjenih objektov. Ne le zasedenost temveč tudi cene so krepko zrasle. V Ljubljani so se, za primer, cene prenočišč večine hotelov povzpele med 30 in 50 odstotkov.

Peto mesto smo proslavljali bučno. Po zmagi slovenske košarkarske reprezentance nad ukrajinsko, med poznejšim večernim sprehodom po centru slovenske prestolnice me oni večer obstopita dva možaka. V polomljenem angleškem jeziku me sprašujeta o košarkarskem prvenstvu in ekstazo tako na Kongresnem trgu kot tudi v mestu centralnih gostinskih obratih. Bila sta prepričana, da so slovenski izbranci postali nič manj kot evropski prvaki. Nisem navijač pa vendar vem, da je njuno začudenje upravičeno. Dogodek nas je več kot očitno združil v aplavzih, vzklikih “Mi, Slovenci” in, včasih tudi, solzah. Verjamem, da ima slehernik vsaj deset razlogov čemu si košarkarji zaslužijo titulo junaki in čemu je navdušenje nad njihovimi predstavami primerljivo navdušenju, ki pritiče prvemu ali vsaj drugemu mestu. A resnici na ljubo, največji razlog za ekstazo ni bil končna uvrstitev temveč PR mašinerija, ki je proizvajala in lansirala novice nabite s testosteronom, tekmovalnim duhom, nacionalizmom. Proračun, umori, banke, politiki in vklenjeni gospodarstveniki tri tedne niso dobili priložnosti na prvih straneh dnevnikov.
Ponedeljek se na dnevno agendo zopet prikrade grožnja o ukrepih Bruslja zoper Slovenijo, preiskovalni postopki Nacionalnega preiskovalnega urada, gniloba domačega bančnega sektorja, pešanje gospodarstva, spletkarjenje slovenskih politikov in vse nižja podpora aktualni vladi. Dragić, Murić in Begić ne bodo več slišali vzklikov “Mi, Slovenci!” temveč le še “Vi, čefurji!”. Vsi gremo svojo pot; eni levo, drugi desno.

Kastelec